Išči

Tuje

Na spletu

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kazbek 2015

AO Kamnik - Bogdan Jamšek: Osemčlanska veteranska zasedba kamniškega TSKO-ja (Ivan Resnik, Bogdan Jamšek, Vital Vek, Lado Kladnik, Peter Zarnik, Matjaž Blejc, Andrej Ciglar in Robert Štupar),

... ki je imela skupaj 439 let, se je v predprvomajskem obdobju odpravila v Gruzijo, na jugovzhodni Kavkaz.

Letalski transfer iz Ljubljane do Tbilisija je z vmesnim postankom v Istanbulu trajal le dobrih sedem ur. V hotel smo prispeli okoli četrte ure zjutraj. Do dopoldanske zasedbe sob so nam dovolili »prebivakirati« kar na sedežnih garniturah in foteljih v recepciji.

Nekatera meteorološka poročila so v dneh pred našim prihodom obetala »grozljive« (do 2,5 m) količine novega snega, zato smo celodnevno deževje prvega dne v Tbilisiju sprejeli z vdanostjo; smo se vsaj dobro naspali in pripravili za nadaljnjo pot.

Izhodišče za vzpon je mesto Stepantsminda (rusko Kazbegi), na višini pribl.1800 mnv, ki je od Tbilisija oddaljeno okoli 180 km, do ruskega Vladikavkaza pa je še okoli 40 km. Na zahodni strani od našega nameravanega cilja je od Gruzije »odcepljena« Južna Osetija, na severovzhodni, ruski strani pa prav tako nekdaj nemirna, zdaj pa prisilno »pacifizirana« Ingušetija. Uniforme so zato prisotne vsepovsod in v opaznih količinah.
Na dan našega odhoda v gore je bila cesta Tbilisi - Vladikavkaz zaradi plazov in snežnih zametov zaprta, kar pa smo na srečo izvedeli šele, ko smo bili že daleč od Tbilisija. Ker so zagotavljali, da jo bodo odprli še isti dan, smo si v smučarskem centru Gudauri na pribl. 2150 mnv nadeli smuči, si v nahrbtnike naložili nujno opremo, se povzpeli na okoli 3000 m visok prelaz in se spustili v sosednjo dolino, kjer nas je novi prevoznik z druge strani prelaza odpeljal do prenočišča. Ponoči je prispel tja tudi kombi z našo prtljago in naslednji dan smo lahko brez težav začeli z vzponom. S terenskimi vozili so nas zapeljali do višine okoli 2150 m, kjer se je začela zvezna snežna meja. Do nekdanje meteorološke postaje na višini 3653 m, ki je sedaj preurejena za potrebe prenočevanja, je bilo okoli štiri in pol ure »neto« hoje. Nebo je bilo jasno, vetra pa le za vzorec. Nikamor se nam ni mudilo, poleg tega pa za začetno nabiranje višine naglica tako in tako ni priporočljiva. Hoja je bila kljub težkim nahrbtnikom dokaj udobna, saj je bila naklonina zmerna. V poletnem času so tu (do višine okoli 3000 m) neskončni pašniki, potem pa travno rušo zamenja grušč. Kakšnih 100 m pod kočo je treba prečkati približno 200 m širok ledenik. Seveda je v tem času vse zlito in zalito v enovito snežno poljano. Sneg se kljub temu, da je bil svež, ni preveč prediral. Kože (pse) pod smučmi smo morali večkrat dobro namazali s parafinom, saj je sonce v prisojnih legah iz snega vendarle iztisnilo kakšno kapljo tekočine, ki se je hitro prilepila na robnike in se takoj, ko smo zavili v območja s senčno lego, odebelila v zoprno ledeno kepico, ki je pri hoji seveda delovala kot ročna zavora.

Že takoj na začetku hoje se nam je pridružil prijazen pes, nekakšna kavkaška varianta šarplaninca, in nam sledil vse dni našega vzpona, vključno z vzponom na vrh.

