Gorski reševalec - Klemen Belhar:
Trend povečevanja števila nesreč v gorah traja že nekaj desetletij, zadnja leta se je še okrepil. Razlogov je več, glavni med njimi je bistveno povečanje obiskovalcev gora. Trend sovpada z močnim trendom v turizmu. Turisti se iz morja selijo v gore.
V določeni meri gre za modo, deloma gre za iskanje hladnejših temperatur, ki globalno naraščajo. Oboje nam govori, da bo trend naraščal in da bo v gorah še več ljudi. Da gre za zelo realno in otipljivo dogajanje nam povedo omejitve pri obiskovanju Mont Blanca, ki se bodo zelo verjetno razširile tudi na druge preveč popularne vrhove, morda tudi na Triglav.
Več ljudi v gorah že statistično pomeni več možnosti, da gre kaj narobe. Če bi naredili množično raziskavo novih obiskovalcev gora, bi verjetno ugotovili to, kar domačini in gorski reševalci opažamo z lastnimi očmi, ti obiskovalci so dokaj nevešči. To še poveča možnost, da se zgodijo nesreče. Torej, smemo za nesreče kriviti ljudi, ki se jim pripetijo nesreče? Do neke mere gotovo, a če smo pošteni, lahko priznamo, da je veliko nesreč, morda pretežni del, posledica smole, nesreče. Zlasti v takem primeru je težko govoriti o krivdi ali odgovornosti. A reševalci moramo v vsakem primeru reševati.
Trenutno stanje razprave je na ravni kazanja s prstom in prst je vedno znova usmerjen v ponesrečence. Slabo se odločajo, so nevešči, neizkušeni, ne znajo se orientirati, niso dobro opremljeni. Zadnja leta je bilo vloženega ogromno truda, da bi se to spremenilo. Letaki, tečaji, videi, ozaveščanje, nastopi v medijih. Kaj se je zgodilo? Precej ljudi je bolj veščih, izkušenejših, bolje opremljenih, toda nesreč je še več. Preventive ne gre opustiti, verjetno bi jo morali celo okrepiti, a število nesreč se bo še vedno povečevalo.
Najprej se moramo naučiti sprejeti resničnost. Trenutno se zdi, da se zlasti gorski reševalci, v manjši meri pa tudi država, borimo z resničnostjo. Nekoliko se je otepamo in si želimo, da bi se spremenila. Kot pravim, spremenila se bo, a žal še na slabše. Pomembno je, da si to priznamo. Nelagodje ob porastu nesreč v resnici ne izhaja iz nesreč samih, temveč iz sistemske neprilagojenosti resničnemu stanju. Zato moramo nehati usmerjati prst v planince in v turiste. Kazalec moramo uperiti v državo, pri čemer so trije prsti usmerjeni v nas same.
Da, od države moramo zahtevati več, a kako naj to storimo, če v svojih stališčih nismo enotni in nimamo volje ter poguma, da bi se z državo lahko pogovarjali o tej novi resničnosti. Preden opravimo tak pogovor si moramo pogledati v oči in se pogovoriti med sabo. V tem zapisu predlagam nekaj tem za pogovor.
Organiziranost. V mnogih ozirih gre za tabu temo in zato je dobro če začnemo z njo. V slovenski maniri tudi v GRZS marsikdo brani svoj vrtiček in si ne želi sprememb. Toda, GRZS mora biti naš skupni vrt, kjer naj veljajo skupna pravila in kjer naj bodo gredice primerno razdeljene in urejene. V GRZS je postaja, ki je skoraj brez akcij, ker je izgubila kopico ozemlja. Razumete, kako trapasto se to sliši, a je vendarle res? V GRZS sta dve mega postaji, ki delujeta kot več postaj. Zakaj ne postaneta več postaj? Še posebej, ker je vsaj ena od njiju preobremenjena z akcijami. Ob njiju stojijo postaje, ki imajo vse skupaj manj ozemlja kot pol mega postaje. Je vse to prav, dobro, razumno, smiselno?
Morda me bo po tem pisanju kdo vprašal, zakaj sam ne kandidiram za predsednika GRZS, če zagovarjam neke spremembe? Odgovor je, da niti v sanjah. Biti predsednik pomeni imeti, poleg osnovne, še eno službo, ki je tako zahtevna, da je nihče ni sposoben dobro opraviti. Taka služba zahteva profesionalno delo, obenem pa predsednik ne more biti profesionalec. Zato imajo mnoge zveze in združenja funkcijo profesionalnega »generalnega sekretarja«. Zakaj je ne bi uvedli tudi v GRZS in hitro povečali učinkovitost dela?
