AK Slovenj Gradec: Poletje! Aja ne. Baje bo, počasi. Enkrat.
Ma, se tk dolgo nismo slišali, da kr iz prve smalltalk o vremenu. Se bomo mogli spet na novo spoznat, madona.
Ne sj, z večino smo se srečali na pikniku, ki je bil konec maja, takoj po tem, ko je korona sprostila pravila. Več o tem kasneje. Najprej pa…
Kako ste kaj? Vse štima? Ste gumo na plezalkah že zamenjali, da bo parajt za kamenje? Če še niste, Jazo vam stare plezalke spremeni v nove. Prečekirajte stran www.shoedoctor.com
Kratek novičnik …
Mi smo plezali na Moonboardu. Klančnik je padel iz 7a. Malek se je povzpel na Klančnikov nivo. Žužl je postal močn. Perc še kr škija. Žiga v prostem času vozi traktor. Lojz iz ravnškega kluba hodi plezat v Mislinjo na steno. Robi iz ravnškega kluba, živeč v Slovenj Gradcu, ne zna povedat če je še korošec al ne. Wolf ma nov avto. Maček po novem ve kdaj se lahko gre na njivo in kdaj ne.
Kaj pa se je takega dogajalo od januarja pa do zdaj …
Z januarjem nas je zima dodobra obdarovala s snegom, zato smo bolj kot ne vsi člani kluba navdušeno turno smučali – to je po lanskem fenomenu kolesarjenja postal uradno letošnji fenomen, mislim, da se je nabralo kar lepo število turnih smukov po nižjih, pa tudi višjih hribih.
No, pa so potem odprli žičniške naprave in smo vsi navalili na žičnice, eni bolj, drugi manj uspešno furali powder, skratka, če povzamem januar in naslednjih pet mesecev – snega je bilo v izobilju, temu primerno pa tudi aktivnosti.
Na trenutke se je po dolinah malenkost otoplilo, pa smo rekli: »Glej ga zlomka, lahko nadaljujemo s šolo ŠP!« Naši tečajniki so se po trimesečni pavzi na prvi termin v mislinjsko plezališče priplazili nekako kot Jezus, ko si je odprl vrata iz jame in po pripovedih starejših občanov sodeč odšel tja gor med oblake. Tale prvi termin je bil precej zabaven. Kaj je že osmica? Kaj pa bičev vozel? Kk že to gre? Pa sej je kr šlo, tud prevezat so se še nekak znali.
Pa je spet vrglo en kup snega in smo nekak zdilali, da smo lahko uporabljali našo veliko steno v hali čez vikende. Abzajl imajo sedaj vsi v malem prstu, prav tako sedaj vsi točno vejo kdo je bil prvi jugoslovanski prvak v hitrostnem plezanju. Vikendi intenzivnih ur so prinesli rezultat, ki je naše tečajnike iz ličink in preko gosenic prelevil v metuljčke cekinčke in nočne veščece in sedaj imamo novih 8 pripravnic in pripravnikov športnega plezanja. Čestitam vsem. Mislim, da je to še ena generacija tečajnikov, ki bo še dolga leta vztrajala v skali.
Zoja, Eva in Denis so se udeležili parih tekem DP, na katerih so se kar dokazali in so konstantno nekje v vrhu. Držimo pesti, da se bodo tekme končno lahko začele izvajati tako, kot je bilo včasih v navadi in da bodo punci in fant pokazali kaj so to koroške mišice.
Skalno plezanje mu zadnje čase sicer ne gre, oziroma sam zase pravi, da je bolj plezalec po sili, je pa v zadnjem letu odkril strast v podiranju in rušenju. Naš klubski miner in gozdar je (seveda v soglasju z lastniki zemljišč) več kot uredil nastajajoči nov sektor na Selah, ostale so samo še finese in pa vrtanje stene. Takoj, ko nam bo Projekt OSP dobavil robo, bomo pričeli še s temi aktivnostmi in lahko se nadejamo novega, deviško frišnega sektorja že v jeseni.
Ko smo ravno pri Projektu OSP, počekirajte njihovo stran in, kakor bi rekli župniki, po svoji moči prispevajte kakšen euro v tale oferček za slovenska plezališča. Da vam malo pritisnem na moralo, vsi, ki plezate zunaj, dejte še en »pir« častit tud za kak nov sveder ali sidrišče, sej veste, plezališča niso samoumevna, zadaj stoji en kup ljudi, ki prostovoljno urejajo in skrbijo za njih, oprema pa tudi ne raste kot mah na steni po dežju.
