inPlaninec: ... po planinski poti
Pot po gozdu mi je bila zelo všeč. Visoka drevesa so upogibala svoje veje pod težo zapadlega snega, na nekaterih so se nabrale dolge ledene svečke. Tla so bila prekrita s snegom, samo našo gaz so občasno prekrivale mogočne korenine, odpadle veje in manjše skale. Na teh se je nabral led in je včasih malo zdrselo. Nekajkrat se mi je pripetilo, da so veje hotele mojo kapo, a bile neuspešne, saj mi je obstala na glavi in me še naprej grela.
Na nedeljo, 22. januar 2023 smo se slepi in slabovidni planinci s svojimi planinskimi vodniki in spremljevalci prostovoljci odpravili na prvo etapo po Moravški planinski poti. Sledita druga etapa 4. februarja in tretja etapa 5. februarja. Krenili smo izpred Gradu Tuštanj iz 15. stoletja, ko je bila dogradnja tega gradu prvič zapisana. V njem organizirajo poroke, svečanosti in kakšne prireditve. Škoda da ni bilo možnosti si ogledati, saj je z zaprtimi vrati in visokim zidom bilo moč le ugibati, kakšno notranjost grad skriva in kaj lepega bi si lahko ogledali.
Jurček nam je razdelil kartončka za žige Moravška planinska pot in Planinsko društvo Moravče »Petdeset vrhov«, kamor nameravamo odtisniti žige z vseh pohodov, ki jih opravimo. Pred gradom Tuštaj smo zapeli našo himno Odločen korak, ki je postala stalnica na naših pohodov ob začetku in na koncu, od veselja pa jo včasih zapojemo kar vmes.
Iz gradu smo se po asfaltirani cesti odpravili do križišča ob lepo okrašenih hišah, ki so nekatere imele še vedno zunaj jaslice. Bilo je hladno, ljudi ni bilo opaziti. Občasno nas je obvozil avtomobil. Sem in tja nam je pot prečil kakšen mucek, pozdravili so nas psi s svojim laježem, ko smo hodili mimo hiš. Kmalu za tem je pot zavila v gozd. Počasi smo se začeli vzpenjati.
Kljub zasneženi pokrajini so predhodni pohodniki uhodili pot, tako da je bilo moč hoditi po njej. Na veliko delih je bilo precej ledeno, zato smo si poiskali bolj mehko, nedrsečo pot na novo zapadlem in še ne prehojenem snegu. Prispeli smo na Murovico, kjer nas je na naše presenečenje pričakal zvonček želja. Nismo mogli mimo njega, da ne bi pozvonili nanj. Za čas smo se ustavili, nekateri so si morali nadeti dodatno oblačilo, saj je bilo mrzlo.
Zimska idila so nam razkrivala lepe prostrane pokrajine, vasi in hribe. Od daleč smo lahko opazovali Kamniško - Savinjske Alpe, ki so se v megli sramežljivo skrivale, se nam za čisto kratek čas prikazale in se zopet zavile v meglo.Iz gozda smo zopet zavili na glavno cesto, kjer smo se nekajkrat morali umakniti avtomobilom, ki so prihajali domov ali odhajali od doma. Po krajšem času smo zopet zavili v gozd. Pot se je malo bolj strmeje povzpela. Kar nekaj časa smo hodili skozi gozd po grebenu. Dišalo je po zimi. Snežilo je. Na vrhu Ciclja je bila lesena klop. Tam smo si nadeli derezice in požigosali naše knjižice. Spust je vedno zahtevnejši, ko zapuščamo vrhove, tako da je bila uporaba derezic še kako potrebna in smotrna. Zapeli smo pesem Moravška dolina, nismo pozabili tudi na našo himno Odločen korak.
Spustili smo se do sv. Miklavža in se čez Grmač podali na Ušte. Derezic nismo več potrebovali, zato smo si jih sneli in pospravili v svoje nahrbtnike. Še vedno je snežilo. Pohod smo nadaljevali po asfaltirani poti, ki se je ves čas vzpenjala. Umikali smo se avtomobilom. Na poti smo zapeli svojo himno.
Prišli smo skoraj do Doma na Uštah, a smo iz asfaltirane ceste krenili zopet na uhojeno zasneženo potko, ki je čez travnik vodila do koče. Tam so nas pričakali prijazni gostitelji, bilo je toplo. Posedli smo se okoli miz, bilo je kar nekaj gostov. Ogreli smo se, pojedli tople obroke, popili tople napitke in se poveselili. Nekateri so kar zaplesali od veselja, saj je 1. etapa Moravške obhodnice za nami. Veselimo se že naslednjih etap in z njimi povezanih novih dogodivščin.
