Išči

Predstavitve

Predstavitve akcij, prireditev, oseb, organizacij, območij, filmov, spletnih strani ... 

Predstavitve

Objavljalci

Authors

Arhiv

V višini igra, ...

NeDelo - Grega Kališnik:           ... pleza in švasa

V višini igra, ...

Prsti so pomembni končiči človekovega telesa, čeravno so si sem ter tja v opoziciji, kot pri virtuoznem harmonikarju in alpinistu Marku Brdniku.


Za Marka Brdnika, 42-let­nega Konjičana, lahko rečemo, da njegovo življenje spada pod opredelitev mešano na žanru. Harmonikarski mojster, plezalec, oboje na visoki ravni, pa delavec na višini, ki nikakor ne želi izpasti aroganten. V katerem smislu? »Nikakršnem.«

Poglejmo najprej po glasbenem notovju. Harmoniko je vzel v roke »v prvem razredu osnovne šole, šest, sedem let sem imel«. So nekoliko glasbeniška družina, »ljudska glasba in to«, Marko si je nadvse želel igrati saksofon, pa so ga izdali zobje, mlečni, ki jih pač ni bilo dovolj. Seveda nihče ni pomislil, da bi fantič igral oboo, pač harmoniko, »ki jo lahko igraš vedno in povsod«.

Pa se pri njem te kalkulacije niso obnesle, že kot otroku mu zabavljaško narodnozabavno igranje ni šlo od rok. Saj ne, da bi imel kaj proti tej muziki, ceni jo, morda vedno bolj, »v življenju bi mi bilo marsikdaj lažje, če bi igral ta tip glasbe, ampak to moraš imeti v sebi. Okej, so turbofolkarske deviacije ...«

Danes se mu zdi, da se ljudje pri nas zavedajo, kaj vse je, zmore harmonika. Leta 1998 so se všečne punce, ki so po­slušale The Doors, pa ga vprašale, s čim se ukvarja, ob odgovoru, da igra harmoniko, obrnile na peti in odšle. Zadeve so se s pojavom tanga in z leti začele spreminjati.

Dobra in slaba

Na vprašanje, ali kot harmonikarski virtuoz, resnoglasbenik, ločuje pametno in neumno glasbo, odgovori z mislijo mariborskega kitarskega genija Igorja Bezgeta, da sta samo dve vrsti glasbe, »dobra in slaba«. Brdnika bi težko zalotili pri poslušanju narodnih zabavnikov, ampak »kadar je pa kakšna štajerska poroka, polke in valčki, totalno uživam, ko plešem recimo s svojo teto«.
Markovo harmonikarjenje je, pravijo poznavalci, nadžanrsko.

M.U.G. In pika. FOTO: Borut Bučinel

»Nujno moram omeniti res specialnega kitarista Uroša Rakovca, s katerim ustvarjava deset let. Muziko delava, kot bi kuhala,« pritrdi, da sprva ne vesta, kaj bo prišlo ven. Delata nekakšno pašto, niti ne zavestno, v muziko, ki jima je všeč, »tiščiva razne stvari, ki nama padejo na pamet«. Zadnje čase je duo prerasel v trio M.U.G., Brdniku in Rakovcu se je pridružil bobnar Gašper Peršl in posneli so ploščo z naslovom Mislec, ki je ... O tem pozneje.

Najraje nastopa sam, v dvoje, troje? »Nisem solist, ker potem ne morem z nikomer na pir.« Je družaben človek, reklo, da s harmoniko nisi nikoli sam, ne zadošča. Brdnik prisega na avtorsko glasbo, »z Rakovcem imava to razdeljeno fifti-fifti«. Zadnja leta samostojno ne nastopa, v duu, triu, tudi kakšnem, kjer ne igra harmonike, ampak? »Sintesizer, totalno sem obseden s sintesizerji, ta starimi, analognimi. Na noge poskušam spraviti trio OjgeN, lani nam je covid vzel serijo koncertov.«
Kateri inštrument najbolje parira harmoniki, ne more reči, pove pa, da je ob harmoniki zelo težko igrati klasično kitaro, kot jo Rakovec. »Par let sva iskala način, kako igrati skupaj. Iskala sva zvok.« Kar igra Brdnik, je z diatonično harmoniko, mi razloži, nemogoče, s klavirsko pač. »Pri harmonsko tako zapleteni glasbi, kot jo želiva delati, se z diatonično sploh ne bi izšlo.«
Prihaja nova plošča, precizneje, predstavitev Misleca.

Muziko delata, kot bi kuhala, sprva ne vesta, kaj bo ven prišlo.

