Delo, Kulltura - Andrej Jakljič: Pred premiero Pavle nad prepadom - Pogovor z dramatikom Andrejem E. Skubicem in režiserjem Matjažem Pograjcem
Pavla nad prepadom je dramatizacija življenjske zgodbe Pavle Jesih (1901–1976), vrhunske alpinistke in uspešne lastnice največje verige kinematografov v Jugoslaviji pred in med drugo svetovno vojno. V njeno uspešno pot so usodno posegli nepredvideni dogodki. Najprej težka nesreča v steni Velike Mojstrovke, kasneje sodni proces, ki ga je proti njej sprožila politična oblast.
Čigava je bila ideja o uprizoritvi zgodbe Pavle Jesih?
Pograjc: V moji glavi je bilo vse pripravljeno že precej nazaj, treba je bilo le navdušiti Andreja. Izbira ni bila najbolj logična, saj on o plezanju in Pavli Jesih ni vedel ničesar. Ampak zanj sem se odločil ravno iz tega razloga. Veliko lažje bi bilo vzeti na primer Tadeja Goloba ali koga z izkušnjami s tega področja. A bil sem prepričan, da če bom na prvem sestanku navdušil njega, mi bo uspelo navdušiti tudi ostale. Vedel sem, da bo Skubicu všeč motiv golobov in cigaret, ona je namreč končala življenje s krmljenjem golobov in porabljanjem zadnjega denarja za cigarete.
Ko sem mu to omenil, je bil takoj za. Jasno je, da to ni Othello, da to niso Bratje Karamazovi. Vedel sem, da to ne bo predstava o alpinizmu, pač pa predstava o človeku, o ženski z veliko začetnico. In da je ta zgodba tako navdušujoča, da bi lahko zanimala tudi koga drugega razen mene, ki sem navdušen nad njenim življenjem.
Gre za vašo drugo uprizorjeno dramsko besedilo in prvo, ki je pisano po naročilu. Notranji impulz je samoumeven za vsako obliko ustvarjanja. Kako se pripraviti na pisanje nečesa, kar nima tega vznika?
Skubic: Tokrat sem prvič počel nekaj, kar izvorno ni bila moja ideja, in sem pisal tako rekoč 'iz nule'. Moral sem opraviti natančno in obsežno raziskavo gradiva, da sem sploh odkril dramo.
Malce stresno je bilo tudi zato, ker mi je Matjaž že zelo zgodaj začel kazati slike scenografije, Tibor Mihelič - Syed mi je predvajal glasbo, jaz pa nisem imel nič napisanega razen podpisane pogodbe.
Kje ste 'trčili' na lik Pavle Jesih?
Pograjc: V knjigi Pozabljena polovica. Portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Tam je jasno, da so bile ženske pogumnejše in pametnejše od moških, a jih nihče ne pozna. Pa tudi zato, ker sem se ob približno istem času začel ukvarjati s plezanjem in se mi je Pavla Jesih zazdela nekako logična izbira. Zdi se mi, da ne moreš pisati rudarske poezije, če nimaš stika z rudarjenjem.
Andrej stika s plezanjem ni imel in ga tudi danes še nima?
Pograjc: To je res. Res pa je tudi, da, vsaj kar se mene tiče, moram stvari, ki jih počnem, nekako začutiti ali jih vsaj zatipati.
Proces je šel torej v nasprotni smeri od običajnega, kjer je besedilo osnova za uprizoritev?
Skubic: Vedel sem, kaj naj bi bila hrbtenica drame, plezanje na danes imenovani Čopov steber, okoli tega pa natresti celotno Pavlino zgodbo. A to je bilo treba še poiskati. Kar pa je bil svojevrsten problem. Njen plezalski del je namreč dobro dokumentiran, drugi, podjetniški in zasebni, pa ne.
Kot gradivo za izhodišče sem imel intervju z njenim nečakom, Josipom Jesihom, ključni premik pa se je zgodil, ko sem se znašel v ljubljanskem mestnem arhivu, kjer je shranjen ves njen sodni spis, skupaj z ovadbami, ki so jo doletele, zagovori in pričevanji, kako je potekal sodni proces, ki je bil neverjetno brutalen in presenetljiv [Zgodovinski arhiv Ljubljana, Fond Okrožno sodišče v Ljubljani, Ko 689/46, Kazenski spis Milana Khama in Pavle Jesih]. Takrat mi je postalo jasno, kaj jo je zlomilo in zakaj je doživela tako žalostno usodo. Takrat sem videl, kje je drama.
Kako razumete njeno usodo, gre namreč za dve skrajnosti, plezalsko in poslovno. Jesihova konča kot žrtev sistema ali lastne trme, vztrajanja na lastni poti?
Skubic: Pri ženskah se reče trma, pri moških vztrajnost. Že od začetka sem videl njeno zgodbo kot dve strani istega kovanca. Plezanje je bilo fizično, poslovno pa plezanje proti vrhu v smislu biti najboljši. Ukvarjala se je s kvalitetno kinematografijo, v Ljubljani je imela elitni Kino Matica. Za to je potrebovala veliko vztrajnosti, talent in ogromno dela.
Kasneje ji je bilo premoženje vzeto, saj je bilo treba vzpostaviti nov režim. Ta ji je sicer ponujal nove funkcije, saj je ljudem sistema bilo jasno, da gre v njenem primeru za talentirano in strokovno vrhunsko izobraženo osebo. Ona pa v to ni privolila, saj si je želela obdržati kinematografe v svoji lasti, ker je šlo za nekaj njenega, nekaj, kar je ona ustvarila. Zato ni hotela postati običajen aparatčik. Zaradi tega so jo pahnili v prepad.
