Slovenske novice, 31.12.04 – Mirko Kunšič, Vladimir Jerman: V sredo popoldne je plaz pod Vratci na Voglu pokopal Tomaža Vrhovca
Dan v novicah
V sredo popoldne je plaz pod Vratci na Voglu zadušil docenta dr. Tomaža Vrhovca iz Ljubljane - Ker ga do noči ni bilo v dolino, je žena sprožila iskalno akcijo - Bohinjski gorski reševalci so priznano največjega slovenskega strokovnjaka za plazove malo
pred 21. uro našli zasutega - Te dni izjemno velika nevarnost proženja plazov v visokogorju
Vogel 30. decembra
Zvečer smo sledili smučini, ki nas |e pripeljala do strmega pobočja med Dolinico in Vratcami zunaj smučišča Vogel V lijaku, kjer poteka Prešernova proga, je bil plaz, ki je v sredo popoldne presenetil dr.
Tomaža Vrhovca. Z lavinsko žolno sem pregledoval plazovino. da bi dobil morebitni odmev enake naprave, ki je sestavni del za osebno varnost turnih smučarjev Ni ga bilo. Ko sem z baterijo osvetljeval nagrbančeni plaz, sem osvetlil roko. ki je bodla iz snega. Palica, ki smo jo najprej opazili, je bila 100 metrov nižje. Takoj sem po radijski postaji obvestil druge o najdbi. Z rokama sem začel odmetavati sneg, da sem prišel do glave zasutega. Ni kazal življenja,« opiše eno od zahtevnejših akcij vodja gorskih reševalcev
Mihael Arh.
Bil je v prvi skupini. ki jo je načelnik postaje GRS Bohinj Robert Klančar poslal s turnimi smučmi, lopatami in osebno varnostno opremo na Vogel.
Ob 18. uri je dobil sporočilo dežurnega regijskega centra za obveščanje, da se z Vogla ni vrnil Ljubljančan, ki je najprej smučal na smučišču z družino. »Obvestil sem vse kolege. ki so nato prihajali postopoma in se takoj z gondolo odpeljali na Vogel ter se v skupinah pomikali navzgor. Po tistem, kar smo videli, lahko rečemo, da je smučarja presenetil plaz sprijetega snega, ki ga je veter odlagal v strmo kotanjo, kjer z leve groze plazovi s Šije in desno z vrha Vogla na skoraj 1600 metrih«, dodaja Klančar.
Znanstveno
Žičničar in gorski reševalec
Franc Štros je po opoldnevu videl dr. Tomaža Vrhovca še na območju urejenega dela smučišča. »Spominjam se ga ne le kot predavatelja na vsakoletnih dnevih varstva pred snežnimi plazovi, temveč tudi po tem, da je pred leti znanstveno ugotavljal vzroke za plaz, ki je na območju Vogla, kjer to ni običaj, presenetil dva planinca in ju zasul. Žičničarji smo dober meter snega, ki ga je včeraj raznašal naokrog močan veter, s teptalci spremenili v urejene proge. Zaprli smo Žagarjev graben in naredili vse, kar je treba za varno delovanje.« dodaja Štros, ki je bil tudi v akciji. Tako kot še 16 njegovih kolegov. Zdravnica postaje GRS Bohinj
Barbara Urbanc se je z reševalci, med njimi sta bila dva, ki sta tudi člana gorske policijske enote, trudila z enournim oživljanjem. Na koncu je tako kot pozneje njena kolegica z Bleda lahko samo še ugotovila smrt zaradi zadušitve.
Bohinjski gorski reševalci so našli le eno od smuči približno 15 metrov pod zasutim. Plaz mu je strgal iz rok palico, tisto, ki jo je držal, pa polomil. Kar nekaj časa ga je plazovina odnašala s seboj.
»Zavedali smo se objektivne nevarnosti, ko smo šli zvečer iskat pogrešanega. Na telefonske klice se namreč ni odzival. Pa smo kljub previdnosti na onem od pobočij obremenili novo, še nepredelano snežno odejo, da smo slišali posebne vrste zvok, ki se pojavi, preden se kložasti plaz odpelje po pobočju. Na srečo se ni. Razmere v visokogorju so trenutno plazovno smrtno nevarne. Nekaj dni bo treba počakati s turnimi vzponi. Kako velik je bil plaz, bomo ugotovili v naslednjih dneh, ko se bomo znova odpravili tja,« pravi vodja reševanja Miha Arh.
