Išči

Usposabljanje

Vaje, tečaji, šole (alpinistične, plezalne ...), posamezna posredovanja gorskih reševalcev, poučne vsebine, preventivne akcije, demonstracije ...
 

Usposabljanje

Objavljalci

Authors

Arhiv

Na Everestu sem

Anja Intihar: ... izstopil iz telesa, opazoval tipa, ki sestopa - sebe

Na Everestu sem

46 let po prvem obisku Nepala, ki mu je ogromno dal (a tudi vzel kar nekaj soplezalcev), je Viki Grošelj dokončal svojo zamisel prečenja te himalajske dežele.
 

Vrhunski alpinist Viki Grošelj je leta 2021 dokončal potovanje, ki se je začelo leta 1975, a križ čez Nepal – kakor je naslovil svojo zadnjo knjigo – je le navidezen. 46 let po prvem obisku dežele, ki mu je ogromno dala (pa tudi vzela kar nekaj soplezalcev), je dokončal svojo zamisel prečenja te himalajske dežele v smereh sever-jug in vzhod-zahod.

Lastno odisejado, ki je med drugim vključevala dvajset alpinističnih odprav na visoke vrhove nepalske Himalaje, osem preplezanih osemtisočakov, trideset trekingov, enega od najhujših potresov v moderni zgodovini, predvsem pa srečevanje ljudi, ki so mu vsak po svoje spremenili življenje (na bolje), je popisal v knjigi Križ čez Nepal.

V petek, 27. januarja, ob 19. uri jo bo predstavil v ljubljanskem Cankarjevem domu. Viki Grošelj je od prve odprave na Makalu naprej nenehno pisal – in s tem na neki način podoživljal trenutke v gorah –, hkrati pa ta čudoviti svet daljne Azije prinesel v sleherno slovensko dnevno sobo, k ljudem, ki nam je ta del sveta navidezno nedostopen.

Križ čez Nepal deluje tako dokončno, kot bi nad njim obupali, pa je pravzaprav ravno nasprotno, kajne? 46 let po prvem obisku Nepala ste dokončali svojo zamisel prečenja te dežele.
Naslov je nalašč malo dvoumen. Knjiga je morda moja najbolj alpinistična doslej in na neki način najbolj človeška. Gre za zgodbo o tem, kako je mladega, predanega norca, ki je sanjal o tem, da bi plezal v Himalaji, ta dežela zelo nevsiljivo oblikovala.

Iz adrenalinskega zanesenjaka do nekoč morda »modreca«, ste zapisali v knjigi. Ste leta 1975 kot član tedaj še jugoslovanske odprave na Makalu slutili, da bo Nepal tako zelo vplival na vaše življenje?
Ne. Šele kasneje sem se začel zavedati, kako pomembna je bila ta odprava zame. Nanjo sem šel z željo, da ne razočaram vodje [Aleša Kunaverja], ki me je vzel na odpravo. Takrat se mi je zdelo, da bo to enkratna priložnost, ki se ne bo več ponovila. Podobno so razmišljali tudi Poljaki in Čehi, nasploh vsi vzhodnjaki, ki so se morali za organizacijo ene odprave izjemno potruditi, nabrati finančna sredstva in prepričati visoke strukture v državi. Na Zahodu so se čudili, zakaj smo vzhodnjaki tako dobri. Mi si nismo predstavljali, da bomo dobili novo priložnost, zato smo vsakič šli na vse ali nič (smeh).

Kdaj ste se začeli zavedati, da se je v vas nekaj prelomilo, da vam je Nepal zaznamoval celotno življenje? Je bila to določena odprava, dosežen vrh, smrt soplezalca?
Pravzaprav vse omenjeno. Pod Makalujem sem hitro ugotovil, da mi brez domačinov ne moremo niti začeti plezati, saj so prenesli vso našo opremo do vznožja gore. In ta vez z ljudmi tam je nezavedno postajala vedno močnejša. Potem so se začele pojavljati ideje o Everestu, snežna kepa se je valila. Težko bi rekel, kdaj se je zgodilo. Morda po letu 1981, po prvih odpravah na Makalu, Everest in v južno steno Lotseja. Videl sem, da postaja to zame pomembno in da je vse, kar počnem in osmišljam, vezano na Himalajo. Odprava na Makalu me je zaznamovala, kako močno, pa se je pokazalo šele kasneje.

