... je mreža urejenih poti nujna
Župan in gorski reševalce Andrej Karničar se spominja iskalnih akcij, ko planinci niso sledili označenim potem oziroma jih je zmedla dobro uhojena stezica. Zato se zaveda nujnosti urejenih planinskih poti.
Obiskovanje gora je priljubljena slovenska prostočasna dejavnost. Organizirano planinstvo, ki zagovarja etični odnos do narave, ohranjanje planinskih vrednost in trajnostnega razvoja gorskih območij, ima skoraj 130 letno tradicijo. V vseh teh letih je bilo veliko prostovoljnega dela vloženega v gradnjo, vzdrževanje in opremljanje planinskih poti. Dobro označene in vzdrževane planinske poti so nujne za varnejši in brezskrbnejši obisk planinskega sveta, ki vsako leto premami večje število obiskovalcev. V Planinski zvezi Slovenije želimo s serijo intervjujev z različnimi sogovorniki izpostaviti pomen urejenih planinskih poti za varno obiskovanje gorskega in planinskega sveta ter njihov pomen za zeleni turizem, ki bo v prihodnje pogosta izbira še tako zahtevnih obiskovalcev Slovenije.
Tokrat je na vprašanja odgovoril alpinist, gorski reševalec in župan Jezerskega Andrej Karničar.
Vaša prva asociacija/misel ob pogledu na markacijo?
Knafelc. Edinstvenost oznake planinske poti. Urejenost in varnost. Markacist, ki jo je risal. Spomin na lastne markacijske dogodivščine.
Varna pot je urejena pot. Kakšna je tovrstna pot?
Čista, brez dreves, vej in drugih ovir (bog ne daj smeti!!!). Trdna, dobro utrjena z vzdrževanimi oporniki, stopi, stopnicami, ... Varna, vsa varovala so trdna in stabilna, tako na pogled, še bolj za uporabo. Označena ravno prav, ne preveč, ne premalo. Na zahtevnem območju tako, da vidim od markacije do markacije. Še posebej dobro in jasno na križiščih s smernimi tablicami.
Zakaj so potrebne urejene, markirane poti?
Za varnost, urejenost, preglednost, dostopnost, varovanje narave, rekreacijo, vrhunski šport, turizem, kmetijstvo, gozdarstvo, izobraževanje (od vrtca do univerze), zdravje, ....
Upam, da počasi spoznavamo, da je kvalitetna mreža najrazličnejših poti, ki so namenjene hoji, ključna za obstoj sedeče digitalne družbe.
Dogodivščina s planinske poti, kot recimo izgubili ste markacijo oziroma šli v narobe smer.
Kot gorski reševalec se spominjam mnogih reševalnih in iskalnih akcij, ker je planince zapeljala dobro uhojena stečina, lepa polica, vabljiva bližnjica, podrta drevesa, odstranjen smerokaz, skalni podor, gosta megla, zbledele markacije in še in še. Večinoma s srečnim koncem. Nekatere žal ne.
Zelo močan vtis so name naredile »markacije«, ko sva s pokojnim bratom Lukom pomagala tehnični ekipi PZS pri prenosu 40 kilogramskega agregata pri temeljiti obnovi jeklenic na Mlinarsko sedlo, Grintovec, Dolško Škrbino in Kočno. Zelo »težka« življenjska izkušnja, ki je spremenila moje dojemanje markacijskega poslanstva.