Vse naše dejavnosti v gorah so nevaren »špas«, smrtno nevaren »špas«!
GL220311.jpg)
Nesreče v gorah niso novost, pravzaprav se dogajajo, odkar je človeštvo. Dve stoletji nazaj je bila večina označena za delovne nesreče v gorskem svetu, ki pa so se pogosto končale žalostno. Sprva so ponesrečencem pomagali le najbližji (drvarji, pastirji, oglarji …). Prvo znano reševanje na Slovenskem je zabeleženo leta 1822, ko je strela na vrhu Triglava ubila Antona Korošca. Ta je spremljal stotnika Antonia von Bosia, ki je imel nalogo sestaviti trigonometrično omrežje Kranjske. Nesrečnega Korošca so šele s pomočjo domačinov iz Bohinja prenesli v dolino.
»Potreba« po organiziranem reševanju v gorah se je pokazala šele z razvojem gorskega turizma. Tako je leta 1902 v Mojstrani avstrijsko-nemško planinsko društvo vzpostavilo prvo reševalno službo na ozemlju današnje Slovenije. Slovensko planinsko društvo, predhodnik današnje Planinske zveze Slovenije, pa je prvo reševalno postajo ustanovilo aprila 1912 v Kranjski Gori, katere naslednica je danes Gorska reševalna zveza Slovenije. Gorska reševalna služba je delovala pod okriljem Planinske zveze Slovenije vse do leta 2006, ko je bila ustanovljena samostojna Gorska reševalna zveza Slovenije. Ta danes združuje 17 društev in postaj (Bohinj, Bovec, Celje, Jesenice, Jezersko, Kamnik, Kranj, Kranjska Gora, Ljubljana, Maribor, Mojstrana, Koroška, Radovljica, Rateče, Škofja Loka, Tolmin, Tržič), v katerih deluje več sto prostovoljnih gorskih reševalcev in reševalk.
Ko se pripeti nesreča …
… moramo zbrati vse moči, da ostanemo mirni, prisebni in sposobni poskrbeti za lastno varnost. Po potrebi se opremimo z dodatno opremo. V trdem snegu obujemo dereze in v roke vzamemo cepin, pod stenami si poveznemo čelado, v mrazu se zaščitimo pred vetrom in hladom, v vročini pred pripeko itd. Ponesrečenemu namreč lahko nudimo pomoč le, če bomo tudi mi ostali celi in relativno dobro zaščiteni pred prežečimi nevarnostmi. Takoj zatem poskrbimo za varnost ponesrečenca. Zaščitimo ga pred mrazom in vetrom, po potrebi mu na glavo poveznemo čelado. Še bolje pa bo, če ga kar umaknemo z nevarnega območja – a le, če poškodbe to dovoljujejo. Marsikdaj je treba dobro pretehtati in izbrati »manjše zlo«. Če so poškodbe hude, ponesrečenemu čim hitreje nudimo osnovno prvo pomoč (bočni položaj za nezavestnega, zaustavitev krvavitev, masažo srca …). S telefonom lahko že med nudenjem pomoči pokličemo na pomoč gorske reševalce, sicer pa takoj, ko ponesrečenca vsaj nekoliko stabiliziramo. Če nas je v skupini več, naj pomoč že takoj pokliče nekdo drug ali pa za to zadolžimo mimoidoče.
Klic na pomoč
V slovenskih gorah je relativno dober telefonski signal, zato lahko pomoč pokličemo s klicem na telefonsko številko 112. Če nimamo telefona ali če se je izpraznila baterija, se odpravimo proti najbližji planinski koči ali pa za pomoč zaprosimo mimoidoče.
S klicem na številko 112 pokličemo regijski center za obveščanje. Pomembno je, da operaterju sporočimo naslednje podatke:
- KDO kliče,
- KAJ in KJE se je zgodilo,
- KDAJ se je zgodilo,
- KOLIKO je ponesrečencev in KAKŠNE so poškodbe,
- KAKŠNO pomoč potrebujete.
Operater nas bo verjetno povprašal tudi po vremenu, moči vetra ipd. Ti podatki bodo vodji intervencije v pomoč pri aktiviranju morebitne helikopterske pomoči, pa tudi siceršnjem načrtovanju reševalne intervencije. A na helikopter se ne moremo preveč zanašati. Ta je lahko hitro udeležen v posredovanju pri drugi nesreči. Jeseni in pozimi helikopter zaradi goste megle velikokrat ne more vzleteti z Brnika, čeprav je v gorah jasno vreme z brezvetrjem. Lahko močno piha ali pa mesto nesreče zakrivajo oblaki, skozi katere posadka helikopterja zaradi varnosti ne sme leteti.