Viki Grošelj na Anapurni. FOTO: Osebni arhiv Vikija Grošlja

Vam je Nepal kdaj predstavljal beg od tukajšnje realnosti?
Nikoli. Vedno sem bil zelo rad doma, sem pa užival tudi v tujini in tako je še danes. Nikoli nisem tja bežal, smo pa res nenehno sanjali, celo koprneli po Himalaji. Meni je predstavljala Shangri-La, obljubljeno deželo, kjer je vse lepo in prav. Kljub velikim tragedijam, ki smo jih doživljali s kolegi, je ta občutek ostal. Podobno kot na začetku sem ob misli, da bom spet šel tja, vznemirjen in vesel.

Dežela se je skozi desetletja spreminjala. Kako ste vi dojemali, čutili te spremembe?
Ko so Nepalci začeli graditi ceste, je to njim in nam seveda olajšalo življenje. Vedno manj je divjine in romantike, a Himalaja ostaja krasna, in če se malo potrudiš, lahko najdeš nedotaknjene kotičke. Domačini so danes začudeni, ko želi človek vse prehoditi peš (smeh). Vesel sem zanje, da večini ni treba več nositi sorodnikov na hrbtih v en teden hoda oddaljeno bolnišnico. Nekje sredi narave so celo zgradili cementarno, da se človeku zazdi, kot bi hodil ob Anhovem.

Po drugi strani pa, kdo smo mi, zahodnjaki, da jim bomo solili pamet? Sam bi si želel le, da bodo ob razvoju začutili potrebo po varovanju narave. A tudi nam pri tem slabo uspeva. Smeti je res ogromno, na kupe, in to bo Nepalcem začelo povzročati težave. Turizem je pomemben vir njihovih prihodkov, vendar pa turisti na »smetišče« ne bodo več želeli hoditi. Opazil sem še nekaj. Tam je zdaj veliko agencij, ki jih vodijo Nepalci. In do svojih nosačev so bolj ostri ter stiskaški kot tujci.

Vi ste domačine vedno jemali kot sebi enake in ne nekoga, ki bi bil manjvreden.
Res so bili morda manj izobraženi in informirani, a na svoj način so živeli spoštovanja vredno življenje. Zdaj tudi nanje vpliva globalizacija. Nepalci so me naučili, da se da s prijaznostjo, spoštovanjem in naklonjenostjo veliko doseči. Da čas ni naš gospodar. In še veliko drugega, kar se mi je usedlo v srce. Poleg tega, da so bile gore tam kot olimpijske igre za alpiniste, me je naklonjenost domačinov začarala. Od njih sem se veliko naučil.

In od nekdaj ste imeli radi samotne poti.
Vse več hodim sam, pa ne le v Nepalu. Vedno sem se rad odmaknil od skupine, to je bil privilegij, ki smo si ga tam lahko privoščili. Že takrat se mi je zdelo, da gre vse prehitro, zdaj pa čas naravnost drvi. Nepal mi je tako pri srcu, ker sem se tam lahko umiril. Eno samo nalogo smo imeli, posvečali smo se ji 24 ur na dan in še všeč nam je bila. Odpadli so vsi sestanki, trgovine, pospravljanja, obveznosti. To je bil privilegij. Zgolj priti smo morali od kraja do kraja. Himalaja me je naučila tudi tega, da ni dobro hlastati. Da si od tisočih dražljajev vzameš le toliko, kot tisti trenutek zmoreš predelati.

Pod Turncem leta 1970. Z leve: Viki Grošelj, Danilo Cedilnik in Silvo Grošelj. FOTO: Osebni arhiv Vikija Grošlja
 

Kljub temu ni bilo vse rožnato. Omenjali ste kri, znoj, solze. Smrt je bila nenehno prisotna.
Ko sem omenjal lepoto, sem imel v mislih poti do baznega tabora. V Nepalu, nižjem od 5000 metrov, si potoval po raju. Nad baznim taborom pa je bila druga zgodba, tista, zaradi katere smo prišli tja. Ampak mi smo šli v to zavestno. Še vedno mislim, da sem imel srečo in kljub resnosti početja vse vendarle jemal kot igro, nikakor pa ne kot poslanstvo – da bi to moral početi.

