NeDelo, Planinski potep - Mateja Gruden: S Kriške na planini Koren in Košutna ter na vrh Kompotela
Le streljaj od živahnih krvavških smučin se pozimi odpira čisto drug svet – predvsem mirnejši, manj obljuden in v svoji spokojnosti za one, ki jim je ljubša tišina, nedvomno prijetnejši. Planini Koren in Košutna z zaobljenimi vršaci Košutna, Mokrica, Kompotela in Vrh Korena ...
Že nekaj naglih korakov zadošča, da ubežimo utripu smučišča na Kriški planini; če smo dovolj zgodnji, ga bržkone prehitimo. Spričo (napovedanega) sneženja v teh dneh bo treba z izletom sicer malce počakati, ko bo sneg prekril pot, pa bo utiranje gazi v čevljih bržkone naporno delo. A še nedolgo tega, ko so bile nižine oblečene v zeleno in se je bilo treba do vsaj zaplate snega povzpeti kar visoko, so bile razmere za turo s Kriške planine do planin Koren in Košutna, od tam pa na Kompotelo (1989 metrov) idealne.
Parkirišče pod Kriško se je od jutra vztrajno polnilo; prevladovali so sprehajalci, pohodniki in družine z majhnimi otroki na sankah. Nekaj sto metrov blagega vzpona po široki makadamski poti je bilo do Kriške planine, še dobrih sto pa je bilo potrebnih za prestop v tistega dne bolj samoten planinski svet. In sneg. Označena pot povede proti prvi planini, Koren pod Velikim Zvohom, kjer poleti pasejo živino in kjer stoji pastirska hiška. Sprva navkreber, zatem pa strmo proti dnu, skorajda v kotanjo, a kljub temu močno osončeno, da se je popoldne sneg na poti že dodobra ojužil.
Mimo prihiti prileten možakar. Nekaj vljudnih planinskih besed in hitro naprej. Na planini, do katere se pot znova vzpne, se še enkrat srečamo, ko si daje opravka v pastirski hiški. Malce naprej se pot razcepi: desno se nadaljuje proti planini Košutna, levo proti Vrhu Korena. Markacije za prvo so skrite globoko pod snegom, vlogo smerokaza tako prevzame slabo vidna sveža gaz. Snega ni v obilju, zato so jeklenice, ki so v pomoč na strmejšem skalnem delu poti, »na prostem« in uporabne kakor poleti. Brez njih bi si bilo treba nadeti dereze in sneti z nahrbtnika cepin.
Planina Košutna leži pod istoimenskim vrhom (1974 metrov). Tudi njo poleti zavzame živina, tukaj je pastirski stan, poleg njega še lična kapelica. Od tod se odpira lep razgled na Ljubljansko kotlino, ki je tega dne globoko pod oblačnim pokrovom. Sneg je še vedno odličen za hojo, le poredko se ugrezne do srede meč, sonce pa greje in v začetku zime sili h kratkim rokavom (ne, da bi se pritoževali!). Vetra tega dne ni.
Kmalu se v daljavi zablešči zaobljena bela Kompotela, za njo pa se odstirajo pogledi proti Grintovcu, Skuti, Brani, Planjavi ... Levo se še malce više kot Kompotela povzpne Vrh Korena (najvišji v tukajšnjem venčku vrhov, le meter mu manjka do dva tisoč), za njim pa se kot brezhibno beli zobje nizajo vrhovi in grebeni Julijcev. Sila redki so pozdravi drugim planincem, saj jih je zgolj za vzorec. Če pogled na poti pade, pade globoko: v prepade pod ostenje najvišjih vrhov Kamniško-Savinjskih Alp, na Kompoteli pa v osenčeno dolino Kamniške Bistrice.
Pot se pentljasto zavije ob povratku; gre mimo vznožja Vrha Korena in nazaj na istoimensko planino. Popoldansko sonce že počasi tone. Prehod je neprimerljivo manj prijeten kot dopoldne: iz tišine v kakofonični hrup. A k sreči ne traja dovolj dolgo, da bi zabrisal spokojnost dneva ... Prijeten zimski potep v (skorajda) osamo.
Mateja Gruden,
besedilo in fotografija