Poročamo o dneh stiske in trpljenja, ki jih je to leto prineslo naši generaciji. Stiska zaradi trpljenja v vojni, ki že skoraj štiri leta strašno napreduje in ji še kar ni videti konca. Res je, da so naše zavezniške vojske pod vodstvom iznajdljivih generalov povsod zadale močne udarce sovražnikom in jim prekrižale načrte za napredovanje. Sovražniki so se tudi že naučili, da svojih ciljev ne bodo mogli doseči z vojaškimi sredstvi, zdaj pa so se lotili sejanja razdora v naših vrstah z duhovi, ki so tuji ljudem in sovražni Nemčiji, ter tako oslabili našo moč odpora proti zunanjemu svetu. Naj Bog da, da se tudi ta hudičev načrt izjalovi in da bo naše ljudstvo v zaupanju v vodstvo in nasvete svojih najboljših mož nadaljevalo boj, ki mu je bil naložen, do zmagovitega miru. Italijani so neusmiljeno napadali naše Julijske Alpe, v obmejnih gorah Kranjske je odmeval hrup topov enajstih krvavih bitk na Soči, v katerih je na tisoče in tisoče ljudi žrtvovalo svoja mlada, kratka življenja. Sovražnik je že mislil, da je blizu svojega cilja, Trsta, in naši državi je že grozil sovražni napad, ko je oktobra pri Tolminu in Kobaridu prišlo do velike svetovnozgodovinske zmage. Teh slavnih dni zmage se še vedno dobro spominjamo. Sovražnikova bojna linija je začela nihati vse od Jadrana do Adiže in ni mogla več zaustaviti napredovanja naših zavezniških enot daleč v beneško nižino. Starodavna nemška kulturna zemlja je bila osvobojena od sovražnika in ne bo nikoli več pod tujo tiranijo. To zagotavlja kri naših junakov, ki nikakor ni tekla zaman. Na nas na Kranjskem, so verjetno najbolj vplivali dogodki na reki Soči, kjer je bila vržena kocka usode naše države. Zato je naša srčna dolžnost, da junaškim borcem na Soči in njihovim poveljnikom izrazimo iskreno in neusihajočo hvaležnost za to osvobodilno dejanje. V Kranjski sekciji jim bomo na naših svobodnih gorah posvetili spomenik. Hkrati bo to zgodovinski mejnik nemško-avstrijske zvestobe, ki se je odlično izkazala tudi na reki Soči.
Tako kot v preteklih treh vojnih letih tudi leta 1917 DOAV ni mogel razmišljati o pravi planinski dejavnosti, temveč se je ukvarjal predvsem z ohranjanjem obstoječega in skrbjo za čas po vojni. Naše delovno področje je bilo do nedavnega še vedno na ožjem vojnem območju, tako da turistične dejavnosti v večjem delu naših kranjskih Alp niso prišle v poštev. Delo odbora se je zato moralo omejiti na ohranjanje delovanja društva s tekočimi posli, kar je bilo obravnavano na devetih sejah odbora in številnih razpravah, na poizvedovanje o stanju naših koč in poti, ki se nahajajo na vojnem območju, ter na njihovo zaščito pred večjo škodo z neizogibno potrebnimi obnovami.
Slednje naloge so bile seveda zelo otežene zaradi vojaške blokade zadevnega območja, pomanjkanja delovne sile in surovin ter nenazadnje zaradi slabih prometnih razmer. Podrobnosti bodo v poročilu navedene pozneje.
Odbor sekcije, izvoljen na letni skupščini 23. februarja 1917, so sestavljali naslednji gospodje: Heinrich Ludwig kot predsednik, Leopold Bürger kot namestnik predsednika, Dr. Georg Sauseng kot tajnik, Karl Tschech kot blagajnik, Max Klementschitsch, Emil Klauer, Josef Klauer, Prof. Walter Rizzi in Dr. Franz Poje. Zadnji štirje gospodje so na terenu.
Med pomembnimi dobrotniki in prijatelji sekcije je treba letos na prvem mestu omeniti hvalevredno Kranjsko hranilnico v Ljubljani, ki je kot vsako leto za planinske namene donirala 2000 K. Poleg tega sta gospod Eduard Dolenz iz Kranja in gospod Gustav v. Pongratz iz Agrama darovala po 100 K, gospod Leopold Bürger 90 K, gospod Hofrat Oskar Ritter iz Kalteneggerja in gospod Alfons baron Wurzbach po 50 K.