Dr. Tomaž Vrhovec, ki je dobesedno živel s plazovi in je o njih vedel prav vse, se ni zavestno namenil na turno smučanje. S seboj ni imel niti lavinske žolne, naprave. ki je tako sprejemnik kot oddajnik, če se zgodi zasutje, da je iskanje hitro. Le tako zagotavlja preživetje. Zato je najpomembnejših prvih15 minut in seveda tovariška pomoč. Pozneje se krivulja preživetja hitro znižuje.
Pokojni je bil član postaje GRS Ljubljana. Načelnik Branko Zorž nam je dejal, da je bil ob tej žalostni novici presenečen. »Tomaž je veljal. tako kot njegov mlajši brat. za izkušenega turnega smučarja. Za vrhunskega strokovnjaka za sneg in plazove. O tej temi je lahko govoril ure in ure. Zagotovo ni tvegal.« pravi Žorž.
Zato je povsem dopustna domneva, da si je kot priznano največji slovenski strokovnjak za plazove zaželel narediti nekaj korakov zunaj smučišča, da bi se v živo prepričal. kako se novi sneg ravna ob vetru, ki ga je vso sredo raznašal po visokogorju. In med tistimi koraki se je nad njim sprožil plaz. Zadnji, ki ga je docent dojel, pobegniti pa mu ni mogel.
Iz Spodnje Šiške
Tomaž Vrhovec, meteorolog iz Spodnje Šiške, kot se je sam označil ob neki priložnosti, se je rodil 5. junija 1959. Na katedri za meteorologijo je diplomiral leta 1982. Na Hidrometeorološkem zavodu (HMZ) je bil prognostik, tudi poročila o stanju snežne odeje je pripravljal, javnosti pa je najbolj v spominu po svojih televizijskih vremenarskih nastopih. Po magisteriju leta 1989 je prevzel položaj asistenta na univerzi. Na oddelku za fiziko fakultete za naravoslovje in tehnologijo je doktoriral 1. julija 1991, po štirih letih je postal docent za področje meteorologije. Opravil je več opaženih raziskav, objavljal članke in predaval (tudi na tujih univerzah), še vedno sodeloval s HMZ, na primer pri projektu o varstvu pred snežnimi plazovi, bil je član sveta fakultete za šport, član upravnega odbora Planinske zveze Slovenije, ki jo je zastopal tudi v organih mednarodne alpinistične zveze UIAA. Prevedel in priredil je več poljudnih knjig o meteorologiji. Pisal je gorniške članke, tudi leposlovno ustvarjanje mu je lepo teklo.
Iz Vrhovčevih dnevniških zapisov, ki jih je spomladi 2001 objavil v Delovi Sobotni prilogi, povzemamo nekaj njegovih slikovitih utrinkov. Vsak dnevniški zapis je začenjal z vremenskim opisom. Tisti marčni torek je bilo: »Oblačno, dopoldne občasno dež, izrazita ohladitev, ponekod v višjih krajih sneži.«
V nadaljevanju je med drugim obudil spomin na leto 1983, ko je vodil turnosmučarski tečaj na Komni. Tja je nadvse rad zahajal z družbo kot mladenič in pozneje kot družinski oče: »Seveda hodimo tudi na izlete na vrhove Bogatina, Lanževice, Kala, v Lepo Komno, v Govnjač, igramo tarok, nogomet in kozo klamf, gradimo hiše iz vej, plezamo, mečemo kamenje in delamo drva.
A ne le v gore, z ženo Ančo, hčerko Tinco in sinom Jako je Tomaž rad zahajal na Barje gledat kako tam cveto logarice, močvirski tulipani. Podajali so se na izlete na Katarino in druge Ljubljančanom priljubljene vrhove.
Pomemben delež Tomaževe strokovne pozornosti je veljal vremenu v slovenskih gorah in proženju snežnih plazov. Bil je izvrsten preučevalec in poznavalec posebnosti gorskega vremena in klime v različnih delih slovenskega gorskega sveta. Poseben poudarek je namenjal snežnim plazovom, proženjem plazov in nesrečam s plazovi. V svojem dnevniškem zapisu pred tremi leti in pol se je še posebej spomnil planinskih prijateljev, ki so odšli za vedno. Najbolj boleče je pogrešal Luko Bojana Brvarja, ki je mlad umrl za rakom: »Njegov odhod je bil bistveno bolj mučen kot odhodi prijateljev, ki so se ponesrečili v gorah: Primož Fajdiga iz Notranjih Goric, Boris Mlekuž iz Bovca, Marko Šurc iz Srednje vasi v Bohinju, Luka Karničar z Jezerskega, Gorazd Zrimšek iz Ljubljane ... na svidenje med zvez-dami.«
Mirko Kunšič,
Vladimir Jerman
