Franci Horvat: ... Po zimskih vzponih na Triglav in Jalovec je bilo logično, da poizkusim še na tem lepotcu.
Mangart sodi med najlepše razglednike Julijskih Alpah. Po zimskih vzponih na Triglav in Jalovec je bilo logično, da poizkusim še na tem lepotcu.
Nekaj dni prej sva se z Mangartom gledala iz oči v oči, ko sem stal na Zadnji Mojstrovki. Želja je postala vse močnejša, kljub temu da raznih težav ni manjkalo, obeti vremena pa so bili odlični. Sklenil sem, da ko dopoldan opravim s predavanjem v Kranju, skočim na kavo še na Mangart.
Moje predavanje v domu upokojencev se je končalo ob 11. uri, nakar sem krenil proti Ratečam. Malce sem bil v skrbeh zaradi smučarskih poletov v Planici, ki običajno privabijo veliko ljudi v Zgornjesavsko dolino in temu primerno so ceste polne avtomobilov. Ker se je tekmovanje pričelo šele popoldan, so bile vozne razmere izjemno tekoče. Moja pot se je nadaljevala skozi Trbiž in Predel do Mangartske ceste.
Začetni optimizem, da se bom pripeljal visoko pod Mangart, se je kmalu spremenil v pesimizem. S skrajnim tveganjem sem se pripeljal do prvega tunela, kjer sem moral svojega jeklenega konjička parkirati zaradi odlomljenih ledenih sveč v tunelu in zametov na cesti.
Malce pred tretjo uro popoldan, sem, opremljen s težkim nahrbtnikom, nadaljeval pot proti Koči pod Mangartom. Markirana planinska pot je bila skoraj kopna, zato sem bil hitro pri zadnjem tunelu, ki je bil skoraj ves zasut s snegom. Tudi zadnji metri pred odcepom za planinsko postojanko so bili delikatni, kajti snežna površina zameta je bila trda oziroma skoraj poledenela.
Pri koči sem zamenjal pohodniške čevlje z gorskimi, ki nudijo precej več opore in so zelo pripravni za avtomatske dereze. Po krajšem počitku sem se odpravil proti Mangartskemu sedlu. Bilo je toplo in sneg je bil mestoma mehak in temu primerno se je prediralo. Ob enem izmed padcev v vrtačo se mi je zlomila pohodniška palica in strgal sem si hlače, Preklinjal sem sebe, snežne razmer, pa še koga, toda hodil nisem zato nič bolje. Spraševal sem se, ali mi je tega treba in če ne bi bilo bolje, da sem doma in gledam kakšen gorniški film in pijem hladno pivo. Ker pa je bila želja večja kot Triglav , sem nadaljeval po snežni strmini, ki je bila pred mano. Na mestu, kjer se razcepita Italijanska in Slovenska pot, sem si nataknil dereze, vzel en tableto Vitergina in nadaljeval proti jeklenicam, ki so me vabile k sebi. Kot da nisem imel že dovolj smole, so me jezile še dereze, ki so se mi kar dvakrat snele. Sneg je postajal vse trši in moja bojazen vse večja zaradi težav z derezami. K sreči se je stanje normaliziralo in sem lahko nemoteno hitel proti vrhu, ki pa je bil še daleč.
Na obzorju se je pričelo rdečiti in gore so postajale vse bolj toplo obarvane. Vedel sem, da bo ves moj trud zaman, če zamudim sončni zahod, zato sem močno pospešil. Od razcepa za Mali Koritniški Mangart, pa do Mangarta sem dobesedno »tekel«; prispel sem nekaj minut pred šesto zvečer. Vrh je bil vetroven in sonce se mi je smejalo nizko nad obzorjem. Kljub hudemu mrazu sem se prepustil fotografiranju. Zaradi bližajoče se vremenske fronte, ki je prihajala z zahoda, so bile oranžno-rdeče barve še bolj izrazite. Težko bi opisal svojo radost na vrhu in lepoto, ki me je obdajala. Sonce, ki je zahajalo za Montažem, je svoje pramene razlilo nad Zahodnimi Julijskimi Alpami in malo kasneje je na drugi strani žarel samo še vrh Triglava. Domnevam, da je redkim dano takšno doživetje, ki te zaznamuje za večno.
Tudi po sončnem zahodu sem še nekaj časa vztrajal na vrhu, kajti večerna zarja, ki se je bohotila nad Vzhodnimi Julijskimi Alpami, je bila prav tako zanimiva. Ko nisem mogel več fotografirati zaradi mraza, sem se vpisal v vpisno knjigo in s težkim srcem zapustil vrh. Sestop je bil zopet adrenalinski. Ker je bilo kljub zvezdnati noči dokaj temno, sem malce zašel. Prehitro sem zavil na levo in prišel nad prepadne vesine. Vrnil sem se do grebena in po njem sestopil do razpotja, kjer sem našel svoje stopinje. Nadaljevanje poti je bilo nekaj časa tekoče vse do ravnine pred Kočo pod Mangartom. Tu se mi je ponovno pričelo nesramno vdirati, da sem za ubogih nekaj sto metrov porabil skoraj pol ure.
Prvi daljši počitek sem si privoščil pri planinski postojanki, kjer sem ponovno zaužil še zadnji »Vitergin« in nato počasi odkorakal po cesti proti avtu. Pot se mi je neznansko vlekla, prav tako me je motilo prediranje snega. Okoli desete ure zvečer, po vseh peripetijah, sem se le primajal do avta, od koder sem najprej sporočil domov, da se je popoldanska kava malce zavlekla in da se že vračam domov.
Kljub utrujenosti je bila vožnja v Celje prijetna, ni bilo potrebno hoditi, bil sem na toplem in izpolnila se mi je velika želja.
Naslednji dan, ko sem pospravljal in urejal fotografski nahrbtnik, sem ugotovil, da sem jedel Rupurut, ki lajša težave z želodcem in ne Vitergin, ki ti da energijo. Običajno je tako, da so oboje tablete prisotne na mojih potepanjih po gorah.
Franci Horvat