Sreča, torej ne usoda?
V usodo ne verjamem. Menim, da smo ob rojstvu dobili karte, s katerimi potem igramo. Zakaj je alpinizem tako nepredvidljiv in nevaren? Ker obstaja določen odstotek objektivnih nevarnosti, na katere nimaš vpliva. Kdaj se bo serak podrl, recimo, ali kam bo priletel kamen. Če si super izkušen ali pa popoln začetnik, se ti to lahko zgodi. To moraš vzeti v zakup, tako je tudi v življenju. In kot sem rekel – zame je bila to igra kljub silnim naporom. Reinhold Messner je večkrat kot vrednost našega početja izpostavil to, da ob izpostavljanju ekstremnim situacijam pridobivamo takšne izkušnje, kot jih ne bi nikjer drugje. Kako se obnašati, se spraviti nazaj, ko si že čez rob, dobesedno med življenjem in smrtjo. Te izkušnje so bile zame silno dragocene. Ne poznam človeka, ki bi imel tako rad življenje, kot ga imam jaz, a je videti, kot bi ga nenehno nosil naprodaj.

Koliko lahko prenese človek?
Veliko več, kot si misli. Meja je samo v glavi.

Kolikokrat ste bili na robu, med življenjem in smrtjo? In kje najbolj?
Nekajkrat sem bil na skrajni meji lastnih zmogljivosti, čez nikoli. Na Everestu sem izstopil iz telesa, opazoval tipa, ki sestopa. Sebe. Zdelo se mi je, da mu gre kar dobro, da se obnaša zelo racionalno. Morda so takšne halucinacije posledica pomanjkanja kisika v tistih višinah. Messner je nekoč na podobno vprašanje odgovoril, da niti ne velikokrat, le kakšnih stokrat (smeh). To je pač naš pogled na življenje. Ne pričakujemo, da se bodo drugi strinjali z nami. A dejstvo ostaja, da mi je Himalaja ogromno dala.

Reinhold Messner je velikokrat dejal tudi, da so v zadnjih 50 letih izstopali plezalci, ki niso le osvajali najvišje vrhove, temveč delili svoje poglede na plezanje, gore, lastno filozofijo življenja. Bili, skratka, tudi misleci. Vi ste z osemnajstimi knjigami, če sem jih prav preštela, eden od teh. V tekste ste zavili svoj pogled na okolje in ljudi v njem, najsi je šlo za kuharja v baznem taboru ali družino, ki je doma čakala vašega nosača.
Saj to verjetno počne večina. Opazuje, misli. Le da smo nekateri še pripovedovali zgodbe o tem.

Približali ste nam svet, ki bi nam sicer ostal nedostopen.
Morda so ljudje ugotovili vsaj to, da nismo čudaki, in na neki način razumejo, zakaj hodimo tja (smeh).

Alpinist, himalajec, gorski vodnik in reševalec je v Himalaji opravil enajst vzponov na osem tisoč metrov visoke vrhove. FOTO: Blaž Samec/Delo

»Bil sem tam in videl to, kar obnoviti, kdor pride dol, zaman si prizadeva,« je v Božanski komediji zapisal Dante, ko se je vzpel na goro vic. Navadnemu smrtniku, ki nikoli ni bil v božjem objemu gora, alpinisti najbrž težko dopoveste, kako intimno početje je v resnici osvajanje vrhov. Kolikokrat ste morali odgovarjati na vprašanje, v čem je po vašem smisel alpinizma?

Ne vem (smeh). Vedno sem odgovoril, da je zame preizkušanje lastnih sposobnosti silno zanimivo. Nabiranje izkušenj še toliko bolj, pa spoznati svoje skrajne meje To me je vedno fasciniralo. Žal bi mi bilo, da svojih kart ne bi maksimalno izkoristil.

Kako pomembna je za uspeh odprave kemija, ki se (ali pa ne) razvije znotraj moštva? Zanimiva mi je bila anekdota iz vaše knjige, v kateri omenjate poljsko alpinistko Wando Rutkiewicz. Bila je izjemna alpinistka, ne pa prav priljudna oseba, če sva zelo politično korektna.
Na odpravah je kemija med člani odprave ključna. Kakšno pretirano samozavest je prizemljila kar Himalaja sama. Bili smo podobni raziskovalcem, ki so šli v neznano. Poleg tega je bil v tistih časih vodja odprave bog. Res pa vsi alpinisti niso bili vedno samo fajn, a Slovenci nismo imeli hudih problemov, ker je bila odprava vodena zelo demokratično. Vsak, ki se je na koncu počutil dovolj dobro, je imel možnost priti na vrh. Kar se tiče Wande – jaz sem o njej pisal kar prijazno (smeh). Veliko je hodila z Japonci. Ko so se vrnili v Katmandu, je vodja odprave napisal, da je vsak dan na voljo dve uri za člane odprave, ne pa za Wando (smeh).