»Koča« je zgrajena iz debelih kamnitih zidov in je temu primerno »neskončno« hladna. Okna so enojna, šipe ponekod nadomeščajo različne plošče, ponekod pa je tudi polivinil. V koči ni prav nobenega udobja, saj razen vnaprej v dolini dogovorjene oskrbe v njej ni možno ničesar (do)kupiti. Izjema so le briketi, s katerimi se v skupni jedilnici lahko kuri v skromnih »gašeprčkih«, ki istočasno služijo za gretje bolj premraženih, sušenju obuval in oblačil in taljenju vode za tiste, ki niso vključeni v oskrbo katerih od visokogorskih agencij. Mi smo bili v oskrbi ene od njih, vendar je na začetku »kriza« pri oskrbi s tekočino. Sneg se topi počasi, potrebe so velike, na razpolago pa imajo zelo skromne plinske kuhalnike in posode. Hrano ti postrežejo, ko si za improvizirano mizo pridobiš svoj sedež. Če vstaneš in odideš po kakšnem opravku, se lahko zgodi, da po vrnitvi nimaš več svojega prostora, kjer bi lahko do konca pojedel svoj obrok. Kljub temu da smo v koči preživeli dve noči, sistema in hierarhije nismo povsem osvojili. Neka mladenka je sicer takoj po našem prihodu izjavila, da je naša kuharica in nam približno razložila, kako naj bi stvari potekale, vendar nas je nek drug kuhar stalno premeščal sem in tja po jedilnici in obtoževal, da jemo njegovo in ne svojo hrano. Hrana, v zadovoljivih količinah, je bila seveda višinska, to pomeni veliko ogljikovih hidratov in malo maščobe, kar nekaterim v naši skupini ni preveč ustrezalo. Zato so bile klobase, pršut in prekajena slanina iz domačih (nahrbtniških) rezerv hitro na mizi; zaradi tega smo bili deležni tudi nekaj začudenih in tudi nevoščljivih pogledov s sosednje mize.

Vremenska napoved za naslednji dan (nedelja, 26. aprila) je bila zelo ugodna (jasno, temperatura ves dan okoli -17 C in veter okoli 30 km/h). Ker naj bi bilo takšno vreme že drugi dan zapored, v teh krajih pa ne pomnijo, da bi kdaj trajalo tri dni skupaj, smo se odločili, da brez aklimatizacije tvegamo takojšen vzpon na vrh. Za naslednji dan so bile namreč napovedane snežne nevihte. Odločitev so podkrepile tudi informacije o tragediji avstrijske odprave, ki jo je 17. aprila pri spustu z vrha zajela snežna nevihta. Ker je 59-letna gornica začela pešati, se je prekaljeni 69-letni vodnik Edi Koblmuller, sicer osvajalec petih osemtisočakov in imetnik častitljive plejade izjemnih gorniških dosežkov, odločil ostati z njo, ostali pa so se z drugim vodnikom varno vrnili v kočo. Naslednje jutro so vodnika in gornico našli zmrznjena na višini okoli 4700 m. Kazbek je namreč precej izstopajoč osamelec daleč naokoli in ko tam enkrat zapiha, res ni šale za nikogar.

 

Vzpon smo začeli nekaj po četrti uri zjutraj. Do okoli 4000 mnv višine vzpon poteka po pobočjih, ki so v poletnem času gruščnati. Tudi v tem obdobju je med sneg pomešanega mnogo drobirja, ki ga orkanski vetrovi luščijo s sten nad pobočji. Potem se pot nadaljuje do vrha po ledeniku, ki je bil seveda pokrit s snegom, zato smo se navezali na vrvi. Po okoli 4400 mnv se naklonina vzpona začne povečevati. V pomoč kožam so morali priskočiti tudi srenači. »Pručke« je bilo treba nastaviti na najvišji nivo. Snežne zastruge so bile z naraščajočo višino čedalje pogostejše in višje. »Jahanje« prek njih je bilo pogosto nepredvidljivo, zato se je sicer enakomerno napeta vrv med nami nemalokrat brez naše volje sprostila ali pa »cuknila«. Na nekaj manj kot 4700 mnv sta vodnika po vzoru svojih kolegov iz drugih skupin presodila, da je »matranja« s smučmi zadosti. Na pancarje smo si nataknili dereze, v roke pa vzeli cepine. Z Vitalom in Petrom smo si smuči nadeli na nahrbtnike, ostali so jih pustili na tem mestu. Na 4850 mnv je sedlo, od koder se vidi skoraj na vrh. Dvoma, da nam ne bi uspelo, ni bilo več. Ura se je počasi že bližala poldnevu in od zahoda je potegnil nekoliko močnejši veter. To je vznemirilo našega vodnika do te mere, da je začel od tod naprej, ob poprejšnjem zelo ustreznem tempu, skoraj »galopirati«. Seveda smo ga hitro umirili, saj ni bilo nobenega razloga, da se v zadnjih metrih »skurimo«. Po osmih urah vzpona smo se vsi zbrali na vrhu.
Vital in Matjaž sta z vrha tudi smučala, jaz sem smuči pustil dobrih sto metrov nižje, ostali naši pa tako kot tudi vse druge skupine tistega dne, še kakih 200 metrov nižje.
Sneg je bil na spustu ponekod spihan do (sicer zelo) trde, a ne ledene podlage, ponekod pa napihan v klože vseh vrst oblik, velikosti in debelin. Naklonina vrhnjih 200 m je okoli 45 , potem pa se teren v naslednjih 300 m postopoma položi. Zastruge novega snega zaradi obilnega vetra preteklih dni so bile do okoli 4500 m obsežne in visoke tudi po nekaj deset centimetrov, zato je bilo smučanje, če dodamo še višino, kar naporno. Vendar se je vedno dalo najti dovolj prostora za nekaj zaporednih zavojev. Več pa na tej višini tako in tako ne gre.