V takih primerih bo reševalna intervencija potekala klasično, tj. z ekipo, ki se bo peš odpravila iz doline. Posledično moramo računati na večurno čakanje. Medtem moramo ponesrečenca čim bolje zavarovati pred izgubo toplote in mu ves čas nuditi ustrezno prvo pomoč.
Med čakanjem na pomoč nas lahko vodja intervencije večkrat pokliče. Dal nam bo vse potrebne informacije in navodila. Nanj se lahko obrnemo tudi, če imamo kakšna vprašanja v zvezi z nudenjem prve pomoči. Predvsem pa moramo upoštevati njegova navodila! Če res ni nujno, se ne oddaljujemo od mesta nesreče. Enako velja tudi, če pomoč potrebujemo, ker smo se izgubili. Reševalci nas bodo najlaže in najhitreje našli, če bomo ostali na istem mestu. V vsakem primeru pa moramo varčevati z močmi – tudi močmi elektronskih naprav (telefona, svetilke …).
Ko pride pomoč …
… in ko bomo z reševalno ekipo navezali prvi fizični stik, moramo delo prepustiti reševalcem – upoštevajmo njihova navodila in se po potrebi umaknimo. Reševalci bodo po čim boljših močeh poskrbeli za poškodovanca. Pa tudi za nas – po potrebi nam bodo pomagali tudi pri sestopu v dolino. Zelo pomembno je, da na prihod reševalne ekipe pripravimo morebitne štirinožne prijatelje. Psi se lahko na številčno ekipo, ki sicer želi pomagati gospodarju, odzovejo precej različno. Tudi napadalno. Umaknimo psa na varno razdaljo, če je le mogoče, ga s povodcem privežimo na ustrezno mesto in nadenimo nagobčnik. Če imamo s seboj psa, je dobro o tem predhodno obvestiti tudi vodjo intervencije.
Če nas vodja intervencije obvesti, da bo reševanje potekalo s helikopterjem, se je treba hitro pripraviti na njegov prihod. Vse, še tako majhne stvari, pospravimo v nahrbtnik! Če to ni mogoče (smuči), jih prestavimo na mesto, ki je od kraja nesreče umaknjeno več deset metrov. Enako velja tudi za vse prisotne na mestu nesreče. Ko končno zagledamo helikopter, se postavimo v stoječ ali pol klečeč položaj z iztegnjenima rokama v obliki črke Y. S tem bomo helikopterski posadki dali jasen (in mednarodno dogovorjeni) znak, da potrebujemo njihovo pomoč. Med približevanjem helikopterja bo začelo zaradi učinka rotorja močno pihati. Priporočljivo je, da si že predhodno z očali zakrijemo oči (sploh v snegu). Piš helikopterske elise (rotorja) je izjemno močen. Z lahkoto prestavlja tudi večje predmete, in če kar koli zadene helikopter, eliso ali reševalca letalca, ki se po jeklenici spušča na mesto nesreče, so posledice lahko tragične. Če helikopter pristane in izkrca ekipo reševalcev v bližini mesta nesreče, se helikopterju NE SMEMO približevati.
Po oskrbi poškodovanca sledi transport v dolino. Najpogosteje do najbližje ceste, kjer ga v nadaljnjo skrb prevzame ekipa nujne medicinske pomoči (NMP). V tragičnih primerih pa žal kar pogrebna služba.
Nekaj napotkov
Najboljša preventiva je samokritičnost. Ne podajajmo se na poti in vrhove, ki so prezahtevni za nas! Ponavljam – vse naše dejavnosti v gorah so nevaren »špas«, smrtno nevaren »špas«! Ne nasedajte varljivim slikam in opisom na spletu. Kar je nekomu lahko, je drugemu (pre)težko. Gora počaka – pridobimo izkušnje na lažjih turah, težavnost stopnjujmo postopoma, tudi ob spremstvu planinskega vodnika na turah planinskega društva ali gorskega vodnika na zasebni turi. Z ustreznimi izkušnjami, znanjem in opremo lahko marsikatero tveganje pomembno zmanjšamo.
Nesreče se seveda dogajajo tudi najizkušenejšim. Gorski reševalci vsako nezgodo vzamemo resno in brez pomislekov priskočimo na pomoč. Precej nejevoljni smo ob vedno več reševalnih intervencijah, ki so posledica nepremišljenih in malomarnih ravnanj, s slabo pripravo na turo (ali kar brez nje), aroganco in lahkomiselnostjo. Reševalci z vsako intervencijo tvegamo svoje zdravje in življenje, s tem pa tudi dobrobit svojih partnerjev in otrok.
Avtor: Matej Ogorevc
Sodeluj v planinskem izzivu!
Varnost je v gorah vedno na prvem mestu. V tokratnem izzivu najprej preveri svoje znanje in pripravljenost za različno zahtevne planinske ture, nato pa ti pošljemo Migimigi planinski dnevnik s predlogi 10 vrhov, ki jih lahko varno osvojiš.