Nad 8000 metri okolje iz človeka izvabi najslabše?
Najslabše, ampak tudi najboljše. Trdim, da na odpravah ljudje, ki so pozitivno naravnani, postanejo še boljši. Zanimiva stvar himalajske odprave je ta, da ne moreš blefirati. Vsak se v tistih težkih razmerah odpre kot knjiga.

Predavatelj
»Himalajski dopisnik« Sobotne priloge, kot ga imenujemo v šali, bo 27. januarja o križu čez Nepal predaval v ljubljanskem Cankarjevem domu.

Je bil za vas alpinizem kdaj tekma s smrtjo?
Nikoli. Jasno je, da je bila smrt kot soplezalec, nenehno privezana nate. Nikoli pa nisem tekmoval z njo ali jo namensko izzival. Še tako nevarnih in zahtevnih stvari smo se skušali lotevati čim bolj varno. Zgodbo iz Manasluja leta 1984, ko smo ponovili Messnerjevo smer v alpskem slogu, štejem za enega svojih največjih dosežkov v Himalaji. Tvegan način, a z alpskim slogom smo se poskušali čim bolj izogniti najbolj nevarnemu predelu. Nikoli nismo izzivali, nikoli tekmovali med seboj ali z drugimi. Sam sem vsem alpinistom vedno privoščil, ko jim je uspelo kaj velikega.

Na Everestu leta 1979 ni niti malo kljuvalo, ko sta se morala z Marjanom Manfredo obrniti zaradi ozeblin?
Za kakšna posebna čustva na gori ni prostora. Do vrha tedaj z Marjonom zaradi poškodb nisva mogla, sva pa odprla pot drugim. Odprave nikoli nisem ocenjeval na podlagi tega, ali sem bil jaz na vrhu. Pomembno mi je bilo, koliko sem dal od sebe. Če sem dal toliko, kot je bilo takrat mogoče, sem bil povsem zadovoljen. Tega Everesta se dobro spomnim. Ko sva prišla domov, nisem bil potrt, verjel sem, da bo morda še kdaj prišla kakšna priložnost. In je res čez deset let.

Viki Grošelj pod Anapurno. FOTO: Osebni arhiv Vikija Grošlja

Igor Škamperle mi je pred leti, ko sem pisala o tem, ali so alpinisti zgolj nekoristni osvajalci neznanega, divjega sveta ali pa se v njem dotikajo nečesa božjega, dejal, da se »v steni, ko si med živimi in napol živimi bitji, samega sebe na neki pameten način ponižaš«.

Alain de Botton je dobro napisal, da je za ljudi strašno zdravilno, da se kdaj podajo v veličastne pokrajine našega planeta. Ko se namreč zavedaš te veličastnosti, ob pogledu na visoko goro zbledi ves človeški napuh. Ponižen postaneš. To je lahko dober aspirin za človeštvo. Prepričani smo, kako smo vsemogočni. Nismo.

V angleškem jeziku obstaja izraz »awe moment«, ki ga dobimo ob prisotnosti nečesa, kar izziva naše razumevanje sveta. Ko začutimo strahospoštovanje, neke vrste nirvano, če hočete. Ste ga začutili ob osvojenem vrhu in kako težko se je bilo v takšnih trenutkih vrniti? Kolegica jamarka je recimo poudarila, da se tedaj vedno težje vrača na površje.

Jaz sem temu rekel flow. Dogajalo se mi je na sestopih. Kot pretok, ko je šlo vse čisto gladko. Ko si tako racionalen, da zavestno bolj skoraj ne bi mogel biti. Leta 2019 sem v Dolomitih plezal eno smer, 800-metrska stena, pri vrhu ne več tretja težavnostna stopnja, a pod menoj je bilo 700 metrov zraka. Videl sem prehod, pripravil sem varovanje in začel plezati. Karkoli sem prijel, je držalo, kamor sem stopil, je šlo. Odplaval sem čez tistih 150 metrov stene do vrha.

