Išči

Novosti

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Zasnežena narava, 29. 1. 2018, Avtor: Boris Štupar

Objavljalci

Authors

Arhiv

Zimskoplaninski vzpon na Veliko Goličico

Planinski vestnik (1941) - Uroš Župančič: (V Prisojniku), dejanje in misli.

Pritisnil je mraz. Po gorah so se podili viharji, sneg je na globoko zamedel pota v gore, nikjer ni gazi; gore samevajo v svojem sijaju in v veličini, med jesenjo in pomladjo hočejo biti same. Vse ogrnejo z belim pajčolanom, v njem so le črne lise previsov, prepadov in gladkih sten. Preko preves vise v prepade dolge, ledene sveče.

Lepe so gore v tem nakitu, posebno lepi so Prisojnik, Razor in sosedje. Neizrečeno vabljive, mikavne so gore v tem prazničnem, deviško belem oblačilu. Hrepenel sem po njih dan za dnem, teden za tednom. Nevreme me ni pripuščalo. Hitel je mimo mene sv. Valentin, ki ni mogel to leto (1940) odpreti korenin; sv. Matija je napravil še trši led in za Svečnico se niso raztajale sveče. Šele sv. Gregor me je povabil, naj le grem »gor«.

Zasnežene vrhove je obsevalo solnce. Ožarjeni grebeni so stezali sence preko dolin, ko sva z Dušanom z neučakanimi koraki merila dolgo pričakovano pot. Na večer sva bila v koči. Opazovala sva s spoštovanjem mogočni Prisojnik, silen v zimskem oblačilu. Z vrha je proti koči padal ožarjeni greben v mnogih skokih. Velika Goličica (2078 m) je bila ta večer za naju najlepša. Ko je na grebenu zamrla rdeča zarja in je padal mrak, je nama svit še ostal v očeh in mislih. Goličici sva pa za jutri napovedala obisk. Priplazila se je noč, doživela sva lep večer; dajal je nama polno nad, a nemirna sva bila v težkem pričakovanju.

Visoko v hladu in objemu Prisojnikovih skal sva bila, ko je vstajala izza gora jutranja zarja; svitala se je po robeh in božala je zasnežene orjake. Po poti sva se naglo prebila do Krnice nad slapom. Mrko je visel nad nama Hudičev stolp - iz Hudičevega žleba je vel hlad, spodaj pod nama je zamolklo padal slap pod modrim in lesketajočim se ledom. Solnce je že obsevalo vrhove. V Krnici sva zapustila pot in prestopila v levo preko hrbta na strmo snežišče, ki vodi v škrbino z značilnim grebenskim stolpom. Zagrizla sva se v strmino in v globoki sneg, bližina zasneženih sten vse okoli naju je prijetno hladila. Desno ob stolpu sva dosegla škrbino, prvi cilj; doseči vmesni cilj pomeni čestokrat več ko dospeti na končni cilj sam! Odprl se je nov svet: Krnica je pod nama ležala mračna in hladna, nad gorami nasproti pa je ležalo ko baržun modro nebo in se je jasno črtalo nad zasneženimi grebeni, z ožarjenih gora so se stezale sence v dolino.

Grebenski rogelj sam je bilo treba obiti, sestopila sva nekaj metrov na solnčno stran. Toplo solnce je otajalo snegove, da je voda curljala po skalah in se bleščala na ploščah. Treba je bilo zopet priti na greben, stopinja je v odjužnem snegu postala nesigurna. Greben se je od tod pognal strmo in slabo razčlenjeno navzgor. Ustrašila se nisva, izvlekla sva kline in se tesno prilepila k zasneženi skali. Odločena sva bila, da uspeva. Kljub pripeki solnca, ki mi je grelo tilnik do potu, so gole roke prezebale, iskajoč bornih in zasneženih oprimkov. Zapel je klin - v to samotno, od solnca ožarjeno, skalno gmoto snega. Raztežaj za raztežajem je šlo više, čestokrat sva stala drug ob drugem tako tesno, da sva čutila utrip srca. - V takih trenutkih in na takih mestih začuti človek globino tovarištva ... Še so peli klini, da je odmevalo med zasneženimi grapami in robmi, še dva potega, še dvakrat skeleče bolečine v prstih - in izrinila sva se v okovankah preko skal na zasneženo vesino. Na poti do tu ni bilo ne časa ne prilike za razgledovanje; tudi nisem opazil, da sem krvavel iz prstov.