Konec leta 1917 je bilo v društvu 425 članov (prejšnje leto 423). 221 članov živi v Ljubljani, 194 na ostalih območjih Kranjske in Avstro-Ogrske, 10 pa v Nemčiji.
Kolikor je sekciji znano, so bili 104 člani vpoklicani v vojsko; odobreno jim je bilo podaljšanje letne članarine.
Umrli so Ant. Ritt. v. Gariboldi, Dr. O. Hegemann, Klementschitsch, Julius Ritter von Zahony, Albert Samassa in gorski vodnik Anton Urbas.
Karl Klementschitsch, ki je umrl v nesreči, je bil več kot 25 let zvesti podpornik Kranjske sekcije in je svojo zvestobo dokazal z dejavnim sodelovanjem v življenju kluba. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je imel številna predavanja, v katerih je z navdušenjem opisoval lepote kranjskih Alp, njegova posebna zasluga pa je bila zelo uspešna nabirka za poplavljene prebivalce Zgornje Kranjske leta 1885, katero je tudi osebno razdelil. Karl Klementschitsch, ki je dolgo delal kot revizor, je bil natančen poznavalec in drag prijatelj naših Alp. Z njim je umrl še en član "stare garde", ena najbolj znanih osebnosti v DOAV.
Dr. Hegemann je bil globok ljubitelj narave in navdušen pohodnik, človek, ki je bil obdarjen z bogatimi darovi. Njegova strašna nesreča v zahrbtnih južnih prepadih Skute, v kateri je umrl kot osamljeni iskalec cvetja, je globoko pretresla vse nas. V duhovnem življenju naše nemške skupnosti v Ljubljani je po smrti dr. Hegemanna nastala velika luknja, ki ne bo nikoli več zapolnjena. Sekcija je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da bi nesrečneža rešila. Na dan nesreče je bil v Kamniški Bistrici prisoten član našega odbora, in na njegovo pobudo se je na pot odpravila reševalna ekipa. Žal je bilo njihovo iskanje neuspešno. Dva člana sekcije, predsednik Ludwig in bančni uslužbenec Kuss, sta se iz Ljubljane ponovno odpravila v Kamniške Alpe, da bi na verjetnem kraju nesreče poiskala truplo. Po zaslugi srednješolke, ki je spremljala žrtev, so truplo končno našli zakopano v snegu.
Urbas je umrl je pri opravljanju dolžnosti. Bil je zadnji od naših starih vodnikov. Skromen v svojih zahtevah in v načinu razmišljanja si je znal pridobiti spoštovanje bližnjih rojakov in ugled plezalcev, ki so imeli priložnost preizkusiti njegove sposobnosti ne le v gorah njegove domovine, temveč tudi v alpskem prostoru, ki mu je bil do tedaj povsem neznan. Sekcija se je svojemu gorskemu vodniku poklonila z vencem in se udeležila njegovega pogreba. Kranjska sekcija bo vedno spoštovala njegov spomin, tako kot tudi druge pokojne člane sekcije.
Na današnji generalni skupščini smo z veseljem izkoristili priložnost, da Hermannu Brandtu in Dr. Ant Ritter v. Schoeppl podelimo srebrno planiko, priznanje za 25 let članstva.
Naša sekcija se je v obravnavanem letu ponovno živo zanimala za javno vojno blaginjo. Donacije smo namenili Uradu za vojno blaginjo, Uradu za vojno pomoč in Avstrijskemu združenju slepih ter Odboru za oskrbo vojnih grobov in Skladu nemških vojnih sirot na Kranjskem. Obresti poštne hranilnice so bile še vedno namenjene Uradu za vojno blaginjo na Dunaju. Sekcija je v gotovini vpisala tudi 1000 K za avstrijske vojne obveznice.
Našo obsežno knjižnico, ki se nahaja v pisarni društva na Bleiweisstrasse 15, je pregledal in sistematično preuredil A. M. Dr. Sauseng. Novi seznam knjig, pripravljen v ta namen, je na voljo na istem mestu.