Flow ali awe moment se je končal tisti hip, ko sem zagrabil zadnjo skalo in me je sonce zaščemelo v očeh. Samo še usedel sem se. To te kar doleti, ne zavedaš se tega. Sicer sem realist. Nimam tretjega očesa, s katerim bi gledal. Nikoli nisem iskal rezerv v duhovnosti, raje sem zabil klin in se varoval. Pristopi so različni. Pozitivno je vse, kar ni pretirano mistično. Če te pri tem misticizmu namreč odnese, te ni več.

Smrt je zelo fizična.
Točno tako. Smrt je tista najhujša posledica. Še prej pa tudi to, da na naših poteh človek ne more kar tako odstopiti. Dvigniti roko od vsega, ko te zaboli mišica. Priti je treba nazaj dol. To dela naš šport malo drugačen. Nikogar ni, ki bi pritekel z odejo in te pokril. In pretirano zanašanje na mistične moči v alpinizmu ni dobro. Treba si je privzgojiti občutek, kdaj stisniti do konca ali pa raje iti nazaj.

Ampak za to mora človek popolnoma poznati sebe.
Popolnoma se nikoli ne boš poznal. Spoznavaš pa se z nabiranjem izkušenj.

Antarktika - Vinson. Osebni arhiv Vikija Grošlja


V 90. letih smo bili Slovenci v svetovni alpinistični špici. Kje smo danes?
Trudimo se držati korak s svetovnim vrhom. Zaradi globalizacije ni nacije, ki bi vodila, temveč so v ospredju posamezniki. Pri nas izstopajo Luka LindičLuka Stražar in še kdo.

S športom ostajate povezani tudi kot predsednik odbora za podelitev Bloudkovih nagrad. Že nekaj časa se trudite spremeniti pravila in v olimpijskem letu »razširiti« število podeljenih najvišjih priznanj.
Vsako leto lahko podelimo največ tri ali štiri najvišja priznanja. A slovenski šport se je tako razvil, da bi morali tudi število nagrad prilagoditi tem uspehom. Vsak, ki na olimpijskih igrah dobi medaljo, je po mojem mnenju upravičen do Bloudkove nagrade. Ker pa medalje na OI kar dežujejo, želimo, da bi se v olimpijskem letu smelo povečati število podeljenih Bloudkovih priznanj za število olimpijskih medalj. S tem ne bi nikomur delali krivice, le odprli bi prostor tudi za vse ostale vrhunske športnike in športne delavce. Želimo tudi, da nagrada prinaša vsem nagrajencem enako priznanje in zakonske pravice. Če bomo uspešni, bo to moj dvanajsti osvojeni osemtisočak (smeh).

Viki Grošelj

Alpinist, himalajec, gorski vodnik in reševalec je v Himalaji opravil enajst vzponov na osem tisoč metrov visoke vrhove. Kot prvi Slovenec se je povzpel na najvišje vrhove vseh sedmih celin. Svoje odprave je opisoval v člankih in knjigah – izdal jih je osemnajst – in ta oddaljen, divji svet prinesel v slovenske dnevne sobe.

Z zadnjo knjigo Križ čez Nepal je postavil zadnjo piko na i potovanju, ki je najbolj osmislilo njegova soočenja in čustvovanja s to himalajsko deželo. »Nepal je bil moj življenjski učitelj,« je povedal večkrat. Himalajo opisuje kot zelo romantično ozemlje, kjer je narava lepa in ljudje taki, da jih človek preprosto mora imeti rad, a je to »gorstvo hkrati tudi najtežji izziv, ki ga lahko najdeš v alpinizmu, saj se poleg nizkih temperatur občuti tudi hudo pomanjkanje kisika«. V Nepalu je bil priča velikim tragedijam, tekli so kri, znoj in solze, pa tudi nepozabnim trenutkom velike človečnosti in kolegialnosti.

Delo, 21.01.2023 ob 05:00
Na Everestu sem izstopil iz telesa, opazoval tipa, ki sestopa – sebe

Značke:
GL4 BIO Delo

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

  • Število objav: 2912

USPOSABLJANJE

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.