Jan Slapšak: Kaj imata skupnega šofer in alpinist
Sliši se kot tipičen začetek šale, a ta gotovo ne spada med boljše. Bistvo tega zapisa ni posmehovanje na račun enega ali drugega, temveč primerjava v opravljanju izpita v dveh dejavnostih, ki so jima skupne nevarnosti, ki jih je nemogoče popolnoma odpraviti. Obe zahtevata poznavanje ogromno veščin, namenjen čas prakticiranja dejavnosti je največkrat sorazmeren z varnostjo, v večini primerov nisi odgovoren le zase in ne glede na to, kako zelo dober si je dejavnost še vedno nevarna.
Že na začetku naj povem, da je absolutna primerjava med izpitom za voznika in izpitom za alpinista neposrečena v tem smislu, da za vožnjo po cesti, zakonsko gledano, potrebuješ izpit, medtem ko za plezanje v gorah ta ni potreben. A za oris situacije bo primerjava zadoščala.
Pri učenju obeh dejavnostih gre za osvajanje veščin tako v teoriji in praksi, ki sta pomembni za varno udejstvovanje v okolju, v katero se podajamo. Vse se začne s spoznavanjem dejavnosti. Že od malih nog nas večina posredno, z opazovanjem staršev, znancev ali vzornikov, pridobiva znanje in izkušnje upravljanja vozila, poznavanja cestnoprometnih predpisov, kulture obnašanja v prometu, fizikalnih zakonitosti in vseh ostalih vidikov te dejavnosti. Tako oseba pri 16 oziroma 18 letih, ko lahko pristopi k opravljanju šole vožnje, poseduje že kar nekaj dobrih kot tudi slabih "izkušenj" in "navad". V šoli se začne postopek urjenja novih voznikov bolj strukturirano; pridobijo zdravniško potrdilo, ki potrjuje njihovo psihofizično sposobnost za upravljanje motornih vozil, nato sledi opravljanje tečaja in testa prve pomoči. Šele po tem lahko kandidati pristopijo k teoretičnim osnovam oziroma tečaju cestnoprometnih predpisov in nato k republiškemu izpitu. Sledi praktičen del - vožnja avtomobila. Urjenje sprva poteka na učnih poligonih, kjer kandidat osvoji osnovne postopke upravljanja vozila, nato v sklopu praktičnega dela prevozi cel kup kilometrov v različnih pogojih pod budnim očesom mentorja, ki sproti opozarja na storjene napake, deli svoje izkušnje in bodočega šoferja poskuša izuriti v samostojnega in suverenega voznika. In ko je kandidat po mnenju inštruktorja zrel za "na cesto", lahko ta pristopi k vozniškemu izpitu.
Izpit poteka v realni situaciji; sredi dneva, sredi prometne konice, sredi naliva, sredi snega, sredi česarkoli pač se zgodi v tisti uri izpita. Naloga kandidata je, da se v vseh situacijah, ki niso vnaprej pripravljene in načrtovane za izvajanje točno določenih postopkov, odzove pravilno in varno do sebe in vseh ljudi okoli sebe. Cilj je, da kandidat varno zaključi vožnjo od točke A do točke B in sproti pokaže vse potrebno znanje, ki ga je pridobil. In če kandidatu vse to uspe brez večjih napak opraviti varno, so ceste bogatejše še za enega voznika.
Podobna je slovenska pot med alpiniste. Tudi tu se vse začne s spoznavanjem dejavnosti, kar za večino ljudi pomeni pohodniško obiskovanje gora po bolj ali manj zahtevnih poteh, športnim plezanjem, ter posredno s prebiranjem literature in deljenjem zgodb izkušenejših preko ustnega ali pisnega poročila. Slednje je danes v veliki meri prevzelo popolnoma novo formo v obliki "insta" objav lepih fotografij brez konkretne vsebine. Tako rekoč reklamnih oglasov alpinizma, ki bi si po uspešnosti (merimo jo lahko z interesom za alpinistične šole) vsekakor zaslužili kakšno festivalsko nagrado v oglaševalskem svetu. Ampak to je tema za kakšno drugo kolumno. Posamezniki lahko s plezanjem v gorah začnejo že zgodaj, če jih v to kdo uvede, v večini primerov pa se to, kot pri šoferskem izpitu, prične z 18 leti. Za obe dejavnosti je pač potrebno biti zrel. Takrat se z vstopom v alpinistično šolo začne strukturirani del osvajanja alpinističnega znanja. Alpinistične šole so v domeni planinskih društev oz. alpinističnih odsekov znotraj njih, ki po celi Sloveniji izvajajo bolj ali manj podobne programe. Programi zajemajo tematike, ki so za prihodnje alpiniste nujno potrebne, da se v širšem kontekstu seznanijo z alpinistično dejavnostjo in vključujejo tako teoretična kot praktična znanja. Alpinistična šola je šele začetek alpinistične poti večine posameznikov, ki se nadaljuje v leta pridobivanja lastnih izkušenj skozi načrtovanje tur, plezanje, obračanje, bivakiranje in vse ostale situacije, ki inherentno pritičejo alpinizmu.
