Krožna pot po kamniškem sredogorju.
Za začetek iz Ljubljane do Klemenčevega z avtomobilom, potem zamenjava obutev in pričneva najino krožno pot. Spustiva se do potoka, ga prekoračiva in nato sledi vzpon po stezici, ki se strmo vzpenja po pobočju, po katerem se že vračajo pohodniki. S pobočja je lep razgled na zaselek Kuharjevo, Kranjsko senožet in Kržišče v ozadju. Ko stopiva preko grebena, se odpre svet pašnikov, kjer se že pase govedo in pogled se za trenutek pomudi še na zaselku Zakal, potem pa nadaljujeva lahkotnejši prečni vzpon do prehoda na kolovoz, ki se mu izogneva s hojo po stezici na Ravne senožeti.
Cvetja je komaj za vzorec, manj od pričakovanja. Stopava po poti, ki loči Ravne in Strme senožeti in tako prideva do naslednjega prehoda pod Slevsko rožo, kjer greva proti vzhodu pod krušljivimi skalami, prečiva melišče in se povzpneva na rob. Odpre se pogled na travnato pobočje Kamniškega vrha in stezico, ki vodi do razgledišča in strmega grebena, a tja ne greva. Odločiva se za takojšen vzpon po stezici, ki se strmo vzpenja in naju močno ogreje do izhoda na greben nad sedlom med Planjavo in Kamniškim vrhom.
Nadaljujeva z vzponom do vrha, kjer je na deblu drevesa pritrjena vpisna skrinjica. Še nekaj korakov narediva navzdol in mimo zasilnega bivaka na razgledišče, kjer je že nekaj pohodnikov. Sedeva in si privoščiva kratek odmor za okrepčilo in razglede, nato pa ponovno pot pod noge in na vrh, spust do sedla in na pobočje Planjave, od koder je lep razgled na gore od Brane do Rzenika in seveda na Kamniški vrh, za katerim je v daljavi Velika planina. Prideva na vrh vetrovne Planjave in se spustiva v gozd ter po grebenu hodiva do odcepa za planino Osredek. Srečava nekaj pohodnikov in že sva na planini, kjer na klopci narediva odmor. Slišiva hrup delovnega stroja v gozdu, pri eni od koč je lastnik in ko nama je dovolj, stopiva na blatni kolovoz, ki ga hitro zapustiva in pri odcepu poti, kjer stoji križ pričneva zelo strm spust. Razveseliva se dišečega volčina, posameznih cvetov Clusijevega svišča in drugega drobnega cvetja. Srečava pohodnike in že sva pri naslednjem razcepu poti nad potokom Korošak. Greva desno in ob strugi navzgor do slapu, kjer je pohodnica s štirinožnim prijateljem, dvojica pa se vzpenja iščoč prehod nad slap. Prav prijetno se je osvežiti s hladno vodo in izmiti slan pot z obraza. Sin ostane pri slapu, jaz pa se povzpnem po stezici, ki kmalu izgine. Mokro in spolzko pobočje, polno krušljive skale, me odvrne od nadaljevanja. Vrnem se k sinu, da skupaj zapustiva slap in po poti prihoda prideva do stičišča poti.
Pred nama je še zadnji del poti. Spustiva se po stezici, preko potoka greva po brvi, sledi še nekaj spusta in sva pri kolovozu. Levo ali desno, je vprašanje, na katerega odgovoriva s hojo desno, ki naju privede do zaprte poti pred kmetijo v zaselku Kuharjevo. Ne moreva dalje in greva malce nazaj, kjer so vrata v ograji, da se lahko spustiva na travnike z visoko travo, iz katere skoči srna in oddirja, midva pa končno stopiva na cesto in se vrneva k avtomobilu, kjer se krožna pot po kamniškem sredogorju konča.