Rok Mirt: ... v južni steni Jerebice
Že već let sem jo želel plezati, a na odseku (razen izjem) smer velja za težko, takšno, na katero se je potrebno pripravljati celo leto. Zato sem vsako jesen nekoliko cincal, pa tudi soplezalce je malo težje najti, čeprav se jih je nekaj javilo.
V četrtek me je poklical Zlatko (Koren op. a.) in vprašal, če bi šel v soboto kaj plezat v hribe. Imel sem sicer v planu že nekaj drugega, a sem se vseeno odločil, ko je omenil južno steno Jerebice. Dogovorila sva se za smer Sivi ideal (VI/V, 450 m), in v soboto ob sedmih sva že sopihala proti steni.
Dostop ni predolg, je pa kar strm. Šele ob vznožju stene se zares vidi kako imenitna je. Res škoda (ali pa ne), da ni bolj obiskana. V jesenskih dneh nudi plezanje v topli skali in odličnem ambientu, uro vožnje stran.
Vstop je težko zgrešiti, saj je potek smeri logičen. V zadnjih petnajstih letih, odkar je bil Zlatko nazadnje v smeri se je pojavilo cel kup klinov, tako da je skoraj v celoti opremljena. Varovala sva se večinoma s metulji (imela sva celo 4ko, ki sva jo večkrat uporabila), tu pa tam je bilo potrebno zabiti kakšen klin (na zadnjem sidrišču je bil en klin že zelo zanič), ostalo pa je že tam.
V spodnjem delu je smer zelo kompaktna, išče logične prehode, kasneje pa poteka ves čas po markantni zajedi in je skala le še malo boljša od povprečja. Nekaj metrov smeri je bilo mokrih, a je Zlatko vseeno brez većjih težav prišel čez.
Nisva bila med najbolj hitrimi, a vseeno sva z njo opravila ko je bilo sonce še visoko.
Za vse dvomljivce, ki verjamejo govoricam: smer ni noben “bavbav”, nima nobenih dolgih padcev, težavnih mest brez možnosti varovanja, težka je prav enako kot ostale smeri takšne težavnosti. Nobenega razloga ni, da bi se je bali! Vseeno gre za pravo turo, daljši dostop, dolg sestop, ponuja konstantno plezanje, potrebno je postavljati varovala, kar zadnja leta postaja vse manj mikavno…
Kot zanimivost, brata Podgornik sta jo splezala decembra 1979, v gojzarjih, in z vmesnim bivakiranjem.