Vesna Markoč inPlaninka
Zapis spremljevalke, ki delo vodenja slepih opravlja prostovoljno.
Pri Koloseju sedemo v mali avtobus, ki nas pripelje do Tuštanjskega gradu. Tam organizatorja Jurček in Marjeta razporedita vodnike, jaz sem hodila z Vesno. Hitro sva našli temo pogovora in najine skupne točke. Pri gradu smo dobili tudi prvi žig. Hodili smo deloma po Vegovi poti. Krajši del ni bil zasnežen, kaj kmalu pa smo prišli na mehak sneg, po katerem smo hodili do zadnjega dela poti. Večkrat sem se ustavila in naredila nekaj posnetkov Kamniško Savinjskih Alp, vasic pod nami in jaslic, ki so jih postavili domačini. Počitki na poti so bili dobro načrtovani, saj smo nekateri slekli nekaj oblačil, drugi so se odžejali, najmlajša udeleženca Patrik in Gal pa sta že pojedla prvo malico nakar sta nadaljevala s kepanjem in igro na snegu.
Prvi vrh, ki smo ga dosegli je bil Murovica. Na drevesu sta bila pritrjena dva zvončka, večji in manjši, za izpolnitev velikih in malih želja, če si pozvonil. Tu smo dobili naslednji žig in nadeli smo si dereze. Rahlo je snežilo skoraj vso pot. Naš naslednji postanek je bil na Ciclju po dobri uri hoje.
Tu smo odprli zaloge hrane in pijače in dobili že tretji žig ta dan. Večkrat je bila zapeta himna inPlaninec Odločen korak, kar je še dodatno naredilo prijetno vzdušje in vlilo novih moči, da smo nadaljevali pot do pod cerkvice sv. Miklavža. Tu smo se ustavili Pri Mežnarjevih, kjer smo se na hitro okrepčali in tokrat po asfaltni cesti prispeli do zadnje točke našega pohoda Planinski dom Ušte - Žerenk.
V domu je bila zakurjena peč ob katero smo se hitro stisnili in pogreli. Zasedli smo vse sedeže in naročili topel obrok. Všeč mi je bilo, da se ni nikamor mudilo, da smo sproščeno poklepetali o poti, ki smo jo prehodili, veliko pa je bilo govora turi o naslednjih dveh etapah Moravške planinske poti ter nasploh o planu tur z inPlaninci. Avtobus nas je že čakal in nas varno pripeljal do Ljubljane. Tokrat sem se drugič udeležila pohoda z inPlaninci in ponovno videla, kako zelo so vztrajni, hvaležni in se iskreno veselijo ob dosegi ciljev, ki so si jih zadali. Nslednjič himno Odločen korak zapojemo skupaj.
Alenka Sakelšek
»Danes je bil res spet en super dan. Tolik pozitivne energije na kupu, res sem vesela in hvaležna da sem lahko del te velike razširjene družine, ki se zbiramo skupaj in delimo izkušnje in širimo dobro voljo in pozitivno energijo daleč okoli,« je povedala Jerneja Krašovec. Navdušena je nad inkluzijskimi pohodi Skupaj v hribe, ki jih organizira odbor inPlaninec. Ta pohod je zanjo že drugi v letu 2023, v letu poprej pa je bila na mnogih pohodih, udeležila se je tudi izobraževanje inPlaninec.
Otroka sta o prvi etapi po Moravški poti je povedala svoje vtise.
Gal: »Pohod z inPlanincem je bil zanimiv, zabaven in sproščajoč. Bil je lepo organiziran in poln zabave in pesmi. Kljub temu da smo hodili gori in doli, nisem bil preveč utrujen. Hodili smo dobrih 5 ur.
V naše knjižice smo dodali štiri žige. Del poti je bilo tudi strmo in sneženo zato smo si nadeli tudi dereze. Na koncu poti pa nas je čakalo odlično kosilo na Uštah.«
Patrik: »Meni je bilo na pohodu najbolj zanimivo, ker je bilo veliko snega. Zato sem vso pot metal kepe in stresal sneg z dreves. Malo sem se pošali s kepanjem. Doletelo pa me je tudi večkrat, da sem po stresanju smrek prejel tudi sam prejel kakšno pošiljko snega. Smuknil sem tudi v iglu, ki je bil ob poti. Odlično je bilo tudi to, da smo se ustavili v koči kjer je bilo veliko bonbonov.«