MO Jesenice: Pogled skozi okno ne ponuja kakšnih posebnih zimskih razgledov, zato pa k sreči vsaj koledar opozarja na to, da je zima.
... Kot se za pravo zimo spodobi, tudi letošnji ne sme manjkati Zimski planinski tabor Mladinskega odseka pri PD Jesenice. Organizacija je že v polnem teku.
Tabor bo na Zelenici, v koči pri izviru Završnice. Zabavni vodniki vabimo vse osnovnošolce, da se nam pridružite in tako skupaj preživimo nepozaben počitniški teden. Kaj vse bomo na Zelenici počeli, si preberite v nadaljevanju, kjer je predstavljen kratek povzetek lanskega tabora.
Zainteresirani najdete vse potrebne informacije na mo.alpinizem.net lahko pa nas pokličete tudi na 031 597 050.
Z veseljem bomo odgovorili na vaša vprašanja; veselimo se počitnic z vami.
Vodniki MO Jesenice
Če nisi prepričan ali bi se nam pridružil poglej kako je bilo lansko leto ...
Zimski tabor 2010
V soboto ob enajsti uri smo se zbrali pred planinskim društvom s polnimi nahrbtniki in smučkami pripravljenimi za zimski tabor na Zelenici. Vreme nam ni bilo ravno naklonjeno, a je vsaj dež je počasi prehajal v sneg. Zaradi velike količine novozapadlega snega smo morali vso robo sami prenesti do koče. Na pomoč sta nam priskočila dva člana alpinističnega odseka in džip, ki nam je nošnjo skrajšal za nekaj kilometrov. Ko pa ta ni mogel več naprej, nam ni preostalo drugega kot oprtati nahrbtnik in pot pod noge. Po petih urah smo dosegli cilj - kočo pri izviru Završnice, ki bo do četrtka naš novi dom.
Naslednji dan smo se zbudili v sončno jutro. Po zajtrku je sledilo preučevanje snežne odeje. Nedaleč od koče smo se naučili preizkusiti trdnost snežne odeje s pomočjo Norveške in Kanadske metode. Ugotovili smo isto, na kar so nas opozarjali že vremenarji. Obstajala je velika nevarnost proženja snežnih plazov, saj se je snežni trapez odpeljal že pri majhni sili. Zato smo ostali v bližini koče, kjer nevarnosti za plaz zaradi oblike terena ni bilo. Po pršiču smo se spustili do roba Zeleniške planine in se nato peš vzpeli nazaj. Prišel je čas kosila in kuharica nam je postregla z odličnim kosilom. Popoldne smo izkoristili za kratek vzpon na vrh vlečnice Plana. Vlečnica ni obratovala, zato smo morali do zgornje postaje kar peš. Za trud smo bili nagrajeni s smuko do koče. Po večerji so sledile delavnice. Tokrat so otroci izdelali okraske iz mila in volne.
Ponedeljkovo jutro ni bilo ravno bleščeče. Že pri zajtrku smo pogledovali skozi okno in namesto sončnih žarkov videli zibajoča se drevesa, kar je seveda pomenilo veter in mraz. Dopoldneva vseeno nismo zapravili s poležavanjem v koči. Povzpeli smo se malo nad kočo in od tam s skokom čez kup snega začeli smuko prek planine in dalje skozi gozd do Tinčkove koče. To se je izkazalo za dobro odločitev. Ves čas smo bili v zavetju, pa še smuka je bila odlična. Vijuganje med drevesi je poskrbelo za obilo krikov in smeha. Malo manj veselja je bilo pri vzponu nazaj do koče, a to pač paše zraven. Po kosilu je na vrsto spet prišlo malo izobraževanja. Najprej smo s sondo preizkušali kaj se skriva pod snegom. Je to nahrbtnik? Roka? Lopata? Kaj pa če ni nič? Že prej pa smo prehodili manjše območje za ponazoritev plazu. Otroci so bili postavljeni pred težko nalogo. Na tem območju se je sprožil plaz in pod seboj pokopal človeka. Le-ta na sebi ni imel žolne, zato ga je bilo potrebno najti s pomočjo sondiranja. Najprej grobo sondiranje in nato še fino. Dokler ni nekdo s sondo zadel ponesrečenca. Sledilo je odkopavanje in nato prikaz prve pomoči. Ker pa je bila megla in helikopter ni mogel pristati smo s pomočjo smuči izdelali improvizirana nosila. Nanj naložili našega ponesrečenca Snežko snežaka Elektro Janeza in ga sami pred nočjo prinesli do koče. Po nahranjenih želodčkih pa še družabne igre in nabiranje novih moči za naslednji dan.
Vreme se je spet popravilo in še smučišče je začelo obratovati. Seveda smo to dobro izkoristili in torkovo dopoldne preživeli na smučkah. Sicer je obratovala samo vlečnica, a smo se vseeno nasmučali. Po kosilu je na vrsto prišla težko pričakovana skakalnica. Le to smo morali najprej izdelati, da smo lahko kasneje opravili nekaj skokov kot trening za tekmo. Čakali smo tudi reševalnega psa, ki bi izpod snežne odeje rešil človeka. Žal ga zaradi službenih obveznosti vodnika nismo pričakali. Primožu se vseeno zahvaljujemo za trud.
Sredino dopoldne je minilo s smučanjem po smučišču, ki se je končalo s tekmo. Start je bil na sredi smučišča Plana, kjer je najprej sledilo nekaj zavojev in spust proti koči. Da pa vse ne bi bila samo dirka, se je bilo treba vmes ustaviti, se obrniti in odsmučati naprej. Vsi prijavljeni tekmovalci so progo požrtvovalno presmučali in dosegli zmagovite rezultate. Popoldne smo izvedli še tekmo v smučarskih poletih na pravi Zeleniški velikanki. Tekmovalci so uživali v skokih, gledalci pa v pogledu na neustrašne skakalce. Zadnji večer je bilo na sporedu podelitev medalj najboljšim tekmovalcem in krst planinca, ki je letos prvič z nami uspešno preživel tabor.
Zadnji dan je bilo potrebno pospraviti bajto, spet spakirati nahrbtnike in poiskati lastnike celega kupa oblek, ki so se po naključju znašle nad pečjo v jedilnici. Po kosilu smo s težkimi nahrbtniki na ramah trpeli do smučišča in potem odsmučali proti Ljubelju, kjer so nekatere otroke že čakali starši, ostale pa smo s kombijem odpeljali nazaj do Jesenic, kjer smo sklenili uspešen zimski tabor.