Primož Blaha: ... v Alpah
Letošnja zima je bila, kot je zadnja leta že običajno, spet neobičajna. Kljub temu sem veliko smučal in tudi prvomajski zaključek v Ötztalskih Alpah je bil, kot cela sezona, nad pričakovanji. Po tem sem že hitro odmislil smučanje za letos, pa vendar to še ni bil konec, saj smo se po več letih govorjenja končno odločili za vzpon na Mont Blanc. Žal nas je poletje prehitelo in nenaden prehod v vročinski val je na hitro pokvaril razmere tudi v visokih hribih. Ker je bilo treba tudi uskladiti dopuste, smo se pač vnaprej sprijaznili z manj idealnimi razmerami – glavno bo lepo vreme in bomo že zmogli. No, ko smo se naposled odpravili, se je pokvarila tudi vremenska napoved, da je bila na koncu osrednja beseda dopusta negotovost, večina pogovorov pa se je vrtela okoli bolj ali manj realnih nadomestnih načrtov …
Rifugio Torino 3375 m
Zgodaj zjutraj sem se v Kozini pridružil Ivi, Zoranu in Matku, da smo skupaj odbrzeli preko Italije v Courmayeur, ki leži na koncu sveta pod Mont Blancom. Ena od težav izbranega termina je tudi, da je bilo ravno nekakšno prehodno obdobje med zimsko in poletno sezono, posledično je bila večina žičnic in koč zaprtih. Ker smo želeli pred vzponom opraviti krajšo aklimatizacijo (v prvi vrsti seveda zaradi spoštljive višine, a tudi da upravičimo dolgo vožnjo za čim več uživanja v tamkajšnjih hribih), smo zato izkoristili eno redkih udobnih možnosti v okolici.
Tik pred predorom je spodnja postaja gondole, ki pelje na Punta Helbronner (3462 m), od tam pa z dvigalom (!) do koče Torino na 3375 m. Koča ima krasno razgledno lokacijo in ponuja priročno izbiro za spanje na višini. Gor smo prispeli že zgodaj popoldne, zato smo šli pred večerjo na kratek sprehod, da smo si ogledali okolico in seveda preizkusili smučarske razmere (ki so bile prav super). Malo posedanja na terasi, večerja in zgodaj v posteljo po napornem dnevu in hitremu dvigu na višino.
Cosmiques in Chamonix
Od koče Torino v resnici ni na voljo smučarskih tur na kak vrh (izjema je morda Mont Blanc du Tacul, 4248 m, kar pa je že na pol poti do samega Mont Blanca – verjetno je prav zaradi tega po krivici zapostavljen). No, nam je za aklimatizacijo zadoščalo lagodno pohajanje in smučanje na višini. Spremenljivo oblačno in dokaj mrzlo vreme nam je čisto ustrezalo, da nas ni preveč skurilo sonce.
Za začetek smo se nekoliko povzpeli do bližnjega sedla, nato pa odsmučali po Velikanovem ledeniku (Glacier du Géant), vsled dobrih razmer precej nižje kot bi bilo treba. Tam sem se spominjal zimskega spusta po Vallee Blanche in Mer de Glace, vse do Chamonixa, kar je bilo prav posebno doživetje. Sledil je vzpon pod divjimi stenami in stolpi do platoja pod Aiguille du Midi, zaključili smo tik pod Refuge des Cosmiques na istoimenskem grebenu. Vreme na tej strani ni bilo nič kaj prijazno, zato smo se kar hitro odpravili nazaj proti bolj sončni Italiji. Ponovno smo odsmučali in se spet vzpeli po zgornji gazi preko bolj razbitega dela ledenika nazaj do koče. Tam smo še malo posedeli na terasi, nato pa z gondolo v Courmayeur.
V dolini je prav neverjetno pihalo in kljub soncu ni bilo nič kaj prijazno. Veter je tudi v naslednjih dneh krojil dogajanje in vremenske napovedi so bile vse bolj spremenljive. Pojavila se je tudi ideja, da bi ostali na italijanski strani, a smo se vendarle zapeljali v Chamonix. Če ne drugega, na oni strani vsaj v dolini ni pihalo in je bilo prav prijetno – dokler ni naslednji dan začel dež.
