Iste poti, isti pogledi, a vendar vedno drugače.
Kam grem danes, vprašanje na katerega odgovorim šele v Stahovici, ko zapeljem v dolino Kamniške Bistrice. Peljem mimo planinskega doma na slabšo makadamsko gozdno cesto polno lukenj in reber do parkirišča nad Jermanco, kjer je že nekaj avtomobilov. V hipu sem v popolni pohodni opremi, a preden grem naprej, nekaj minut posvetim fotografiranju okolice.
Hlad jutra so zamenjali topli žarki sonca, drevesa so odvrgla liste in le smreke ostajajo v svoji zeleni preobleki. Sonce ne doseže vseh pobočij gora in le ta ostajajo v sencu in hladu, medtem ko so druga zasijala v sončevi svetlobi in nad Kalško goro še sveti prvi krajec lune. Nikogar ni in tišina je neizmerna in jo prekinem šele s prvimi koraki po cesti, ki se hitro konča in preide na stezico, posuto s suhim listjem, ki šelesti pod vsakim korakom. Zaslišim tik tok, ozrem se na krošnje dreves in zagledam žolno, ki išče hrano in izvablja hrošče izpod skorje drevesa. Zastanem in opazujem, nato pa hitrega koraka nadaljujem hojo skozi gozd, dohitim pohodnika in že sem V klinu, na razcepu poti med Kamniškim in Srebrnim sedlom in tu pričnem vzpon s koraki po lesenem stopnišču, ki hitro preide na pobočje, kjer še leže izruvana drevesa. Označena pot je že zdavnaj počiščena in po njej se v nekaj serpentinah povzpnem in nato v tišini gozda prečim pobočje v smeri studenca pod Bosovo grapo, kjer stezica preide v široko pot. Višje sem ponovno na stopnišču, ki preprečuje hitro delovanje erozije, ki nastaja pod nogami številnih pohodnikov in pod vplivom vremenskih razmer, kar je vidno tik pred izhodom iz gozda na ravnico Pri pastirjih, kjer stoji zasilni bivak s klopmi in mizami, na katerih je prgišče snega.
Za nekaj trenutkov zastanem, nato pa ponovno pot pod noge in že sem na večji ravnici s pogledom na ostenja Brane in Planjave. Srečam pohodnike, ki se vračajo v dolino, medtem ko hodim preko ravnice z velikimi balvani s pogledom na gole macesne. Stopim med ruševje in se povzpnem mimo balvana Kamrca na vršnje pobočje, od koder dosežem kočo na Kamniškem sedlu. Medtem je zavel mrzel veter in nemudoma sem v toplejših oblačilih. Poiščem malce zavetrja in naredim premor z okrepčilom iz nahrbtnika. Ko za menoj pride še nekaj planincev, oprtam nahrbtnik in grem do roba sedla. Pokukam na drugo stran, kjer sta Okrešelj in Logarska dolina v senci, nad njima pa se vrhovi okoli Mrzle gore kopljejo v soncu.
Močno piha, ko grem ob grebenu do zastave, kjer me prijazna planinka fotografira, nato pa odhiti proti koči, jaz pa stopim do najvišje točke sedla in spotoma ujamem podobe gora v objektiv. Severovzhodno senčno pobočje Brane ima še nekaj snega in je verjetno tudi pomrzjeno, tako da nima nobenega smisla hoditi po njem. Globoko spodaj je nova podoba Frischaufovega doma na Okrešlju, ki bo obnovljen naslednje leto, okoli njega pa so že prvi znaki zimske podobe. Čeprav bi rad ostal na sedlu, mi veter ne prizanaša in zato grem urno nazaj do koče, še malce zastanem in nato pričnem spust po pobočju, po katerem prihaja kar nekaj planincev. Hitro hodim navzdol in nižje sem, bolj je toplo. Pri Kamrci, kjer topla oblačila gredo v nahrbtnik, me prehitita znana planinca in odhitita navzdol. Vzamem si čas za pitje toplega čaja, nato pa grem za njima. Spustim se na ravnico in že sem v gozdu in zastanem šele pri klopci V klinu, kjer naredim zadnji daljši premor.
Sedim in razmišljam, kolikokrat sem že stopal po istih poteh v vseh letnih časih. Nisem štel in jih ne bom, a vedno bo nekaj drugače, saj pogled ujame še tako majhne spremembe, ki so posledice časa v katerem živimo. Včasih sem skoraj tekel po stezicah, sedaj je moj korak bolj umirjen, a želja videti prekrasen gorski svet ostaja ista kot pred leti. Mimo pridejo pohodniki in čas je za premik. Grem in se vrnem na izhodišče ture, kjer zamenjam obutev, pospravim pohodno opremo, a preden sedem za volan, še enkrat poslikam gore od Mokrice preko Grintovca in Skute, pa Brane, Planjave, Zeleniških špic in Črnega vrha.
Odpeljem in se ustavim na Jermanci, kjer naredim zadnje posnetke gora, nato pa vozim do planinskega doma, kjer je na vrsti fotografiranje jezera in reke. Sledi še eno ustavljanje pri Firštovi mizi. Grem preko brvi, se spustim po lepem lesenem stopnišču do reke, ki se izvije iz soteske Predaselj, naredim zadnje današnje fotografije in se vrnem do avtomobila ter odpeljem domu naproti.