Iz letnega poročila splošnega združenja lahko razberemo: V četrtem letu vojne se je združenje moralo vzdržati izvedbe statutarne skupščine. Glavni odbor se je 7. septembra lani sestal na Dunaju in sprejel resolucije, potrebne za nadaljnje poslovanje združenja. Naš predsednik, gospod Ludwig, se je tega srečanja udeležil kot član glavnega odbora. Mandat članov glavnega odbora, ki se v skladu s statutom upokojujejo, je bil podaljšan do naslednje generalne skupščine, vodstvo pa je do nadaljnjega ostalo na Dunaju.
Članom, ki so na terenu, bo odobren odlog plačila zapadlih članarin.
Izdajanje rednih revij združenja se sooča z vse večjimi težavami zaradi pomanjkanja surovin in usposobljenih delavcev na eni strani, ter ponavljajočih se tovornih in poštnih blokad na drugi strani. Revija iz leta 1917 bo izšla šele zelo pozno letos. Medtem ko znanstvene in kartografske dejavnosti združenja med vojno niso bile bistveno prekinjene, pa je bilo treba dejavnosti na področju metalurgije in gradnje cest povsod omejiti na minimum. Krvave izgube združenja DOAV v tej vojni so izjemno velike. Skoraj tri tisoč mož Srebrne planike, znaka DOAV je že žrtvovalo svoja življenja za svobodo in čast domovine. Naj ne bodo žrtvovana zaman!
Kar zadeva naše planinske dejavnosti na Kranjskem, so bile v Kamniških Alpah mogoče v omejenem obsegu. Sekcija si je prizadevala, da bi olajšala obisk te gorske skupine, ki so jo planinci prej zanemarjali. Lani je na primer sekcija poskrbela za uvedbo kamniškega večernega vlaka, ki pa je bil zaradi splošnih prometnih težav kmalu ukinjen. Kljub temu je bilo število obiskovalcev Zoisove koče večje kot kadar koli doslej: do sredine septembra lani je kočo obiskalo več kot 350 obiskovalcev. Upravljanje koče se je začelo 29. junija 1917 in je bilo spet v spretnih rokah gospe Stros iz Kokre. Ne smemo pozabiti, da je bila kuhinja koče to poletje dobro preskrbljena s hrano, predvsem po zaslugi namestnika predsednika Leopolda Bürgerja. Koča je dobro prezimila, tako da večja obnovitvena dela niso bila potrebna. Vzpon s Kamniške Bistrice, ki je v zadnji nenavadno snežni zimi močno trpel, je bilo treba na številnih mestih obnoviti. Gozdarji kneza Windischgraetza so to delo opravili zares odlično. Pot iz Kokre do koče in naprej na Greben, bi bilo treba obnoviti, a to bo počakalo na boljše čase. Poročevalec je ob različnih planinskih izletih pregledal večino poti sekcije v Savinjskih Alpah in ugotovil, da so v dokaj dobrem stanju. Četudi v bližnji prihodnosti ni mogoče pričakovati izboljšanja prometnih in gostinskih razmer, bo naša sekcija vseeno poskrbela - če bo le mogoče -, da bo Zoisova koča tudi v prihodnjem poletju planincem odprla svoja gostoljubna vrata.
Julijske Alpe, katerih razvoju je naša sekcija vedno posvečala pozornost, so bile v vojnih letih popolnoma nedostopne za turiste. Ker se je bilo treba bati, da je huda zima v naših planinskih kočah terjala davek, je odbor lani poleti opravil še en pregled. Na podlagi dovoljenja, ki so ga izdale pristojne vojaške oblasti, sta Tschech in Dr. Sauseng septembra lani obiskala vsa štiri Triglavska zavetišča. Vzponu je bilo naklonjeno čudovito vreme. Razgled z vrha Triglava, čist in neomejen v vse smeri, je ponujal resen vpogled na sosednje gore, zdaj opustošene od vojne, izkopani rovi na njih pa nas bodo spominjali na težke čase. Počitek na vrhu, obsijan z blagimi jesenskimi sončnimi žarki, je postal ura spominov na srečna potovanja po Triglavu, osamljene planince pa je napolnilo globoko hrepenenje po miru.