Tako kot v šoli vožnje tudi v alpinistični šoli začnemo z osnovami; poznavanje opreme, vozlov, manevrov, vremenoslovja, prve pomoči, orientacije in še kopico drugih znanj, ki so nujne za udejstvovanje v gorah. Po uspešno opravljeni alpinistični šoli sledi obdobje pripravništva oz. nabiranje kilometrine, enako kot pri urah vožnje. Plezamo z izkušenejšimi, ki imajo poleg vloge soplezalca tudi vlogo mentorja. Na ta način pripravniki, vsak v svojem tempu, dosežejo stopnjo samostojnosti ter predpisano kvoto alpinističnih vzponov za pristop k izpitu za naziv alpinista na nacionalni ravni. Ob predpostavki, da kandidat izpolnjuje vsa merila, gre njegova prijava najprej čez sito alpinističnega odseka in če vodstvo odseka odloči, da je kandidat primeren, se prijava odda na Komisijo za alpinizem, kjer na podlagi vzponov odločijo, ali je kandidat primeren za pristop k izpitu. Izpit je sestavljen iz teoretičnega in praktičnega dela.
V letu 2007 je poskusno del izpita postala tudi izpitna tura, ki je v letu 2008 postala obvezen del izpita za naziv alpinist. Le ta ima enako vlogo kot izpitna vožnja pri izpitu za voznika. Cilj je prikaz usposobljenosti kandidata izpeljati celotno turo v vlogi vodje. Vsebuje: pripravo na turo, sposobnost orientacije in poznavanje gorstev v praksi, zmožnost sprejemanja odločitev na podlagi trenutnih razmer in situacije, prikaz znanja manevrov v praksi, ne zgolj na izpitu v "šolskih pogojih", itd. Od kandidata zahteva prikaz samostojnosti in suverenosti skozi celotno turo. Do letošnjega leta je predstavljala pomemben vidik izpita, a po novem ni več del obveznega programa.
Na tej točki prihajam do bistva svojega razmišljanja. Gre namreč zato, da si z ukinitvijo zaključne ture delamo škodo na dolgi rok. Argument, da to izpuščamo iz varnostnih vidikov, ni upravičen. Si predstavljate, da bi iz varnostnih vidikov izpustili izpitno vožnjo za vozniški izpit, ker je kandidat vse svoje znanje pokazal že v sklopu 20 ur vožnje? Potemtakem je treba zaradi nevarnosti prenehati s plezanjem v gorah, prenehati spodbujati plezalne tabore, prenehati plezati z neizkušenimi pripravniki in tečajniki, prenehati voziti avtomobile ... Razumem, da so tej odločitvi botrovale nesreče v preteklih letih in so na površje priplavile vprašanja o smiselnosti izvedbe te ture, a potreben je natančen razmislek, zakaj je do njih prišlo in ali ni na dolgi rok bolj nevarno spuščati standarde v stopnji zahtevnosti izpita? S takim načinom spodbujamo le količino in ne kakovost. Razumem tudi argument, da primanjkuje inštruktorjev, ki bi bili pripravljeni izvajati ture in bi si vzeli čas za predajo znanja naprej, ker se to dogaja tudi na društveni ravni, vendar to le razkriva naš odnos in odgovornost do prihodnjih in navsezadnje tudi preteklih generacij. Moralna dolžnost in odgovornost vseh nas, alpinistov in alpinističnih inštruktorjev, je vzgajati nove, kakovostne kadre. Le tako bomo ohranili možnosti, da alpinizem obstane v društvih in generira nove kakovostne, perspektivne in tudi vrhunske kadre, ki so sinonim slovenskega alpinizma. V luči tega argumenta sem znova prebral Mihov zapis izpred štirih let in na žalost spoznal, da je še vedno popolnoma aktualen. Stanje na zahodu je praktično enako. Tudi argument, da zaradi te ture nihče ni »pogrnil« na izpitu, ne more biti razlog za ukinitev. Hvala bogu, da ni! To pomeni, da so kandidati dobro pripravljeni na turo, da so odgovorni, preudarni in suvereni. Ravno take si želimo, kajne? Z ukinitvijo te ture pa ne dajemo takega sporočila prihodnjim generacijam.
Ne trdim, da bo zaradi ukinitve te ture znanje kandidatov kar naenkrat bolj skopo ali neustrezno. Trdim pa, da z ukinjanjem pogojev ne moremo doseči napredka na ravni znanja in usposobljenosti kadra. Kvečjemu nižamo kakovost in posledično razvrednotimo naziv. Ukinitev nečesa je preprosta, ker se nam s tem ni več treba ukvarjati. Ampak prepričan sem, da to ni drža, ki si jo kot alpinistična družba želimo. Zagotovo obstajajo načini, kako ohraniti izpitno turo kot del izpita in hkrati narediti korak naprej k varnosti.
Skrbi me, da se tako na hitro in brez razprave uveljavljajo spremembe na tako pomembni ravni. Zadnja razprava o vrtanju v gorah je sprožila dolgotrajno debato, okrogle mize in soočenja mnenj posameznikov. Tako smo skupaj prišli do nekega soglasja. Mislim, da bi si tako pomembna vprašanja in odločitve, kot je sprememba meril za izpit alpinista zaslužila enako.
To je moje razmišljanje. Lahko, da se motim. A nisem edini.