Financiranje. Nesreč je vse več. Potrebovali bi več reševalcev. Še boljšo opremo za še več reševalcev v še krajšem času. Standardi opreme in varnosti so vse večji, kar pomeni dodaten denar. Nekatere postaje so brez prostorov, kot brezdomci nekje bivakirajo. Večina postaj je brez primernih prostorov. Pri reševanju teh težav si pomagamo z moledovanjem pri državi, z žicanjem za donacije in s prosjačenjem na občinah. Prosjačimo, da lahko rešujemo. Prosim, recite si to večkrat na glas.
Kako torej izboljšati financiranje? Gotovo ne z jamranjem in pritoževanjem. Najprej moramo poenotiti stališča. Večina relevantnih reševalnih organizacij reševanje zaračuna ponesrečencem, a ti so večinoma zavarovani in stroške pokrije zavarovalnica. Člani PZS smo zavarovani za reševanje v tujih gorah! Zakaj ne bi uvedli takšnega sistema, ki bi hkrati pomenil dotok novega denarja v znatni količini? Smo se sposobni pogovarjati o tem? Med seboj in z državo? V nasprotnem primeru moramo od države zahtevati znatno večja sredstva. Več nesreč, več reševalcev, več stroškov, več denarja.
Profesionalizacija. Uradno se v GRZS ves čas zagovarja prostovoljstvo. Neuradno se ves čas pogovarjamo o profesionalizaciji. Zato smo izumili oksimoron, da smo prostovoljci, ki delujejo profesionalno. Recite to večkrat na glas. Zveni vsaj nekoliko trapasto. Še bolj trapasto je, da so nekateri prostovoljci plačani, drugi pač ne. Zdravniki, gorski reševalci, so za helikopterska dežurstva plačani, »navadni« reševalci ne. Ni to čudno? Pravzaprav bizarno? Zakaj helikopterskega reševanja ne bi profesionalizirali? Ali vsaj pošteno plačali tudi dežurstvo reševalcev letalcev? Zaradi vrtičkov? Nevoščljivosti? Drugih razlogov ne najdem. Država bi denar našla, a sedaj ga niti ne išče, ker mi nismo sposobni odkritega pogovora sami s sabo.
Helikoptersko reševanje. Helikoptersko reševanje poteka z vojaškimi in policijskimi helikopterji, ki so namenjeni za naloge vojske in policije. Te naloge niso gorsko reševanje. Imamo helikoptersko reševanje brez reševalnih helikopterjev. Skromno prosim, ponavljajte si to na glas, dokler ne doumete nesmiselnosti.
Zakaj od države ne zahtevamo vzpostavitve primernih pogojev za helikoptersko reševanje? Ker nekaterim ustreza trenutno stanje? Je to res pomembnejše od dobrega reševanja? Važnejše od hitrosti posredovanja in od primerne obravnave ponesrečenca? Ker država tega ne da? Res? Smo jo to enotno, resno in odločno vprašali? Dvomim! Dvomim, ker se o tem niti sami nočemo pogovarjati.
Zakon. Gasilci imajo zakon, ki jim zagotavlja marsikaj, o čemer mi sanjamo in fantaziramo ob pivu po sestanku. Ob pivu. Po sestanku. Namesto na sestanku in sestankih, torej tam, kjer bi to že zdavnaj morali narediti. Zakaj ne zahtevamo svojega zakona? Ker ne vemo, kaj bi v njem pisalo. Ker se o tem ne govori, ne sprašuje zares. Mi bi imeli zakon tako, da o njem ne bi govorili in bi kar padel z neba. Tudi to si lahko nekajkrat ponovite, vsaj v mislih, če ne na glas.
Za stanje, ki ga imamo nikogar ne krivim. Zlasti ne osebno. Kar imamo, je izid desetletij in vsega, kar so ta prinesla. V naši hiši se je nabral prah in pajki so spletli mnogo pajčevin. Zrak je postal zatohel. Opaziti moramo prah, uzreti pajčevine in začutiti vonj potu v zraku. Odpreti moramo okna, pobrisati prah in omesti pajčevine. Nato moramo začeti s prenovo hiše. Jaz vam gledam v oči in na glas začenjam razpravo. Upam, da bi tudi vi o tem govorili na glas? Če bomo zgolj tiho čakali za plotom svojega vrtička, nas ne čaka le še več nesreč v gorah, temveč kakšna tudi v naši hiši. Poglejmo si v oči, začnimo se pogovarjati o bistvenih in pomembnih rečeh, potem prst usmerimo v pravo smer.