Pod sivim nebom na nedelujočem smučišču.
Nekaj sonca napovedujejo okoli poldneva in z optimizmom tako po plačilu mitnine pripeljeva ob pol enajsti uri na smučišče Krvavec. Nebo kaže sivino in skozi oblačnost kuka sramežljivo sonce, a za kaj več nima moči.
Le nekaj korakov narediva in sva na snegu in že na smučeh. Pričneva hojo po pomrzjenem snegu polnem sledov še včerajšnjega smučanja. Teptalci snega mirujejo, le nekaj ljudi čisti smučarske naprave, ko se počasi vzpenjava po pobočju do znamenite Plaže. Presenetita naju tekaška navdušenca, ki sta smučala celotno sezono in sedaj na tekaških smučeh lovita zimske radosti in kot pravita toliko časa kolikor bo vztrajal sneg. Odžejava se z vročim čajem iz čutaric in nato stopiva dalje na strmino. Pravzaprav izbereva malce daljšo pot z manj izrazito strmino in že sva na naslednji prelomnici terena, od koder vidiva Storžič, Kočno, Grintovec, Kalški greben in najin cilj Veliki Zvoh.
Visoka oblačnost vztraja in dovoljuje le pogled na obris sonca. Kljub temu nama postaja vedno bolj toplo ob trošenju energije pri vzponu po najstrmejšem delu pobočja. Sem ter tja malce spodrsne, a srenačev ne uporabiva. Korak za korakom sva višje in višje in končno stopiva mimo zgornje postaje sedežnice na vrh 1971 m visokega Zvoha. Sneg je do višine granitnega kroga rože gora, na katerega sedeva, ko sestopiva s smuči in si privoščiva odmor za okrepčilo in pripravo na smučanje. Seveda brez fotografiranja ne gre. Pogled seže od Škofjeloškega hribovja na Julijce, se pomudi na bližnjem Storžiču, dolino Kokre, verigo Košute, planino Dolge njive pod Zvohom, na Kalški greben, za katerim se vrste najvišji vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Greben Jež je lepo zasnežen in za njim je Vrh Korena, pa Kompotela in Košutna. Pogled zaplava na Kamniški vrh, Veliko in Menino planino ter se vrne na nižje Kržišče, za katerim se vrste grebeni gozdov in skritih dolin. Lepo, mar ne?
Zapiha veter in iz lenobnega udobja prestaviva v višjo prestavo. V hipu sva na smučeh oprtana z nahrbtniki in sledi odriv in smučanje do postaje in na neurejeno smučišče. O kakšnih presežkih na smučeh ni govora. Preveč je grbin, trdega pomrzjenega snega, a kaj drugega tudi nisva pričakovala. Sredi pobočja zagledava kolesarja, ki se le z močjo svojih mišic vzpenja s Krvavca. Smučam do njega in izvem, da je včeraj smučal z Zelenice in danes preizkuša moči na vzponu, ki mu bo sledil spust na kolesu z vrha. Zaželim mu srečo in odsmučam do hčere, da nato skupaj vijugava sedaj po manj razritem delu smučišča. Nižje se ustaviva, pogledava še enkrat v nebo in ker nič ne kaže na izboljšanje, se po včerajšnjem čudovitem potepanju po belovijoličnih pobočjih planote Velike planine, ne odločiva za ponovitev vzpona in tako prihraniva nekaj energije za druga opravila.
Prismučava na Plažo, kjer ni nikogar. Nadaljujeva smučanje po zadnjem pobočju in se ustaviva malce pred avtomobilom.
Kratko a prijetno petinpol kilometrsko turo sva opravila v dveh urah in petnajst minutah, pri čemer sva se povzpela dobrih petsto višinskih metrov in naredila približno enak spust. Pospraviva smučarsko opremo in pred nama je le še zadnje dejanje. Odpeljava prometnim zastojem naproti.