Išči

Predstavitve

Predstavitve akcij, prireditev, oseb, organizacij, območij, filmov, spletnih strani ... 

Predstavitve

Objavljalci

Authors

Arhiv

Dan za legende

15. januarja rojena Tone Škarja in Pavle Kozjek

Tone Škarja (1937-2020) ni bil le eden vodilnih plezalcev v šestedesetih letih, temveč je z Alešem Kunaverjem glavni tvorec slovenske himalajske zgodbe. Mengšan, sicer po poklicu elektroinženir, ki je vsa službena leta delal pri Elektro Ljubljana, je postal alpinist leta 1956, reševalec in gorski vodnik pa šest let kasneje. V svoji bogati alpinistični karieri je opravil več kot 1000 vzponov, 34 prvenstvenih in prvih zimskih ponovitev, kot so prvi zimski vzponi v kombinaciji Drofenikova/Tschadova v severni steni Planjave, v Levi grapi z izstopom po Desni v severni steni Kočne, v Bosovi smer v Brani, v Desnem stebru v severni steni Štruce in pa seveda v Centralni (Kočevarjevi) smeri v Prisanku ter nočni solo vzpon v Drofenikovi smeri v severni steni Planjave. Pozimi je s sinom Metodom preplezal tudi težko prvenstveno smer Orion v zahodni steni Brane. Vsi ljubitelji težjih klasičnih smeri ga poznajo kot avtorja Kamniške v Koglu, Trikota v Dolgem hrbtu, v Dolgem hrbtu sta njegovi še smer Šimenc-Škarja in Spominsko smer Saše Kamenjeva. Njegovo delo je takrat največja streha v Kamniških, namreč čez trebuh Štruce; pa tudi nekoliko lažja Humar-Škarja v jugovzhodni steni Planjave. Škarjeva alpinistična pot ni bila omejena samo na gore in stene, saj je bil dolga leta tudi organizator ne le osrednjih himalajskih odprav, po katerih ga javnost najbolj pozna, temveč je bil tudi načelnik AO Kamnik (1957 – 1966), načelnik GRS Kamnik (1968 – 1978), od leta 1979 pa do vključno leta 2013 pa je vodil Komisijo za odprave v tuja gorstva pri PZS, če ne omenjamo članstev v mnogih upravnih odborih, komisijah, predsedstvih itd. Tone Škarja je tudi plodovit pisec knjig in člankov. Slednjih je doma objavil več kot 150 in sodeloval z mnogimi tujimi revijami ter bil pomemben člen pri nastajanju zemljevida Everesta, ki ga objavil ameriški National Geographic. Tudi število njegovih knjig je veliko, saj se je sam ali v soavtorstvu podpisal pod 14 knjižnih del, npr. Po svoji sledi, Stene mojega življenja, Julang Kang, Everest in druge. Je tudi soavtor učbenika Hoja in plezanje v gorah. Kot alpinist je bil v Himalaji 18-krat. Petkrat je bil član, 13-krat pa je himalajske odprave vodil. Tako je bilo tudi na Everest 1979, ki je še do danes verjetno največji organizacijsko – logistični zalogaj v zgodovini slovenskega himalajizma. Če je bil Tone Škarja v Himalaji v glavnem organizator in vodja odprav – čeprav je tam opravil tudi prve pristope na nekatere vrhove, kot je npr. Ledeni zob (6200 m) pri Šiša Pangmi – je svoje plezalske ambicije izživeval doma in v Alpah tudi v kasnejših letih. Tako je opravil zanimive prvenstvene vzpone in ponovitve s sinom Metodom in hčerko Simono. Himlajske odprave: Kangbačen 1965 (član), Kangbačen 1974 (vodja), Everest izvidnica 1978 (vodja), Everest 1979 (vodja), Jalung Kang 1985 (vodja), Tibet izvidnica 1986 (vodja) , Čo Oju 1988, Šiša Pangma 1989 (vodja), Kangčendzenga 1991 (vodja), Annapurna 1992 (vodja), Sikkim izvidnica 1994 (vodja), Anapurna 1995 (vodja), Everest 1996 (član), Daulagiri 1998 (vodja), Čo Oju 2001 (član), Ama Dablam 2005 (član), Kangbačen 2007 (vodja). Poslovil se je 11. maja 2020.

