V iskanju lepega sončnega zahoda.
Po jutranjem kolesarjenju popoldan večkrat pogledam na spletne kamere. V dolinah sije sonce, v visokogorju pa se vlečejo oblaki in meglice zastirajo poglede tudi na Krvavcu in Veliki planini. Kaj sedaj, se sprašujem in nato pade odločitev. Pokličem prijatelja in čez dobro uro sva na poti.
Ob peti uri parkirava pred planino Jezerca, kamor sestopajo planinci, ko midva greva preko planine do spodnje postaje sedežnice pod Kržiščem. Pogledujeva z optimizmom na vrh Krvavca in že se vzpenjava mimo bajt na Kriški planini. Ozreva se na Kržišče, ki se koplje v soncu in senci oblakov nad njim. V daljavi je vidna planina Jezerca s parkiriščem, a pogled hitro preide na pot, ki naju ponese do Doma na Krvavcu, kjer žal kraljujejo meglice nižje kot je bila najina želja.
Optimizem naju še ni zapustil in tako greva dalje. Medtem ko se vzpenjava na Krvavec, zagledava na sosednji vzpetini romantično fotografiranja ženina in neveste. Zastaneva in narediva še midva posnetek, dva, za spomin na današnji dan in nato le še nekaj korakov navzgor in sva na vrhu Krvavca.
Preko robu pogledava na pobočje Košutne in Kamniškega vrha z okolico. Slišiva hrup avtomobila, se ozreva in vidiva, da se peljeta mladoporočenca na vrh Zvoha, kjer pa še prevladuje meglica. Spustiva se z vrha in stopava po pobočju Zvoha, s katerega pelje terenec. Pomahava z dobrimi željami mlademu paru in nadaljujeva vzpon v soncu proti vrhu, kjer se meglice počasi umikajo in ob najinem prihodu na najino veselje izginejo z Zvoha, a se še vlečejo po pobočju visokih vrhov. Situacija ni idealna za slikanje sončnega zahoda, a potrebno je izkoristiti dano in tako narediva kopico posnetkov in čakava in čakava, da narava pokaže nekaj več. Sonce počasi zahaja, oblaki se kopičijo na zahodu in prete zakriti sonce. Istočasno pa veter pokrbi za gibanje meglic oblakov in pokažejo se vrhovi od Struce do Ojstrice, a le v svojih sivih barvah, kajti sončni žarki jih žal ne dosežejo. Nekaj več sreče imava z bližnjim grebenom Ježa, pa s Kompotelo in Košutno, katera pobočja občasno poboža toplina sonca.
Še vztrajava na vrhu, ko oblaki prekrijejo sončevo kroglo in prvi mrak počasi jemlje dih dnevu. Kdor čaka, dočaka in odpre se pogled na Kočno in Kalški greben, a žal ne v sončevih svetlozlatih barvah. Bo treba še kdaj na pot po lep sončni zahod, si rečeva in še vedno dobre volje odhitiva z vrha.
Na zahodu sivina pred nočjo s silhuetami Storžiča in Karavank naju spremlja pri spustu, ko na drugi strani vzhaja skoraj polna luna nad obzorjem. Srečava zadnje sprehajalce. Greva po cesti pod vrhom Krvavca, se spustiva mimo koče GRS na pašnike, kjer se še pase čreda goveda kljub slabi vidljivosti.
Dan je vzel slovo in nebo postaja vedno bolj temno. Hitiva navzdol po pobočju, stopiva na cesto in po njej v noči prideva nazaj na parkirišče pri planini Jezerca. Najina triurna dogodivščina je zaključena in v soju žarometov zapustiva gorski svet.