Išči

Usposabljanje

Vaje, tečaji, šole (alpinistične, plezalne ...), posamezna posredovanja gorskih reševalcev, poučne vsebine, preventivne akcije, demonstracije ...
 

Usposabljanje

Objavljalci

Authors

Arhiv

Ljubeljska Baba

Vročina ne popušča in potrebno se je prilagoditi.

Ljubeljska Baba

Zora je komaj na pohodu, ko pripravim vse potrebno za dopoldansko pohodno turo. Ob peti uri pride hči in se odpeljeva. Na cesti ni veliko vozil in hitro sva na izhodišču ture, ki je tokrat gozdna cesta pod Ljubeljem, po kateri zapeljem še nekaj sto metrov in parkiram pod drevesi. Jutro je toplo, a ne prevroče, ko narediva prve korake po cesti, ki bolj spominja na kolovoz.

 

Suha in prašna cesta se hitro postavi pokonci in po prvem ovinku sva pri potoku, ki teče pod cesto in glasno žuboreče nadaljuje svoj tek v dolino. Tišino gozda prekinjajo le redki zvoki avtomobilov, ki vozijo po Šentanski dolini. Počasi pridobivava na višini, ko cesta preči pobočja Zajmanovih peči. V zraku je sopara in temu ustrezni so tudi pogledi na gore nad Ljubeljem. Sonce še ni doseglo vrhove Begunjščice in Ljubeljščice in s pridobljeno višino se odpre pogled še na Vrtačo in Palec. Strmina cestnega kolovoza postaja na trenutke ubijalska in težko prevozna verjetno tudi za terenska vozila. Še hoja terja veliko napora, ko stopava pod melišči in med redkim gozdom in prihajava bližje planini. Prekoračiva ograjo in na naslednjem ovinku že vidiva oddaljeni Stol, ki se koplje tako kot ostali vrhovi v jutranji sopari, ki je tudi sonce ne posuši. Prideva na travnat svet poln velikih balvanov, ki so prileteli iz strmin grap in skalovja nad melišči. Pozdravlja naju gorsko cvetje med travami in v daljavi pred seboj ugledava Hanževo sedlo in skalovje Velikega vrha. Nizko za obzorjem je že slutiti sonce, ki počasi drsi po nebu višje in višje.

 

Stopava po senci in še je potrebno premagati strmino, da stopiva na odprte pašnike planine Korošice. Zapustiva cesto in greva po stezici, ki naju pripelje do črede goveda, ki se mirno paše in prežvekuje gorsko travo. Greva mimo in po kratkem vzponu sva v bližini pastirske bajte, ki jo je že obsijalo sonce, medtem ko je del pašnikov še v senci. Zaslediva stezico, po kateri greva s planine proti vzhodu v pas gozda in ruševja, ki poteka preko pobočja Ljubeljske Babe, imenovane tudi Košutica. Senca v toplem jutru je dobrodošla in le sem ter tja jo prekinejo sončni žarki. Ob stezici cveti raznovrstno gorsko cvetje, ki je najin spremljevalec vse do izhoda na Hanževo sedlo, kjer je mejni prehod med Velikim vrhom in Košutico. Sedlo je pravi mali cvetni gaj, kjer se bohotijo navadna pogačica, clusijev in spodmladanski svišč in alpska velesa med rumenimi cvetovi planinskega sončeca. Narediva kratek odmor ob pogledu na avstrijsko Koroško in strme prepadne stene grebena Košute, ki se izgublja v soparnem dnevu. Po obroku nadaljujeva hojo in se vzpenjava po pobočju Ljubeljske Babe. Naletiva na velika rastišča lepega jegliča, ki odcveteva in zapira svoje rumene cvetove. Skoraj vsako skalovje je posejano s cvetjem, ki privlači in najin korak se upočasni in zastane, ko skušava najlepše cvetje ujeti v objektiva najinih fotoaparatov. Senca se je umaknila soncu, ki pošilja svoje vroče žarke skozi vlažno ozračje. Še nekaj vzpona in doseževa greben. Nekajkrat se ozreva na okolico in na vedno drugačno podobo Velikega vrha in njegove sosede.

Stopava po grebenu, ki se počasi vzpenja in spušča, na eni strani strmo pada na avstrijsko Koroško, na drugi pa nudi strma pobočja, polna trat in ruševja, ki ga prekinjajo skalnate grape. Z ozkega grebena se spustiva na manjše sedelce in se ob pletenicah povzpneva preko krušljivega sveta in gladkega skalovja na višji greben, ki mu sledi hoja in vzpon na predvrh Košutice. Ne zastaneva, temveč se ob pomoči varoval spustiva strmo navzdol na majhno sedelce in nato z nekaj oprijemi greva navzgor na glavni vrh.

Dosegla sva najvišjo točko najine ture na višini 1968 m, kjer narediva odmor za okrepčilo in počitek. Sopara ne omogoča jasne poglede na Košuto, Begunjščico, Stol, Vrtačo, Palec, Kozjek in druge nižje vrhove. Postaja vedno bolj vroče in po nekaj minutah se odločiva za odhod. Oprtava nahrbtnika in se spustiva z vrha ob severozahodnem grebenu. Nekje na sredini spusta srečava planinca, ki se vzpenjata in ko prideva na sedelce, vidiva naslednja dva, ki prihajata po drugi poti, medtem ko midva odvijeva levo v smeri planine Korošice. Zahodno pobočje nama nudi še prijetno senco, ko ga prehodiva in se spustiva na osončeno planino. Poiščeva senco na drugi strani pod drevesi in posedeva. Čas je za okrepčilo ob čudovitem pogledu na pastirsko bajto in gore. Po daljšem sedenju vstaneva in vzameva pot pod noge.

 

Vračava se po poti vzpona, srečava nekaj sprehajalcev in nekaj minut čez enajsto uro sva v dolini pri najinem jeklenem konjičku, ki naju popelje na odličen sladoled na poti proti domu. Vročina pa ne popušča.

 

Značke:
GL4 BaznikS

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 2911

USPOSABLJANJE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.