Image
Pavle Kozjek (1959 – 2008) je poosebljal vse, zaradi česar je neponovljiva generacija osemdesetih let tako izstopala. Imel je odlične psihofizične sposobnosti, sledil je naprednim trendom v alpinizmu, obvladal je prosto in tehnično plezanje in bil v vrhu pri solo plezanju, povrh vsega pa je bil še odličen pisec in predavatelj. Kot alpinist je nase prvič opozoril z zimskim vzponom po zloglasni Čihulovi smeri v Široki peči (1981), dve leti zatem pa se je povzpel na visok sedemtisočak Gangapurna. Do Broad Peaka, svojega prvega osemtisočaka leta 1986, ki mu je v presledku le petih dni sledil še vrh Gašerbruma II , je poleg številnih dobrih vzponov v domačih gorah in Alpah opravil dva odmevna vzpona v El Capitanu (The Shield in North America Wall) in se udeležil odprave na Jalung Kang in s slovensko odpravo, ki so jo sestavljali Franček Knez, Silvo Karo, Janez Jeglič, Peter Podgornik, Slavc Svetičič, snemalec Matjaž Fistravec, zdravnik B. Belehar pod vodstvom Staneta Klemenca pa je preplezal vzhodno steno Cerro Torreja. Decembra leta 1987 je na Daulagiriju preživel bivak nad 8000 metri, 1989 pa je z Andrejem Štremfljem opravil drzen prvenstveni vzpon na alpski način čez južno steno Šiša Pangme, kjer je dobil hujše ozebline po nogah. To ga je prisililo v plezanje v toplejših gorstvih sveta in v naslednjih 18 letih je Pavle Kozjek postal eden izmed najbolj prepoznavnih plezalcev v Andih, kjer je opravil številne prvenstvene solo vzpone (Huascaran, Huandoy dvakrat, Chopicalqui) in preplezal nove smeri tudi v navezi (Chacraraju dvakrat, Siula, Puscanturpa, Trapecio). Vmes se je kot prvi Slovenec povzpel na Everest brez uporabe dodatnega kisika, plezal na Novi Zelandiji in v Omanu. Leta 2006 je v zahodni steni osemtisočaka Čo Oju v hitrem solo vzponu preplezal novo smer in za to dejanje prejel tudi zlati cepin. Pavle je opravil okoli 1200 vzponov, od tega 110 prvenstvenih v Himalaji, Andih, Patagoniji, zahodnih Alpah, Dolomitih in v naših stenah. Znan je bil po svojih solo vzponih in na takšen način pozimi preplezal smer Cornuau – Davaille v Les Droites, Majorja v Brenvi in Ameriško direktno v Druju. V domačih stenah se je pogosto posvečal povezovalnim solo vzponom, najbolj znani so: vse tri Skalaške smeri (Špik, Škrlatica, Triglav) v enem dnevu, enodnevni maraton v Tamarju: Zajeda Travnika (vzpon), Aschenbrenner (sestop), Zajeda Šit (vzpon), Jesihina (sestop) in Direktna v Kotovi špici (vzpon). Eden izmed prelomnih povezovalnih vzponov je bil Helba (vzpon v navezi), solo nadaljevanje po Ladji in solo prosti sestop po Čopovem stebru. Njegov morda najbolj drzen dan pri soliranju v naših stenah pa je bil leta 1991, ko je v vzponu soliral svojo smer Večna pot v Široki peči in sestopil (!) po Čihuilovi. Nekoč je v enem dnevu preplezal celo 10 smeri v Triglavski steni. Pavle Kozjek je bil tudi odličen pisec, kolumnist v reviji Grif in sodelavec nekaterih drugih revij. Njegova pot se končala 25. avgusta 2008 pri padcu z opasti visoko nad severno steno Muztagh Towerja v pakistanskem Karakorumu. Pavletovi objavljeni članki in misli njegovih prijateljev so zbrani v knjigi Pavle Kozjek – življenje alpinista.

Vir in fotografiji: Mikša Peter, Urban Golob: Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana 2013 in arhiv friko.si.

Friko, 15.01.2023 ob 14:36
Dan za legende: rojena Tone Škarja in Pavle Kozjek

Značke:
GL4

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 508

PREDSTAVITVE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.