LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Poglavar nomadov jo je hotel kupiti
Slava Suhač je dokazala, da tudi ženske dobro plezajo Z alpinizmom se je začela ukvarjati na skrivaj
SPODNJI BRNIK • Do začetka 80. let prejšnjega stoletja je bil alpinizem predvsem moška dejavnost.
Le redka dekleta so si drznila prestopiti v svet vrtoglavih višin in prepadnih sten. Po izjemnih podvigih Pavle Jesih in Mire Marko Debelak lahko na prste ene roke preštejemo ženske, ki so orale ledino slovenskega ženskega alpinizma. Med njimi je Slava Suhač, alpinistka druge povojne generacije, ki je preplezala najtežje smeri. V zgodovino se je zapisala leta 1977, ko se je povzpela na 7350 metrov visok Nošak v Hindukušu v Afganistanu in postavila nov jugoslovanski ženski višinski rekord.
Pod pretvezo
Šestinšestdesetletna profesorica športne vzgoje, ki se je kot dekle pisala Mrežar, je Ljubljančanka, a se je že dolgo tega preselila na Spodnji Brnik. Svojo alpinistično pot je začela še kot osnovnošolka. »Doma sem iz Šentvida v Ljubljani. V času moje mladosti so bile bližnje Gunclje pravo leglo alpinizma, saj so vsi hodili na Turnc pod Šmarno goro plezat, jaz pa sem jih z občudovanjem opazovala. Pri nas doma nihče ni hodil v hribe. Tako je naneslo, da sem se jim nekega dne pridružila. Spoznala sem Vikija Grošlja, Marjana Brišarja in Danila Cedilnika - Dena, ki so me navezali in peljali v prve smeri. Takrat sem začutila, da je to moje okolje, da bi rada postala alpinistka,« pripoveduje.
Sprva je plezala na skrivaj. V prvem letniku Šubičeve gimnazije je pod pretvezo, da se pri sošolki uči fiziko, vrgla nahrbtnik skozi okno in odšla na Turnc. Ko je že začela resne vzpone v stenah, je nekoč njena mama v Alpinističnih novicah, ki so izhajale vsak ponedeljek v Delu, zagledala njeno ime. »Začuda je reagirala čisto drugače, kot sem se bala. Odpeljali sva se v Celovec in kupila mi je moje prve gorniške čevlje. Ni bila jezna name, na srečo niti ni dobro vedela, kaj počnem. Bolj se ji je fajn zdelo, da njena hči pleza. Ponosna je bila name,« se smeji Slava.
Med fanti
Slava se je nato vpisala v Alpinistični odsek (AO) Ljubljana Matica in se zapodila v stene, pri tem pa je spoznala tudi svojega bodočega moža Matevža Suhača. Med alpinisti si je kmalu priborila spoštovanje in obveljala za zagrizeno in nepopustljivo dobro plezalko. Že na prvem tečaju v Vratih, ko so mlade pripravnike izkušeni alpinisti vodili po lažjih smereh, sta se z Mojstrančanom Goranom Rabičem - Risanko odločila, da tako imenovanih šodrov (lažje smeri, op. a.) že ne bosta plezala. Ušla sta s tečaja in na skrivaj splezala Bavarsko smer v severni Triglavski steni. »Nikoli nisem odnehala in nič me ni ustavilo. Na začetku sem slišala razne zbadljive pripombe, češ, kaj bodo babe plezale, a se je to kmalu spremenilo in mnoge smeri sem tudi splezala kot prva v navezi, čeprav je bilo običajno, da so bili to moški,« pripoveduje.
Na njeno alpinistično pot je zelo vplivala Nadja Fajdiga, najboljša jugoslovanska alpinistka v 60. letih, ko je plezala z Antejem Mahkoto in bila prva ženska, ki je preplezala severno steno Matterhorna. »Nadja mi je dala energijo in miselnost, da sem se počutila enakovredno moškim. Spoznali sva se slučajno, v knjižnici Planinske zveze, in se lepo ujeli. Bila je izjemno načitana in razgledana, govorila je več jezikov. Zame je bila vir idej in navdiha za moje vzpone,« se spominja prijateljice.
Skoraj bi jo prodali nomadom
Leta 1977 je postavila jugoslovanski višinski ženski rekord. Po Barbki Ščetinin Lipovšek, ki je osvojila 7134 metrov visoki Pik Lenin, je druga Slovenka, ki ji je uspelo priplezati na sedemtisočak. »Odprava je bila nora pustolovščina. Šli smo s tremi kombiji, čez Jugoslavijo, Bolgarijo, Turčijo, Iran in v konček Afganistana na meji s Pakistanom. Že na sami poti se nam je veliko dogajalo, tudi prodajali so me ... Srečali smo kolono nomadov s kamelami, in ker so potrebovali zdravnika, so nas ustavili. Poglavar se je zagledal vame in vprašal, ali sem na prodaj. Seveda so se fantje takoj začeli hecati, a so hitro ugotovili, da nomadi resno mislijo, zato smo se hitro pobrali od tam,« obuja spomine.
A kako to, da so jo fantje kot edino žensko sploh vzeli s seboj na odpravo? »Ne vem, imela sem zelo dobre vzpone, primerljive z moškimi, vse najtežje smeri tistega časa sem preplezala in sem se prijavila. Super smo se imeli, fantje so mi bili zelo naklonjeni, nobenih težav ni bilo. Ko sem prišla z vrha, so mi pripravili prav veličasten sprejem, naredili so mi torto in počutila sem se kot najboljša alpinistka na svetu.
Slava stika s hribi nikoli ni povsem izgubila in ga kot babica z navdušenjem prenaša na svojih šest vnukov. Kot profesorica športne vzgoje, službovala je tudi na gimnaziji Bežigrad v Ljubljani, je marsikaterega dijaka zvabila na ekskurzijo v hribe. S ponosom pove, da so imeli nekoč na izbiro tri možnosti za ekskurzijo: Dunaj, Firence ali Trento. Veliko se jih je odločilo za tretjo.
Jadra švercali čez hribe
Kmalu po rojstvu prvega od treh otrok leta 1980 je zahtevne vzpone opustila, kot družina pa so potem zašli v jadranje. Izdelali so si kar svojo barko, saj ni bilo denarja, da bi jo lahko kupili. Ker se nekaterih sestavnih delov ni dalo dobiti v Jugoslaviji, so jih morali pretihotapiti. Pri tem so jim še kako prav prišle alpinistične izkušnje! Slavin mož in še dva alpinista iz AO Matica, Zoran Bešlin in Boris Erjavec, so ogromna jadra, ki so jih kupili v Italiji, v Slovenijo prinesli kar čez najtežjo in najbolj vrtoglavo hribovsko ferato v Julijcih – Via della Vita v Vevnici.