V tem tednu je pet dni za pet etap dirke po Sloveniji.
Jutro pred pričetkom dirke je kot nalašč za vzpone in spuste na kolesu. Pripravim kolo in stopim na pedala. Od doma na vzhodu Ljubljane poženem po cesti, na nebu so že prvi oblački in kot bi trenil peljem čez reko Ljubljanico in v naslednjih kilometrih peljem mimo njenega izliva v reko Savo ter ob njenem desnem bregu nekaj kilometrov, ko pečim reko in zapeljem v Dolsko na nadmorski višini 265 m, kjer zaključim ravninski del svoje kolesarske ture in že vozim v klanec proti cerkvi Sv. Helene v Kamnici.
Sprva položnejši klanec ob obvozu cerkve postane brutalen, potne kaplje spolzijo po obrazu in ko kolesarim proti Klopcam, strmina le za malenkost popusti, a hitrosti nikakor ni. Vsak meter je prigaran in strmina popusti šele visoko nad dolino, ko cesta zavije okoli gričevja in se prevesi proti Zagorici. Spust je hiter in zavore poskrbijo za varno vijuganje po ozki in načeti cesti, ki me ponese v naselje, kjer je spominsko obeležje na Jurija Vego. Žal je pomnik pokrit in tudi havbice ni videti, tako da nič ne ustavljam, temveč nadaljujem pedeliranje v klanec ob pobočju hriba z nekaj vzpona do Križevske vasi s cerkvijo Sv. Križa na višini 550 m. V vasi izberem napačno cesto, kar ugotovim po nekaj stotih metrov in se moram vrniti, z vzponom kajpak, na manjše križišče, odpeljem kakšnih sto metrov in sem na makadamu z nekaj vzpona in spusta do asfalta in v Veliko vas. Nekaj kilometrski spust nadaljujem še v Zalog in Spodnji Prekar, nakar sledi vzpon v naselje Hrib in na šestnajst procentni klanec v Katanijo s križiščem cest v Moravče in preko Zg. Prekarja v Dešen. Na križišču izberem levo cesto, ki se vzpenja skozi redko naseljeno vasico Katanijo.
Višje sem, lepši so razgledi na Kamniško-Savinjske Alpe. Višje sem, več moči potrebujem za premagovanje zavite in strme ceste dokler ne dosežem hiš pod hribom s cerkvijo Sv. Miklavža. Pri zadnji hiši sestopim s kolesa in ob njem premagam zadnjo strmino ter stopim na razgledni vrh na višini 741 m.
Poskrbim za nove kalorije, si ogledam okolico in se ob kolesu vrnem na cesto, kjer hitro pridobim hitrost, ki jo moram krotiti z zavorami in speljati nekaj ovinkov do križišča cest, od koder grem ponovno v klanec, sledi spust in klanec. Prispem v Dešen in nadaljujem do planinskega doma Ušte – Žerenk na severozahodnem pobočju Slivne, od koder je lep pogled na Moravško dolino, Limbarsko goro in Kamniško-Savinjske Alpe. Danes so gore več ali manj zavite v kopreno in nad njimi se bohotijo oblaki.
Po kratkem premoru sem ponovno na kolesu, odpeljem nazaj na križišče in pričnem spust v Moravško dolino. Zahteven spust z nekaj ostrimi ovinki terja veliko previdnost tako pri obvladovanju zavojev kot tudi hitrosti in po nekaj kilometrih že peljem proti Moravčam v povečanem prometu, ga prevozim in po nekaj kilometrih zavijem levo v smeri gradu Tuštanj. Do tja me popelje cesta polna kratkih vzponov in spustov, kar daje poti svoj pečat. Grad je bil zgrajen leta 1490 in se je ohranil vse do danes. Ima muzejski del, notranje dvorišče je obdano z obokanimi arkadnimi hodniki, v njegovem atriju se odvijajo različne kulturne prireditve. Grad je znan po štiristo let stari lipi in tristo let stari platani.
Pred gradom je kopica živahnih otrok s spremljevalko, ki jo povprašam za nove poti in nato kolesarim na gričke v okolici. Prekolesarim Vrhpolje in Stegne, se spustim nazaj na glavno cesto in pedeliram vse do Krtine, kjer uberem pot v Dob, Podrečje in Prelog ter nadaljujem preko reke Kamniške Bistrice v Malo Loko in do Šentjakoba. Še nekaj kilometrov naredim in že sem pred domačo hišo, kjer se kolesarski števec ustavi na enainšestdesetem kilometru.
Svojo etapo sem odpeljal, čez nekaj ur pa pred ekran in na ogled kolesarske dirke po Sloveniji.