Taka oznaka, bolj lastna poklicnim literatom ali novinarjem, v veliki meri velja tudi za Toneta Škarjo ob njegovem slovesu.
Naj mi bo dovoljeno, da ob drugih vtisih, s katerimi skušamo vsak po svoje izmeriti veličino njegovega prispevka, zapišem tudi nekaj svojih opažanj.
Ob vsem izgorevanju za alpinizem, od njegovega prvega srečanja s Himalajo (»Himalaja me je povsem osvojila!«) pa tudi za himalajizem, je vneto zapisoval svoja doživetja, se ob različnih dogodkih kritično odzival v medijih in ustvaril bogato knjižno oz. publicistično bero. Z njim me poleg drugih srečanj v najrazličnejših vlogah, ki so vedno minila v znamenju njegovih iskrivih, odkritih, včasih tudi odrezavih misli, podkovanih z bogatimi življenjskimi izkušnjami, vežeta predvsem dve knjižni izdaji: prvenec dr. Jožeta Andlovica skozi sotesko druge svetovne vojne (2008), ki je nastajal še v času življenja himalajskega zdravnika in njegovo posmrtno delo Kadar boš na rajžo šel (2018) – Dnevnik himalajskega zdravnika, Kangbačen 1965.
Pri uredniškem delu za obe knjigi mi je bil Tone nenadomestljiv sogovornik in svetovalec. Pri prvi je prispeval krajši odlomek o tem, kako je doživljal Jožeta Andlovica kot zdravnika in človeka na himalajskih odpravah. Pri drugi knjigi pa sva v razčiščevanju številnih podrobnosti z naše in njegove prve odprave na Kangbačen razvila obsežno korespondenco, ki me bo, skrbno shranjena, vedno spominjala na njegovo doslednost in poznavanje vsega, kar je povezano s Himalajo, na izbrušen po potrebi tudi bolj oster jezik. Kakšen bolj »vroč« dan nama je minil ob izmenjavi več kot pet, različno obsežnih elektronskih pisem, včasih tudi pozno v noč.
Tone je poznavalsko stregel mojim številnim vprašanjem, komentiral davne dogodke pod Kangbačenom, ob moji zvedavosti obujal spomine, saj sem poleg objave dnevnika dr. Andlovica skušal poravnati tudi dolg oz. obljubo članov takratne odprave na Kangbačen 1965, da bodo po povratku izdali knjigo. Žal se to ni zgodilo, zato sem spremni besedi s predstavitvijo biografij članov odprave, kronologijo, pregledom odmevov v takratnem tisku idr. namenil skoraj polovico obsega knjige. Vsa ta poglavja so nastajala v tesni navezi s Tonetom, saj je na koncu postal nekakšen neuradni recenzent. Pred zaključkom je namreč pregledal vsa poglavja in se izrekel o njih.
Sedaj ostajam sredi trenutnega uredniškega podviga, ki je tokrat namenjen predvsem Tonetu in njegovim izbranim delom, knjigi, ki nastaja pod okriljem Planinske založbe PZS in je logično nadaljevanje oziroma zaključek njegovega obsežnega dela kot pisca. Ostajam brez dragocenega in zanesljivega sodelavca, ki bi ga tokrat potreboval bolj kot kdaj prej.
10. februarja letos sva se zadnjič srečala na sedežu naše Planinske zveze, ko mi je predal gradivo, razen knjig vse zbrane zapisane misli, ki jih je zbrala neutrudna gospa Uršula Debevec. Ko sem ga pospremil domov, sva se že dogovarjala, da poskuša iz svojega obsežnega fotografskega arhiva narediti prvi izbor fotografij kot osnovo za kasnejši izbor. V obdobju od takrat sva si po elektronski pošti izmenjala še nekaj misli v zvezi s pripravo knjige, o njegovem vsakdanu med virusno pandemijo in o literaturi, ki jo eden ali drugi prebira. Tone je seveda kot vedno veliko bral in je bil na področju literature (ne samo alpinistične) zelo razgledan, zato je lahko tudi svetoval oz. priporočil dobre knjige v branje.
Te dni sem si izpisal nekaj vprašanj, ki sem mu jih nameraval poslati, a me je prehitela vest o njegovem slovesu.
Ostajam brez odgovorov na ta in morebitna vprašanja, ki se mi bodo morda še porajala. Vsem, ki smo njegovo delo cenili, naj bo v uteho, da je za seboj pustil bogat pisni opus, ki spreminja njegova prizadevanja v trajen dokument njegovega življenja, dobe in dejavnosti. Vse to nam je dobesedno položil v dlan. Takih ljudi ni veliko.
Žarko Rovšček,
urednik izbranih del Toneta Škarje