Išči

Predstavitve

Predstavitve akcij, prireditev, oseb, organizacij, območij, filmov, spletnih strani ... 

Predstavitve

Objavljalci

Authors

Arhiv

Pisatelj Ivan Sivec

Ksenja Hočevar: ... o knjigi Blagoslov gora in Valentinu Staniču

S pisateljem Ivanom Sivcem smo se v osrednjem pogovoru v Družini pogovarjali o življenju alpinista, duhovnika in narodnega buditelja Valentina Staniča, pa tudi o nastajanju njegovega izjemnega knjižnega opusa, ki šteje že 172 knjig, kar ga uvršča med rekorderje med literati.


Avgusta je pri založbi Družina izšla knjiga Blagoslov gora, »okruški o prvem slovenskem alpinistu in velikem humanistu Valentinu Staniču«; gre za drugo knjigo v zbirki Slovenski narodni buditelji, prva je izšla lani o duhovniku Virgilu Ščeku izpod peresa istega avtorja, slovenskega pisatelja Ivana Sivca. »To je pripoved o našem prvem alpinistu, plezalcu po skalah evropskega slovesa, prvopristopniku na več najvišjih vrhov. Hkrati pa pripoved o velikem humanistu, vzornem človekoljubu, ki nam lahko še danes, po več kot dvesto letih, s svojim vzorom daje veliko življenjskega navdiha,« je v uvodu knjige napisal Sivec. V knjigi je 24 zaokroženih zgodb o Staniču, zgodovinska dejstva, uporabljena literatura in ustni viri, spremna beseda Vikija Grošlja, in več kot 50 fotografij.
 

Pred pisanjem knjige se je Ivan Sivec povzpel na večino vrhov, povezanih z Valentinom Staničem. Dosegel je tudi vrh Grossglocknerja, ki mu je Stanič kot prvi izmeril višino. FOTO: Osebni arhiv

Kdaj ste prvič slišali za Valentina Staniča oziroma kdaj ste začeli razmišljati o knjigi o njem?

Na Triglav sem se povzpel sedemkrat in v enem od teh vzponov sem prespal v Staničevi koči. Že tedaj sem si ogledal nekaj fotografij in zapisov o njem, še zdaleč pa nisem pričakoval, da gre za tako pomembnega Slovenca. Ko pa smo z alpinistom Štefanom Lagojo in snaho Tino načrtno obdelali pet najvišjih evropskih gora, smo se povzpeli tudi na goro Watzmann. Hodili smo namreč po poteh našega vrlega hribolazca Janka Mlakarja. O njem sem pozneje pri Družini izdal knjigo z naslovom Hudomušni ljubljanski hribolazec. Ob vznožju najvišje avstrijske gore smo naleteli na velikansko tablo, na kateri je bil naslikan – kot je pisalo tam – Valentin Stanic, prvopristopnik na ta vrh. Takoj sem pomislil, da gre verjetno prav za tistega Staniča, kateremu so pod Triglavom postavili planinski dom. V koči smo naleteli še na Staničev kotiček, pred kočo pa na tablo z dvojezičnim napisom. Valentin je namreč študiral v bližnjem Salzburgu za duhovnika, v prostem času pa je oblezel vse bližnje in daljne vrhove, na mnogih pa je bil tudi prvopristopnik. Med drugim pa je kot prvi izmeril višino najvišji avstrijski gori – Grossglocknerju, po naše Velikemu Kleku, pozneje pa tudi Triglavu in še mnogim drugim vrhovom.
 

Valentin Stanič (1774 - 1847). 

Čemu pripisujete dejstvo, da ga Slovenci tako slabo poznamo?

Prejšnjemu političnemu režimu. O duhovnikih se je malo vedelo in pisalo, pa čeprav so bili največji intelektualci, najbolj povezani z ljudmi, v večini primerov pa so tudi najbolj zavedni Slovenci.
 

Vi ste s knjigo popravili »krivico« in dodobra raziskali njegovo življenje. Kaj ga je gnalo v gore?

Stanič je imel rad gore že od malih nog naprej. Tudi njegov oče je rad hodil po hribih, a za to ni imel veliko časa. Z gorami so bile povezane mnoge ljudske pripovedi, v gorah je skušal odkrivati resnico o naši preteklosti in o življenju nasploh. Tudi sam doživljam nekaj podobnega. Med hojo se možgani najbolj izbistrijo, po napornem vzponu doživim prešerno zadovoljstvo, na vrhu vedno vzkliknem: O Bog, kako je tu lepo! Vsaka hoja v hribe je nova pot k odkrivanju Božjega carstva, hkrati pa tudi pot k sebi, k odkrivanju svoje notranjosti.
 

Tako je najbrž tudi on duhovništvo prepletal s hribolazenjem?

Po naravi je bil sila delaven, potreboval je le nekaj ur spanja, nerad je Bogu kradel čas. Ko je študiral v Salzburgu ter pozneje opravljal svoje duhovniško poslanstvo na Banjški planoti, v Ročinju in Gorici, je vse naredil z ljubeznijo do ljudi, do slovenskega naroda, do svojih nadrejenih. Ker pa je bil sila živahne narave, mu je vedno ostalo veliko časa tudi za hojo v hribe, za delo na vrtu, za pesnjenje, za poučevanje mladine, za stike z gluhonemimi, za skrb za živali … Bil je izjemno nadarjen in vsestranski človek, iskren humanist, velik slovenski buditelj.
 

Imenujete ga tudi »primorski Slomšek« in »goriški Prešeren« – kaj poleg alpinizma Staniča še dela velikega?

Kot prvo, živel je v Slomškovem in Prešernovem času. Podobno kot Slomšek si je na zadnjem braniku slovenstva zelo prizadeval za izdajo slovenskih knjig in časnikov, sam pa je bil tudi soliden pesnik in celo pisatelj. Vse svoje znanje in vso pesniško moč je posvečal predvsem preprostim ljudem na podeželju in vzgoji mladine. Dobil je visoka evropska priznanja, v nekaterih stvareh pa je bil prvi tudi v tedanji Avstriji. Čutim ga kot zelo poštenega in hkrati nemirnega duha, imel pa je tudi smisel za šalo. Naj izdam samo eno malenkost. Ko ga je v Gorici obiskal Slomšek, ga je našel v kmečki opravi pri sekanju drv za zimo. Vprašal ga je, kje bi lahko našel Staniča, pa mu je rekel, da ga bo takoj poklical. Skočil je v hišo, se v trenutku preoblekel in se vrnil kot goriški kanonik ... Slomšek je o njem zapisal: »Po pravici so njih imeli za kralja vsih tedanjih gorjanskih pešcev

V intervjuju v tiskani Družini (35/02) smo pisatelja Ivana Sivca vprašali, kje je črpal literaturo, zakaj je obiskal gore, ki so zaznamovale Staniča, kako izbira like za svoje knjige in kako jih, ko je knjiga končana, izpusti od sebe in prikliče drugega, pa tudi, kaj ga žene, da pri svojih 73-letih še kar piše knjige, tudi po več na leto ...

Družina, 06.09.2022 ob 06:00
Pisatelj Ivan Sivec o knjigi Blagoslov gora in Valentinu Staniču

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 508

PREDSTAVITVE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.