»Totalno imam rad bobne, snemali smo lanskega septembra v Vidmu v Italiji.« Zadevo so zaradi covida več mesecev prestavljali, potem pa leto in še kanec ni bilo priložnosti, da bi album spravili na oder. Kar je Marku vseeno, ker si za ustvarjeno »rad vzamem čas«. Ne pa, da nekaj vrže na splet, in kdor bo poslušal, pač bo.

Koktajl in skala

Covid je Brdniku požrl ves glasbeni kruh. In če odšteje minimalno pedagoško dejavnost, je v njegovem žitju »vse drugo glasba«. Med drugim je napisal glasbo za približno petdeset gledaliških predstav, tudi plesnih, pa za kakšen dokumentarec, »temu rečem koktajl dohodkov«. Omeni še špile za firme, tega je bilo precej, pa predstave, kjer se glasba igra v živo. Že od leta 2008 igrajo predstavo Solistika, s katero so z Boštjanom Gombačem in Brankom Završanom nanizali več kot sto ponovitev.

Marko Brdnik tudi pleza. Začelo se je naključno med študijem v Nemčiji, študijem harmonike kajpada, »skoraj sedem let sem bil tam, na glasbeni akademiji v Trossingenu, kjer sem naredil tudi podiplomski študij«. V tem mestu je znana firma harmonik Hohner, sam je želel študirati »tam ali pa nikjer, sploh ne edini Slovenec«.

Pleza ne nadžanrsko, od žanrov priseže na prvenstvene smeri v hribih, gorah, alpinizem torej. Nekaj let je imel premor, zdaj je spet začel. Ko se je vrnil iz Nemčije, si je »res želel plezati s Tadejem Golobom, všeč mi je bil njegov stil razmišljanja in domišljije v hribih, nekaj let sva bila kot rit in srajca«. Ob lanski Golobovi nesreči v Loški steni Brdnika ni bilo zraven.

Leta 2014 sta splezala prvenstveno smer Soška fronta v Rombonu, »to je res odmevna, nora smer, več let sva jo gledala, trenirala, ni šlo. To je smer, ki jo vidiš iz Loga pod Mangartom, na kofetu, pa do takrat še ni bila splezana.« Ko sta po osvojitvi sestopala, je Brdnik spoznal, da lahko počne še kaj drugega. »Itak bom čez par dni enako slabe volje, kot če je ne bi splezal.«

Res sem želel plezati s Tadejem Golobom, všeč mi je bil njegov stil razmišljanja in domišljije v hribih, nekaj let sva bila kot rit in srajca.
Marko Brdnik

Pozna alpiniste, ki so neko oreng smer splezali pred tridesetimi leti, pa še vedno o tem razlagajo, se napajajo, »saj jaz bi tudi rad bil tak«. Ampak on nekaj let stvar pripravlja, jo opravi »in čez tri dni bom siten«. Mislil si je, da se bo v gorah »slej ko prej fental«, pa se je vprašal, zakaj bi se. In zakaj ne bi te sitnobe malo intenzivneje v muziki hranil. V letih brez gora je gonil enduro bicikle in norel na skakalnicah, »parkrat sem se malo polomil«.

Muzika je ...

Je med doživljanjem muzike in gora kakšna sorodnost? »Ne vem, muzika je muzika.« Brdnik je napisal glasbo za gledališko predstavo Matjaža Pograjca Pavla nad prepadom, o alpinistki Pavli Jesih, »bil je inštrumentalni izziv, glasba epska, simfonična, danes bi verjetno naredil čisto drugače«.

No, harmoniko in hribe, plezarijo pa nekaj objektivno druži. Prsti. Na rokah. Ne gre za najboljšo kombinacijo, se strin­java. Ogromno je vadil na oprimkih, zelo veliko igral harmoniko in s prsti kot krvavicami virtuoziti po tipkah ... Po težkem vzponu ne moreš igrati težkih stvari, pove.

In še naklonjenost, strast do sintesizerjev, sintetizatorjev, »to je zelo kompleksen inštrument«. Inštrument, okoli katerega kroži veliko predstav, podobno kot okoli harmonike. »Sintesizer in terasni bend« je pogosta asociacija ali »če ne znaš nič igrati, igraš na sintesizer, kar pa ne more biti dlje od resnice«. In še praktična zadeva, poudari glasbenik, neverjetno težko je ta inštrument spraviti na oder, so tehnične, zvočne težave, »ampak še vedno kopljem to luknjo, v OjgNu imam res odlična kamerada, Andraža Mazija na kitari in Marjana Stanića na bobnih.«

Mislil si je, da se bo v gorah slej ko prej fental, pa se je vprašal, zakaj bi se.