V besedilu je praktično zapostavljeno oziroma, kot se mi zdi, namenoma izpuščeno njeno osebno, intimno, ljubezensko življenje.
Skubic: Zelo malo je znanega o njenem zasebnem življenju. Nikoli ni bila ne zaročena ne poročena. Vsekakor pa je bila za tisti čas zelo svobodomiselna ženska.
Struktura drame je grajena na principu montaže. To pomeni ostre reze med prizori, prepletajo se tri časovne perspektive, menjajo prizorišča ... ne obstaja zgolj ena Pavla, pač pa kar tri, vezane na določeno starost ... Odločitev za tovrsten princip?
Skubic: Skorajda nemogoče bi bilo kako drugače združiti tako širok časovni razpon in hkrati dvojnost njenih karier, ki sta bili enako pomembni. Z Matjažem sva se že od začetka pogovarjala, da naj bi to bila zgodba o plezanju, da naj bi se veliko dogajalo v steni in čim manj sedelo ter filozofiralo. Zato je plezanje izhodišče, njena utrujenost, ki je že na meji haluciniranja, pa trenutek, ki omogoča prehod v preteklost in prihodnost. Drugega načina si enostavno nisem predstavljal.
Pograjc: Ko sem prišel k njemu, sem mu rekel, da je strašno dober prevajalec. Prevedel si Trainspotting in jaz si želim Trainspotting. Nisva hotela linearne zgodbe, pač pa popolnoma zmešano zgodbo s preskoki časov, krajev, ljudi. Nisva si želela zgodbe od rojstva do smrti.
Ogromno je faktografije, s katero operirate, in na njeni podlagi razvijate dramo in njen razplet, po drugi strani pa gre vendarle za fikcijo. Kje ujeti in določiti mejo med enim in drugim?
Skubic: Problem je bil v arhivskem gradivu, debelem dobrih sto strani, v katerem mrgoli banalnih faktografskih podatkov, o tem, kako je prihajala do kinematografov, kakšne zarote so se pletle okoli njenega početja ... inspiracijo pa sem kljub temu iskal v vseh teh kupih papirja. V določeni fazi, ko sem videl, kaj je bistveno za njeno zgodbo, sem izbral le tisto, kar je bilo važno, hkrati pa še vedno dovolj nazorno, da se dobi občutek, kaj je za njeno delovanje pomembno.
V drami se pojavi tudi lik Ivana Mačka - Matije, ki pa v nasprotju s splošnim prepričanjem ne deluje tako negativno. Pavli nenazadnje vendarle ponudi možnost zaposlitve, v njeno dobro poseže v proces, ki se je odvijal proti njej ...
Skubic: Deluje pozitivno? Mogoče zato, ker se, namesto da bi streljal ljudi, zanima za film. Šlo je za dve stvari. Prva je ta, da se je Maček zelo dobro zavedal, kakšno moč ima film in kako je pomemben kot del propagandne strategije. Druga pa ta, da je Pavla dejansko med vojno pomagala različnim vidnim političnim aktivistom, skrivala Milana Apiha, skrbela in pomagala skrivati hčer Vita Kraigherja v času, ko so ga imeli zajetega belogardisti. Kot mi je znano, se je Maček zelo trudil, da bi Pavlo pritegnil k sodelovanju, ona pa tega nekako ni in ni hotela razumeti.
Pavla je bila torej načelna oseba, ni sprejemala kompromisov, ki bi ji omogočali relativno lagodno življenje. To lahko učinkuje tudi zelo avtodestruktivno.
Skubic: Njej je šlo za tisto, kar je sama ustvarila. Bila je sicer iz premožne družine trgovcev, gostilničarjev in mesarjev, a se je odločila za nekaj bolj damskega. Prva se je začela ukvarjati s kinematografijo, hitro postala tudi v umetniških krogih ugledna oseba. In to je bilo njeno. Sebe ni videla v vlogi koleščka v birokratski mašineriji. Enostavno prek tega ni mogla.
Ste besedilo do končne oblike razvili sami ali so pri končni obliki sodelovali tudi igralci na vajah in režiser?
Skubic: Besedilo sem oddal že spomladi, ga čez poletje delno priredil, kasneje pa ga je ustvarjalna ekipa sama okrajšala in priredila. Besedilo je še vedno takšno, kot sem si ga zamislil. Moj namen je bil Pavlino zgodbo predstaviti natančno, kot se le da, ekipa pa je vanj vnesla ogromno drugega dogajanja in fizične akcije.
Vas dramski medij v zadnjem ustvarjalnem obdobju privlači bolj kot sicer?
Skubic: Pred leti sem napisal dramo, ki je bila leta 2009 nominirana za Grumovo nagrado, Hura, Nosferatu. Dramo so vsi strašno hvalili, prodati pa mi je ni uspelo nikomur. Pravijo, da je preveč morbiden.
Včasih na pisanje dramatike nisem niti pomislil. Prvič sem prišel v stik z njo, ko je Janez Pipan, takrat ravnatelj SNG Drame Ljubljana, naročil dramatizacijo mojega romana Fužinski bluz, uprizorjeno leta 2005. Takrat sem videl, kako nastaja drama oziroma dramatizacija in kako se to konkretizira na odru.
Kateri so bili ključni uprizoritveni problemi?
Pograjc: Zanimivo, pri tej produkciji nisem imel nobenih težav.
Andrej Jaklič