Klub je postal partner Projekta OSP in vsako leto bomo (letos prvič) donirali organizaciji nekaj eurov za vsakega novega tečajnika.
Zunaj se pleza, kolikor se pač da. Kotečnik, Sele, Kot nad Prevaljami, Matvoz, Topla, Mislinja, skratka lokalno. Maček in Wolf sta se navdušila nad Puščavnikovimi skalami, Žiga nad Slomnikom in Lipjem.
Smo se pa en vikend spravili tudi do Vipave, omejeno število, 4. Šli smo Malek, Matevž, Petra in jaz. Za bazo smo si izbrali kamp, ki je od prvega sektorja oddaljen pet minut hoda, dostop pa je bolj ali manj prijazen odraslim osebam, za divje otroke to ni.
V kampu smo srečali še Boštjana Repnika z družino, kasneje sta prispela še Joc in Lena z otroki. Tako, da smo držali povprečje obiskavalcev kampa na super Koroško. Kamp je zelo prijeten in urejen, osebje pa več kot prijazno. Priporočamo!
Prvi dan smo v žgočem soncu plezali v prvih treh sektorjih – plate, naslednji dan smo se pravili v dolge smeri. Ko smo zjutraj pogledovali proti koloni, ki se je vila na Gradiško Turo, smo se kar malo križali. Ja nč, bomo pa že. Po začetnem iskanju vstopa v smer smo se navezali in zrihtali za smer.
Smer ni nič kaj zahtevnega, Steber se imenuje, po oceni pa bi ji rekli da je nekakšna štirka. Kljub temu, da je smer sila nezahtevna, je bilo v njej pravi užitek plezati, skala je presenetljivo monolitna, štirje raztežaji pa ponudijo od ravnopravšnje izpostavljenosti (začetek drugega raztežaja) za začetnike (Petra in Matevž sta se prvič znašla v dolgih smereh) pa do dovolj dobrih grifov (same šalce) čez celotno smer. Malo sicer moti lokacija štanta za abzajl, sploh če je gužva na ferati, zato smo se odločili in potegnili naprej še 2 razežaja kot podaljšek smeri, ocenjeno s V/III. Sledil je še sestop z vrha, Malek je pozabil na cigarete, srečali smo mladega modrasa in pa priletno gospo, ki je takoj prepoznala naš dialekt in hitro povedala da pa njen mož je pa iz Mižice – pa mu sploh ni blo čut.
To je bilo to, vsi smo bili srečni in veseli, kakšna naveza pred in za nami mogoče malo manj, pa dobro, zgodbe za naslednjič.
Zunaj se je plezalo še par stvari, Žužel je zlezel Fuzl (7c) v Mislinji, Denis pa Miss Linijo (7B), tudi v Mislinji, vendar na sosednjem bregu – na balvanih. Za ostale ne vem, pa upam, da nisem komu naredil krivice.
Piknik! Letos smo uspeli izpeljati piknik v spomin Roku Šiserniku – Štranklu. Na piknik smo povabili člane kluba in pa Rokove prijatelje. Celotna zadeva se je odvila Pri Adamu, kjer sta nam Joc in Lena ponudila prostor – sami ste lahko videli, kako prečudovito je tam. Za kuhinjo je skrbela Irena, ki je skuhala nadodlično gobovo juho. Lepo je bilo videti toliko ljudi in se po dolgem času zopet družiti, seveda vse pod strogimi pogoji in upoštevanjem odlokov NIJZ-ja.
Pred piknikom nas je kar dosti obiskalo steno in balvane, do katerih lahko od Adama prideš kar peš, nekateri so kolesarili po Pohorju, drugi pa so preprosto na kraju samem preizkušali svoje ravnotežje na gurtni.
Joc in Lena, najlepša vama hvala! Res je bilo odlično in upam, da postane stvar tradicionalna. Vsi pa, ki vas plac zanima, obiščite njuno spletno stran, lajkajte facebook in stisnite follow na instagramu.
Tako, mislim, da sem na hitro šel skozi vse, kar bi načeloma moral povedati. Občnega zbora ni blo zaradi ukrepov in omejitev druženja, smo se pa enkrat dobli v čajnici in nas je blo tolk, da bi ga že lahk kr tam meli. Sedaj, ko se je zima prevesila v poletje, bo sledil še tradicionalni tabor v Rovinju, kak alpinistični tabor proti koncu avgusta ali v začetku septembra … če bo vse po sreči pa … še marsikaj, verjetno dosti dela. Stay tuned.