Večer - Tomaž Ranc: ... ko nekdo odide, ljubezen do gora ostane
V dolini Ravenske Kočne so na pobudo Korošca Jurija Gorjanca odprli kapelico v spomin na Jezerjana Dava Karničarja, v Kamniško-Savinjskih Alpah pa je spominsko ploščico dobil tudi koroški inštruktor alpinizma Igor Radovič
Med alpinisti, zlasti tistimi, ki v navezah osvajajo vrhove, se stkejo močne vezi. Ko nekdo odide, ljubezen do gora ostaja, kot ostanejo tudi spomini na doživeto. Eden tistih, ki so postavljali mejnike, je bil tudi Davo Karničar z Jezerskega, ki je 7. oktobra 2000 kot prvi na svetu smučal z najvišje gore sveta, 16. septembra lani pa se je tragično ponesrečil v delovni, gozdarski nesreči blizu doma. Med njegovimi soplezalci je bil večkrat tudi alpinist zdravnik reševalec dr. Jurij Gorjanc, iniciator in avtor zamisli o postavitvi kapelice.
Pogum, strah, drznost in večnost
"Kapelica stoji na ozemlju Davovega vikenda oziroma gorniško-smučarskega centra Davo Karničar. Res idilična lokacija. Zelo blizu kraja, kjer se je Davo ponesrečil. Vprašal sem njegovo ženo Petro, ali je za, in se je strinjala. Bila je bolj za blagoslov v ožjem krogu, ampak potem so se pridružili številni. Arhitekt je bil Peter Kovač iz Doba pri Domžalah, mojstri pa tudi iz tamkajšnje okolice. S pripravami smo začeli pred pol leta, želeli smo jo postaviti do prve obletnice smrti. Lahko rečem, da je bil to notranji klic. Davo je šel tja, kjer se bomo vsi srečali. Ta kapelica nas lahko povezuje, če je še kaj povezati ..., osrednja ideja pa je hvaležnost, njemu in Bogu, in tudi povezanost po duhovnih kanalih, ker je bil Davo praktično veren človek," zamisel pojasnjuje Gorjanc.
Zasnova kapelice temelji na trojici podob, ki so umeščene v tri enakovredne niše. Te so združene v enoten element trikrake strehe. Polica je podprta s sedmimi podporami različnih velikosti, ki predstavljajo negativ smučin, ki jih je Davo pustil na spustih s sedmih najvišjih vrhov celin.
Ob Karničarju danes še dveh članov tiste znamenite odprave na Everest 2000, ki so stali na vrhu, ni več. Ob njem je odšla še dvojica: Franc Oderlap iz Mežice (ponesrečil se je leta 2009 na Manasluju, osmi najvišji gori sveta) in Črnjan Grega Lačen (januarja letos, prav na dan, ko so se v Mežici v okviru koroškega outdoor filmskega festivala spominjali Dava Karničarja). Alpinist in pisatelj Tadej Golob, ki je tedaj prav tako osvojil vrh, se je letos hudo poškodoval v gorah, vrh pa je tedaj osvojil še še Korošec Matej Flis.
"Da sem smel vstopiti v svet vrhunskega alpinizma in himalaizma, je tudi ali predvsem Davova in Oderlapova zasluga. In s tem so povezane določene oblike samozavesti, poguma, tudi strahu, drznosti... vsega, kar sodi k alpinizmu. Ampak verjel je vame in jaz vanj in tako sva se znašla skupaj pod Everestom, tudi kdaj na plezalni vrvi v navezi, na primer plezala sva na Grossglockner, v Dolgem hrbtu nad Jezerskim (smer Kemperle-Murovec) in še kje,” razlaga Gorjanc. Posvetitve kapelice z mašo so se ob šestih duhovnikih udeležili številni znani alpinisti (Andrej in Marija Štremfelj, Viki Grošelj...), gorski reševalci, sorodniki in prijatelji.
Radovič mnoge naučil alpinizma
Gorjanc je minulo soboto sodeloval še pri spominskem vzponu. V Kamniško-Savinjskih Alpah je dobil spominsko ploščico tudi dolgoletni načelnik Alpinističnega kluba (AK) Črna Igor Radovič - Cigi. Radoviču se je ustavilo srce med vzponom na Veliki vrh na Dleskovški planoti novembra 2015. Gorjanc in Radovičeva hčerka Katarina sta ploščico namontirala prav tam. Kot so o Radoviču zapisali na spletni strani AK Črna, "je marsikateri koroški alpinist in plezalec v Cigijevi družbi prvič nataknil plezalne čevlje. Bil je avtor številnih prvenstvenih smeri tako v koroških kot tudi slovenskih in tujih stenah. Vendar v gorah prvenstveno ni iskal izzivov, temveč predvsem mir, notranje ravnotežje in stik z naravo, z Goro. Goro z veliko začetnico mu je predstavljala njegova draga in domača Raduha, kamor se je podal vsakič, ko je želel spočiti in prečistiti svoje misli. Raduho je poznal v vseh njenih odtenkih, v vseh razmerah in pogojih, kot jo verjetno poznajo le še njeni stalni prebivalci - gamsi."
Grega Lačen pa mu je v slovo leta 2015 zapisal: "Težko je dojeti kruto realnost dejstva, da te več ni! Vsakič, ko gre eden izmed nas, se bolečina kot oster nož zasadi v srce in pusti nepopravljivo brazgotino. Da si se poslovil od nas? Ne, nikakor ne! Poslovil si se le v neki obliki. Pustil si svoj pečat, s svojo osebnostjo, s smermi, ki si jih preplezal, ter s svojimi dejanji in od tega se ne poslovim.”
Alpinisti prestavljajo meje mogočega
in se drug od drugega ne poslovijo
niti, ko odidejo za zmeraj
Karničar: Vzgoja, čut in vera
Davo Karničar se je med letoma 2000 in 2006 s smučmi spustil z najvišjih vrhov vseh sedmih celin - Azije (Everest, 8848 metrov nad morjem, 7. oktober 2000), Afrike (Kilimandžaro, 5895 metrov, november 2001), Evrope (Elbrus, 5642 metrov, maj 2002), Južne Amerike (Aconcagua, 6962 metrov, januar 2003), Avstralije (Mount Kosciuszko, 2228 metrov, avgust 2003), Severne Amerike (Denali, 6190 metrov, junij 2004), Antarktike (Mount Vinson, 4892 metrov, 28. november 2006).
O svoji veri je za Planinski vestnik govoril leta 2010. Na vprašanje, kaj želi doseči z molitvijo, je dejal: "To je precej intimna zadeva, ampak naj bo. Molitev je prošnja, da bi se pravilno odločil. Skozi obdobja se molitev razširi tudi na zahvaljevanje, takrat pomeni še več. Dokler se ne zahvaljuješ, ne čutiš, da si vreden pomoči. Tako sem vzgojen, tako čutim in verjamem."