Je razlika, če igra, če prsti po tipkah potujejo horizontalno ali vertikalno? »Je velika razlika, mene takoj začnejo roke boleti, ko jih postavim v horizontalo,« torej na(d) sintesizer. Ki ga ne moreš, poslušam, igrati kot klavir, vsak sintesizer ima drugačno tehniko, »ne moreš ga enako igrati«.

Marko v Soški fronti FOTO: Tadej GolobNaprej, klavir, njegov zvok je blagodejen, »res je okusen inštrument, ne vem, kaj moraš delati, da bi zvenelo neokusno. Meja dobrega okusa je zelo široka, to so polja.« Če pa vzameš harmoniko, miselno Marko skače, »je meja dobrega okusa sprehod po rezilu noža. Takoj si na poljanah, kjer nočeš biti. Harmonika je bizaren inštrument, sili te, da si neokusen.« In podobno je s sintesizerji, ves čas se moraš truditi, da se ne zgodi zdrs, recimo na obmorsko teraso poletnega večera. Dva ista tona na klavirju ali harmoniki ušesu sporočata nekaj povsem različnega.

Omenil je glasbeni poučevalni krajček, ima nekaj učencev harmonike na Waldorfski šoli. Tam je učil tudi plezan­je.
Kaj mu je okusneje, harmonika ali hribi? »Tega sploh ne moreš reči. Ni šans. Bilo je leto 2007, ko sem ves čas plezal, razmišljal o gorskem vodništvu, potem pa se mi je v nekem trenutku vse obrnilo, zagabilo, jaz moram začeti igrati, brez harmonike ne morem.« Čeprav, poudari, je težko, inštrumentalisti postajajo dinozavri, »če imaš pevko z nekim besedilom, je bistveno lažje«.

Za prijatelje ...

Že v preteklosti se je kdaj opomnil, če mu ne bo šlo z glasbo, se bo pa lotil višincev, ne plezalskih višinskih met­rov, pač pa višinskih del. Ima veliko prijatel­jev, s katerimi so skupaj plezali in se s tem ukvarjajo, »pa še tehnični tip sem in v krizi sem res spoznal prijatelje«. V trenutku so mu dali delo. Po­stal je verificiran varilec, »obseden sem z različnimi oblikami varjenja«. Montaže, šlosarija na višini, te stvari.

Samo da je na višini. FOTO: Zvonko PožgajVišina od treh do petnajstih, petdesetih metrov – mostovi, visoka skladišča, strehe, kjer nameščajo sončne elektrarne, slednje ne velja za kaj posebnega, a Marko pravi, da gre za »zarukane džobe. Začneš ob šestih zjutraj, ko je streha še zelo spolzka. Ampak jaz v vsem uživam.«

Ko znanci, prijatelji zvedo, s čim nadomešča covidski manko, se jim smili, češ, koliko težje je delati na višini kot s hohnerjem v naročju. Res, dela se dvanajst, trinajst ur, pa Marko pravi, da je fizično v formi, a vseeno mu je »to lažje kot muzika«.

Muzika, pravi, je napornejša, ker je toliko pritiska, ker ne veš, kaj bo. »Jaz sem skladatelj, narediš novo zasedbo, muziko, koplješ, kot iskanje zlata, to je tek na dolge proge in potem, kar narediš, praktično nikogar ne zanima.« Poklicni glasbenik mora biti zelo discipliniran, veliko na odru, to ni hec, medtem ko delo na višini »jemljem kot neki šport«.

Klavir je okusen inštrument, ne vem, kaj moraš delati, da bi zvenelo neokusno. Meja dobrega okusa je zelo široka, to so polja.
Marko Brdnik

Kako nastane avtorska skladba, intuitivno, matematizirano? »Na vse mogoče načine.« Opomnim ga na skladbo Jezero, ki, pravi, je posebna zgodba. Prebral je kriminalko prijatelja Tadeja (Goloba), napisal skladbo s tem naslovom, nekega jutra, »ko sva bila oba v isti depresiji, taki samotarski, štajerski, sem mu to omenil, pa je zelo hladno sprejel«. Čez nekaj dni ga je Golob le kontaktiral, naj mu komad pošlje, in ko ga je poslušal, je rekel, da v njem sliši svoj roman.


Oktobra naj bi bil predstavitveni koncert Misleca v Klubu CD, ljubljanskega Cankarjevega doma, »potem bo serija koncertov, ki se po moje ne bodo zgodili, to organiziram tretjič, odpadlo je lanskega decembra, pa letos maja. Album je posnet eno leto, muzika pa odhaja v preteklost in se je z njo vedno teže identificirati.«
Mislec bo izšel digitalno in kot LP-plošča.

Delo, 18.09.2021 ob 9.00
Na višini igra, pleza in švasa


 

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 696

PREDSTAVITVE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.