Išči

Tuje

Na spletu

Objavljalci

Authors

Arhiv

Kranjska reber

Ne bodi len in pojdi v naravo, prava misel za srčne ljudi.

Kranjska reber

Zjutraj brskam po internetu in si ogledujem spletne kamere, ko mi žena poda telefon in hči me vzpodbudi, da zaprem računalnik in si pripravim turnosmučarsko opremo, ki ji dodam nekaj vročega čaja in hrane za popotnico in že sem v avtomobilu. Peljem na preval Črnivec med gorskima masivoma Menine in Plešivca ter Kranjske rebri, ki povezuje Kamnik z Gornjim Gradom.
Parkiram na zgornjem malce poledenelem parkirišču poleg avtomobilov, kjer so njihovi vozniki že nekje višje in bližje svojim ciljem. V bližini je spomenik na dan 16. 6. 1942, ko so partizani Kamniškega bataljona napadli in uničili nemško postojanko in po “moralni pridigi” izpustili ujete sovražnike.

 

Nad Črnivcem je lepo viden 1329 metrov visoki Plešivec, s katerega sem smučal pred nekaj dnevi in zato je moj današnji cilj doseči vrh 1435 m visoke Kranjske rebri. Zamenjam obutev, oprtam nahrbtnik in stopim na smuči, na katere sem že doma prilepil kože in prvi koraki so tu. Le nekaj korakov je do smernih tabel in gazi za vzpon pešakov, a s smučmi je potrebno iti po idilično zasneženi gozdni cesti. Prvi del poti opravim kot pred dnevi, nato pa po nekaj zavojih po pobočju Plešivca nadaljujem hojo po spodnji gozdni cesti, višje je kolovoz, ki obide vzhodno pobočje Plešivca.

 

Sprva se vzpenjam po narejeni gazi. Sneg ob gazi je suh in mehak, pravi pršič. Slišijo se škripajoči koraki pod smučmi. Nekajkrat grem preko in tudi pod padlimi drevesi z nekaj povleki čepe in celo kleče, nato pa pride zložen spust po cesti. Srečam turnega smučarja, ki se vrača in dobim nekaj informacij o poti, nato pa greva vsak na svojo stran. Pot se prične dvigovati in zavijati levo. Nad cesto zagledam lovsko kočo in vse bližje sem prevalu Na Kalu. Odpre se pogled na Kunšperski vrh z Lepenatko, za njo vrh Rogatca in pod njo naselje Mačkin kot. Srečam nekaj pohodnikov in naredim še nekaj korakov in že sem na prevalu, od koder se pokaže Kašni vrh in na drugi strani nad dolino Podvolovljek planota Velika planina. Poleg lepega razgleda me pričaka hladen veter, ki veje od zahoda.

 

Stopim na belo debelo odejo Kašne planine, ki je že dodobra prepredena s smučinami in gazmi, a nekaj nedotaknjenega pobočja je na obeh straneh ob gozdu. Nastavim pručko na vezeh in stopim kar naravnost navzgor do obnovljenega pastirskega stanu, kjer naredim premor in pričakam pohodnike in smučarje, ki se vračajo z vrha. Prepustim jim klopi in mizo in ponovno stopim na smuči.

 

Korak za korakom grem navzgor, se nekajkrat obrnem in fotografiram zimsko idilo. Višje sem, več vrhov Kamniško-Savinjskih Alp se kaže iznad Velike planine. Z višino se spreminjajo podobe vrhov od Kočne, preko Grintovca, Skute, Planjave, Ojstrice, Velikega vrha do Dleskovške planote. Gledam spreminjajoče podobe Raduhe, Rogatca in Lepenatke. Na vzhodu so Golte z dolinami, v daljavi vidim dim iz dimnika nad Šoštanjem in sledi Menina planina. Vse bolj piha in dvojni kapi in dvoje rokavic pridejo še kako prav. Veter mi neumorno pošilja svoje pozdrave, ko dosežem 1435 m visoki vrh Kranjske rebri, tudi imenovan Vrh Kašne planine. Veter nosi sneg in zato poiščem malce slabega zavetrja tik pod vrhom, kjer sestopim. Kože s smuči romajo z obilico truda v nahrbtnik, naredim kopico posnetkov, pogledam na južno stran, od koder so prišli turni smučarji in ker pošteno piha po južnem pobočju, se odločim za smučanje nazaj po severnem pobočju.

 

Sneg je odličen, na pobočju še dovolj nezvoženih odsekov in tiho vriskajoč naredim lepe zavoje po mehkem pršiču. Čudovito. Kar prehitro sem pri pastirskem stanu, kjer naredim še en odmor. Malce me mika, da bi šel še enkrat na vrh, a me piš vetra prepriča, da bo enkrat dovolj. Pa še kdaj drugič, si rečem in ponovim vajo vpenjanja čevljev v vezi na smučeh.

 

Naredim nekaj zavojev in sem na prevalu, kjer odvijem na gozdno cesto, ki sem jo že prehodil. Nazaj grede poteka vse hitreje. Smuči lepo tečejo po suhem snegu ob gazi. Ko se upočasnijo, gre z nekaj odrivi zopet hitreje po gazi. Potem pa je potrebno poprijeti in se krepko odrivati na delu, ki se nekoliko vzpenja. Kot jutranji smučar se tudi meni ne da nalepiti kož in tako poskrbim za pridobitev dodatne telesne vzdržljivosti. Seveda brez plazenja pod debli tudi pri povratku ne gre, a nič ni lepšega kot biti v zavertju v pravi zimski idili. Pred seboj zagledam pobočja Plešivca in pozdravi me stari znanec, mrzel veter. Cesta gre navzdol, nad seboj slišim pohodnike in že sem na “speglani” gorski cesti, kjer vijugam izogibajoč se zasneženim udarnim jamam na cesti ob srečevanju vedno več obiskovalcev želnih zimskih radosti. Še nekaj ovinkov in sem na Črnivcu, kjer se kar tare obiskovalcev.

 

Sestopim s smuči in že sem pri avtu. Pospravim smučarsko opremo, sedem v avto, pokličem hči in se odpeljem proti domu.

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 7876

Tuje

Neprevedene objave - tujejezične