Ledenik sicer daje občutek kompaktnosti, vendar zaradi velikih razlik v temperaturah od vrha do dna gotovo ne miruje; zato smo se zgledno držali navodil obeh vodnikov, ki sta nas varno pripeljala nazaj do koče. Smučanje je z zmanjšanjem naklonine postalo celo »užitno«, tako da smo sem in tja tudi malo bolj na široko »zakarvali«. Ker nas noge počasi niso več tako strumno ubogale, odločitev, da kljub skromnemu udobju še enkrat prespimo v meteorološki postaji, niti ni bila (pre)težka. Naslednje jutro smo se spustili (skupaj okoli 1500 m) v dolino. Tudi to smučanje se je začelo s precej zoprnim odsekom, saj je bila snežna podlaga zelo raznovrstna, za povrh pa je ponagajala še difuzija prihajajoče spremembe vremena. Po prehodu z ledenika na pašnike je iz doline kot iz lonca puhnila v nas pomladanska odjuga, sneg pa se je hitro spremenil v prijetno odmrznjen gnilec in zadnjih 800 m spusta je bil več kot zaslužen smučarski užitek. Vmes smo nekaj sto metrov horizontale morali tudi prepešačiti - kot da bi nam narava hotela povedati, da se v hribe tudi hodi.

Čas, ki smo ga privarčevali na hribu, smo v naslednjih dneh s pridom izkoristili za ogled turističnih zanimivosti; ampak to je že druga zgodba. Mogoče naj dodam le še to: verjetno le malokdo ve, da se država, v kateri smo bili, v njihovem jeziku imenuje Sakartvelo.

 

Besedilo in fotografije: Bogdan Jamšek 

04.05.2015
Kot iz lonca iz doline je v nas puhnila pomladanska odjuga 


G-L, 17.04.15: Smrt na Kazbeku
G-L > "Edi Koblmüller"
 
TKG/G-L, 02.05.15: Kazbek (5034 m)

Podatki o višinah Kazbeka so različni. Prva višina (5034 m) se nahaja na zemljevidu, ki visi na steni meterološke postaje (in je objavljena tudi v Wikipediji), drugi podatek (5047 m) pa navaja več gorniških portalov. Gruzijski vodnik je dejal, da gre za problem nenatančnih merilnih metod, s čimer bi se v teh časih težko strinjal, bolj verjetno gre za vprašanje prištevanja snežne odeje.
















 

1 komentarjev na članku "Kazbek 2015"

Franci Savenc,

bogdan.jamsek@siol.net poslal (ob 21.10) popravljeno besedilo, ki sem ga sedaj nakopiral prek "kamniškega originala".
= V zvezi s ponatisom članka Kazbek s spletne strani PD Kamnik, bi prosil, če ga lahko objavite s korekturami kot sledi v nadaljevanju.

Članek sem namreč napisal v naglici, ker so me prosili, da bi bil zaradi aktualnosti objavljen čim preje.

Kot inženir nisem preveč vešč leposlovnega pisanja in ko sem se lotil branja članka drugič in tretjič in ko je to storila še žena, ki pa je tega bolj vešča, sva seveda ugotovila marsikatero napako. Ker bo članek vendarle ostal del neke zgodovine, upam, da moje želje ne bo pretežko uresničiti. Na žalost me Kamničani še niso uslišali.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 7876

Tuje

Neprevedene objave - tujejezične