Parrotspitze 4432 m
Že doma sem kot o eni od možnosti razmišljal o Monte Rosi, ampak je gondola začela s poletnim obratovanjem šele 1. junija. No, med čakanjem v Chamonixu je prišel junij in ko je postalo jasno, da je vreme preveč nestabilno za poskus na Mont Blanc, se je Monte Rosa ponudila kot dobrodošla tolažba. Z obljubo o vrnitvi, da poravnamo račune, smo se zapeljali nazaj v Italijo, po dolini Aoste navzdol in v stransko dolino Val Gressoney, ki nas je navdušila z lepo naravo in številnimi vasicami kamnitih hiš na vseh straneh.
Prespali smo v dolini, saj gondola omogoča hiter dostop v zgornje nadstropje – vse do Punta Indren na 3275 m. Vremenska napoved je obljubljala lepo dopoldne in tudi zjutraj je bil pogled iz doline dokaj obetaven; na zgornji postaji pa smo izstopili v sneženju …. Ko smo bili že tam, smo seveda nadaljevali v upanju na razjasnitev.
Levi, spodnji prehod mimo koče Mantova je bil kopen, zato smo, tako kot večina pred nami, nadaljevali naravnost po eni od dveh grap in hitro dosegli ledenik v bližini koče Gnifetti. Tam smo se že spraševali o smiselnosti vztrajanja v takem vremenu in se odločili, da nadaljujemo še malo pa vidimo … In – neverjetno – le malo kasneje se je dobesedno v petih minutah zjasnilo, svet okoli nas se je odprl in zasijal, da se nam je razpoloženje v trenutku dvignilo v (modro!) nebo.
Navdušeni smo nadaljevali v čudovitem okolju pogorja Monte Rose, ki obsega celo vrsto štiritisočakov z obsežnimi ledeniki, daleč spodaj so se zelene doline zdele kot nek drug svet. Toliko bolj, ker ni bilo prav nič toplo, sploh ob močnem vetru in sveže zapadlem snegu.
Dobro aklimatizirani smo kmalu dosegli sedlo Colle del Lys, s katerega se odpre pogled na vrsto mikavnih ciljev. Mi smo se odločili za najbližjega, Parrotspitze, ki je s svojim ostrim snežnim razom zgledal prav lep, predvsem pa je bil dovolj blizu, da nas ne bi prehitelo morebitno ponovno poslabšanje. Tako smo vsaj mislili.
Kratek čas smo nadaljevali na smučeh, nato z derezami naravnost do grebena, po katerem ni daleč do vrha. Vzpon ni posebno zahteven, a greben je ozek, izpostavljen in je bil leden. Večji problem je bil, da nas je vendarle prehitelo poslabšanje: le nekaj minut pod vrhom smo hodili v soncu, na vrhu pa nisem niti slikal, saj smo se takoj obrnili in že previdno hiteli nazaj do smuči – ki smo jih dosegli v sneženju. K sreči so ravno takrat za nami prišli trije Italijani, eden je zelo dobro poznal teren in smo skupaj odsmučali v pravem snežnem metežu. Nekoliko nižje smo se izvili iz beline in v boljši vidljivosti smo lahko vsaj malo uživali v sicer odličnih razmerah po svežem snegu. Čisto spodaj je bilo zaradi mokrega snega bolj neugodno skozi grapo in do gondole, ki nas je vrnila v poletje.
Po uspešni aklimatizaciji smo se torej odpovedali glavnemu cilju, a uspešno našli nadomestnega. Kljub manj zahtevni in krajši turi nam je vreme dalo vedeti, da na takšnih višinah ne gre ničesar podcenjevati. Skratka, čeprav smo seveda bili razočarani, da nismo niti poizkusili na Mont Blancu, smo lahko zadovoljni z novimi izkušnjami in spoznavanjem spet novih krajev in gora. Bela gora pa seveda čaka na novo priložnost …