PD Domžale - Dušan Prašnikar: ... na Veliki planini
Vikend, ki je bil vremensko zelo pester, je ponudil lepo doživetje tako za otroke kot tudi starše na drugem družinskem gorniškem taboru, ki se je odvijal zadnji vikend avgusta. Skupno 29 udeležencev, 16 otrok in 13 staršev, smo bili zelo zadovoljni z gostoljubjem Domžalskega doma na Mali planini, ki je poskrbel za izredno okusno hrano in primeren prostor za družabnost. Bistvo tabora pa je bila seveda narava in življenje Velike planine.
Tridnevno druženje se je pričelo s skupnim vzponom s parkirišča Jelšev konfin po Otroški planinski poti do Domžalskega doma. Vendar dež na poti do zbornega mesta in za nekatere celo nekaj toče je predstavljal bojazen, kaj nas čaka. A za vsakim dežjem posije sonce in na poti na planino so nas vmes tudi že božali sončni žarki.
Zaradi manjše zamude na cesti, smo spoznavni družabni večer izvedli po večerji. A ko smo se ravno ogreli, smo šli raje na sveži zrak v temo. Večer brez padavin nam je omogočil, da smo si zakurili manjši ogenj, si malo zapeli in se zasanjali ob prasketanju ognja in tudi greli, saj je bil večer že zelo hladen.
Sobotni dopoldan je bil namenjen glavnemu spoznavanju Velike planine. Hoje sicer ni bilo zelo veliko, namreč od Domžalskega doma smo se povzpeli na Gradišče, najvišjo točko Velike planine in se preko Zelenega roba in Velikega stanu vrnili nazaj v dom. A za najmlajše udeležence, ki so bili stari 4 leta, je bil tudi ta izlet ravno pravšnji, še posebej, ker je pretežni del dopoldneva rahlo rosilo. Nekaj zanimivosti na pastirski poti smo so ogledali sami, planino pa nam je doživeto predstavil turistični vodnik Matej. Bil je dovolj zanimiv, da je pritegnil pozornost otrok, hkrati pa so tudi starši ugotavljali, da so izvedeli mnogo o planini, čeprav so nekateri že večkrat bili tu.
Po kosilo nas je obiskal gorski reševalec Marko Petek s svojo psičko Lili, ki je tudi izučena za reševalko. To je bilo hkrati presenečenje, ki ni bilo vnaprej predstavljeno v programu. In seveda otroci so bili navdušeni nad psičko. Marko nam je predstavil delo reševalcev, a hkrati tudi preventivni del, kaj moramo vsi obiskovalci gora upoštevati, da do nesreč ne bi prihajalo. Ključni del našega druženja je bilo iskanje skrite osebe. Med pogovorom se je po ena oseba čim bolj neopazno skrila v okolici in potem je Marko nakazal Lili za iskanje. Še največ težav je imela, ko se je nekdo skril v ruševje in ker ne mara iglic, se je morala bolj potrdit, da je prišla do osebe.
Ker je bil program natrpan, smo si potem vzeli prosto, saj so predvsem otroci potrebovali čas za igro, za kar pa je pri in v Domžalskem domu dobro poskrbljeno. Dom ima med drugim tudi certifikat Družinam prijazna planinska koča. Pozno popoldan smo si pa vseeno vzeli čas še za krajši sprehod do Malega stana, si ogledali ostanke bombnika, šli mimo curle na vrh Poljanskega robu in nazaj do doma. Po večerji smo kmalu mlajši otroci podlegli utrujenosti, starejši pa so si svoje druženje naredili z enko.
Nedeljsko jutro se je zbudilo z nekaj sonca, a še ob začetku zajtrka izvedlo svojo muhavost, da je začelo deževati. Na srečo le za krajši čas. Potem se je nebo odprlo in nas je sonce grelo večji del poti po manj znanih poteh. Povzpeli smo se na Bukovec, ki nam je bil v lepšem vremenu zelo dober razglednik, saj prejšnji dan z Gradišča nismo videli kaj dosti. Ta vzhodni del planine je bolj pristen, zato je tudi lažje stekel pogovor o živalih, rastlinah, zgodbah itd. Obrnili smo se pri Stolniškem stanu in malo po svoje prišli nazaj do doma. Nekaj neodkritih kotičkov pa prepustili za drugič.
V nedeljo je pri domu potekal Dan domžalskih planincev in osrednji del prireditve smo spremljali tudi mi. V vmesnem času do kosila so seveda otroci zopet uživali na igralih. A smo si vseeno vzeli čas še za delavnico o vozlih, katero nam je pomagal izpeljati vodnik Luka.
Po kosilo se je uradno končal tabor, a smo se vseeno skupaj odpravili do parkirišča. Seveda brez dežja tudi tokrat ni šlo, ki pa nikakor ni pokvaril našega dobrega razpoloženja. Ne glede na to, da se pretežno nismo poznali od prej, pa je bilo slovo prav prijateljsko. In na snidenje še kdaj!
Dušan Prašnikar, vodja tabora