Koča Hubertus v Vratih je v dobrem stanju in jo lahko turisti uporabljajo kadar koli. Tudi pohištvo v koči je v brezhibnem stanju. Naša pot čez Prag je poškodovana le v najnižjem delu in jo je mogoče z lahkoto obnoviti z nizkimi stroški. Tudi v Dežmanovi koči, ki je zaradi svoje lege in konstrukcije še posebej izpostavljena vremenskim vplivom, so se tokrat pokazali znaki vdora vlage. Vendar pa stavba ni utrpela večje škode, tako da jo je mogoče kadar koli znova odpreti.
Zdaj pa k ponosu naše sekcije, mogočnemu in dostojnemu predstavniku našega združenja v kraljestvu Triglava: koči Marije Terezije! Tri vojne zime so ji minile brez sledu, njena ponosna siva konstrukcija pa se posmehuje nevihtam, ki prihajajo z juga. Notranjost je popolnoma suha, oprema je popolna in dobro ohranjena. Težko se je bilo posloviti od koče, ki nas vabi, da ostanemo dlje. Po še vedno dobro ohranjeni poti čez sedlo Dolič in sedlo Hribarice smo prispeli do čudovito ležeče koče ob zelenem Triglavskem jezeru. Koča je bila tik pred začetkom vojne precej povečana in obnovljena, vendar še ni bila odprta za promet. Vsa notranja vrata so bila odprta s silo, sicer pa na opremi ni bilo mogoče zaznati nobenih poškodb. Upamo, da bo elegantno in stilno zgrajeno zavetišče postalo priljubljena atrakcija za planince, zlasti ker je mogoče pričakovati, da bo električna železnica do Savice, ki jo je zdaj zgradila vojska, ohranjena tudi v času miru, s čimer se bo čas potovanja do koče skrajšal za več ur.
Na letošnjo svečnico se je več članov odbora pod vodstvom našega planinskega vodnika Oitzla odpravilo na Vossovo kočo. Koča se je uporabljala v vojaške namene. Ostanki opreme koče so močno poškodovani. Sestavljen je bil seznam trenutnega inventarja, na podlagi katerega bo sekcija pri vojaških organih vložila zahtevke za odškodnino. Hiša je trenutno neuporabna in jo je treba temeljito obnoviti. Žal je izguba, ki jo je koča utrpela v pokrajini, ker je večina visokega iglastega gozda postala žrtev sekire, nenadomestljiva. Vendar je bil gozd tudi učinkovita zaščita pred plazovi, ki so grmeli z Mojstrovke in danes resno ogrožajo kočo.
Iz poročila o dejavnosti našega Gau Jesenice izvemo naslednje: V obravnavanem letu sta bila Kurt Hofmann in Ernst Reininger zaradi vpoklica v vojsko in poklicne preobremenjenosti prisiljena odstopiti s položaja v izvršnem odboru. Sekcija se je tem gospodom iskreno zahvalila za njihovo prizadevno delo. Vodenje so prevzeli Egon Twerdy (predsednik), Josef Kaiser in Hans Kögler, ki so zgledno vodili poslovanje. Gau Jesenice je imel 26 članov v primerjavi z 31 v prejšnjem letu.
Valvasorjevo kočo, ki jo je stalno zasedala gospodinja, je obiskalo 186 obiskovalcev. Kočo na Golici, ki je tudi letos ostala brez oskrbe, je obiskalo 256 planincev. Izvedenih je bilo več vzdrževalnih del, koča pa je zdaj dovolj založena z drvmi. Predlog odboru sekcije, da bi naslednje poletje za nekaj tednov ponovno zagnali kočo Golica, bi bil pod določenimi pogoji lahko izvedljiv.
S tem je naše poročilo končano. Čeprav se dosežki preteklega leta zdijo majhni in nepomembni v primerjavi s prostorsko in vsebinsko obsežnim področjem dela naše sekcije, se odbor združenja DOAV vseeno zaveda, da je storil vse, kar je v njegovi moči, da bi dragoceno dediščino preteklosti ohranil čim bolj nedotaknjeno za, upajmo, ne tako oddaljen čas miru. Alpe bodo po vojni, ki je pretresla živce ljudi in povzročila pomanjkanje, v veliko večji meri kot pred vojno iskane kot zatočišče za dušo in telo. Navsezadnje nobena telesna dejavnost ni tako vsestranska in poživljajoča tako fizično kot psihično kot hoja v gore. Velike zasluge našega združenja za razvoj Vzhodnih Alp bodo zato očitne prav vsem.