Pod grebensko glavo sva si privoščila na prisojni strani kratek odmor. Predala sva se močnim pomladnim žarkom in razgledu. Modro nebo se je bočilo nad nama, solnce je grela s pomladno toploto, rajde gora so se bleščale ko srebro, po prisojnih robeh se je iskrila voda ko dragulji. Kar užival bi človek in počival, toda vrh vabi; slutila sva, da ni več daleč. Dvignila sva se. Ker sva dognala, da bi preko grebenske glave ne uspela, sva prečila na desni strani grebena, nato stop navzdol in preko skalnega robu v zasneženi žleb ter po njegovem zmrzlem snegu na greben. Zelo oster in posejan z opastmi, se je stegal pred nama proti vrhu. Jahaje in previdno sva dospela do skalnega skoka. Ravnotežje sva lovila z rokami, ki so se od silnega mraza lepile na sneg. Skalni skok sva zopet obšla v desno, prvi možni prehod sva pa izrabila, da sva se povzpela zopet na greben tik pod vrhnjo zasneženo planjo. Solnce se je upiralo, nama pa je bilo tudi v notranjosti prijetno toplo. Zavest, da zmoreva kaj takega, je bilo najino veliko plačilo.

Sedela sva na vrhu. Vsenaokoli sva videla svetle vrhove, ki so se kopali v solncu. Svetloba je migotala in nama risala pred očmi z vseh strani nova - pota; odpirala je nove cilje. Zato varno nazaj! Solnce se je odbijalo od snega in slepilo pogled, v severnih plateh Prisojnika pa je vladal mrak in mraz. Naglo sva sestopila po grebenu in se spustila ob vrvi na škrbino; kmalu sva zgazila globoko gaz navzdol po žlebu na pot nad slapom. S seboj pa sva ponesla mnogo novega, lepega, nepozabljivega.

Na večer tistega dne solnce skoraj ni imelo časa, da vrže sence z gora v gore. Preko Mojstrovke so neslišno prijadrale »ovčice« - oblaki. Z mrakom se je pripodil veter, ki se je pod noč razbesnel v vihar. Zjutraj je bilo vse mirno. Z Dušanom sva vstala na novo pot, da uresničiva zopet kaj že davno hotenega. V mraku sva stopila pred kočo. Ko sva se ozirala po vremenu, so nama na obraz padale snežinke. Okoli koče je bilo vse nanovo zasneženo. Ko je vstal dan, se je dvignila iznad megla Goličica vsa bela: videti ni bilo včerajšnje gazi. Vse je bilo tako deviško, kakor da bi se včeraj prav nič ne zgodilo. Ravno to pa je vrednota zimskega alpinizma. Sneg in viharji zametejo vse sledi. Kdor je hodil in uspel včeraj, je moral znati nekaj; in kdor si hoče danes utreti pot, bo hodil prav po svoji poti in mora znati prav toliko kakor oni včeraj, ali pa - še nekaj več. V zasneženih gorah so uspehi z vsakim novim snegom novi.
To resnico sva spoznala zdaj, ko so snežinke znova globoko zamedle vse gore. Opustila sva ponovni načrt in sva se utopila v megle, ki so zalivale doline.

Prva pristopila v zimi (17. marca 1940) Dušan Vodeb in Uroš Župančič

1941

 

 

 

 

 

 

 

 

Foto: Boris Štupar

Kategorije:
Novosti ALP SLO Vse objave

1 komentarjev na članku "Zimskoplaninski vzpon na Veliko Goličico"

Mitja Košir,

Lepo, da Gore-ljudje ohranjajo zgodovinski spomin. Tokrat na enega naših prvih in največjih zimskih alpinistov, Uroša Župančiča. Bil je izjemna osebnost in naj se ga prav zaradi tega (zaradi vseh njegovig grap, razov in grebenov) izjemno spominja tudi naša gorniška (alpinistična) zgodovina. Mitja Košir

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 45951

Novosti