... me je vlekla radovednost - Miro Štebe: Pogovor z Janezom Ruparjem; PV 2021, januar

Naložil si je osmi križ, a kotički ust se mu še vedno radi raztegnejo v šegav nasmeh, iskrive oči pa izdajajo njegovo radoživo naravo. Zdi se, da se rade zazrejo tudi v preteklost, ki za Janeza Ruparja – Jančija, kot ga kličejo prijatelji, nikakor ni bila pusta. Je alpinist druge, mogoče celo tretje povojne generacije, ki je gradila temelje za kasnejši prodor slovenskega alpinizma v svetovni vrh. To je bila generacija, ki je še lahko okušala čar pionirskega odkrivanja deviških sten v slovenskih gorah.

Janez se ni rad rinil v ospredje, pri odkrivanju "novih" sten pa mu je to šlo kar dobro. Najraje je zahajal v primorski konec, čeprav mu niso bile neznane tudi Kamniške Alpe, Martuljkova skupina, stene nad Krmo in sploh Julijci. Bil je med prvimi, ki so odkrili Osp, Paklenico … Bil je na petih alpinističnih odpravah; bil je tudi gorski reševalec in gorski vodnik. Njegovo ime je kar nekajkrat zapisano na straneh zgodovine slovenskega alpinizma.

Ko sva ob njegovem življenjskem jubileju začela pogovor, nisva mogla mimo začetkov njegovega gorništva.

V gore me je pot zanesla v letu 1955 po zaslugi prijatelja Miloša Križaja. Njegov oče je bil kot gradbeni tehnik eden od aktivnih graditeljev Nove Gorice in je včasih sina Miloša vzel s seboj na teren. Po službi sta si vzela kak dan za gore. Tako mi je nekoč z navdušenjem pripovedoval o Krnskem pogorju, kjer je takrat ležalo še precej ostankov iz prve svetovne vojne. Kaj lepšega! Naslednje leto smo šli v primorske gore že v troje. Na Mangart. Do Mosta na Soči z vlakom, naprej do Bovca z avtobusom, do Loga pod Mangartom pa peš. Prespali smo v gostilni na Logu, zgodaj zjutraj pa smo šli na Mangart. Z vrha smo sestopili v Zgornjo Koritnico preko majhne planine, viseče na južnem pobočju Mangarta. Tam smo prespali na senu. Imena gospodarja se žal ne spomnim več, vem pa še, da je bilo psu ime Bolka. Prijazen kuža. Tretjega dne v dno doline in po nasprotnem pobočju preko Škrbine za Gradom na Vršič. Nato je sledil tek na zadnji vlak (šihtar) v Kranjsko Goro. Sedaj, po dobrih 60 letih sem prepričan, da so me ravno primorske gore s svojo posebno lepoto tako prevzele, da nisem imel več kaj izbirati.

 

Sledile so druge gore in potem alpinizem.

Naslednje leto sva, že samozavestna in "izkušena", za prvomajske praznike na skrivaj ušla od doma na Planjavo. Takrat so bile zime še polne snega, ki se je v gorah obdržal tja do srede junija. Na Kamniškem sedlu sva srečala še dva taka mojstra, kot sva bila midva in družno smo drugo jutro naskočili Planjavo. Štirje možje in en cepin! V strminah Sukavnika smo si ga v trdnem srencu podajali – in ostali živi! Večno vprašanje – zakaj imajo nekateri srečo, drugi pa ne … je ostalo še naprej brez odgovora.

Po uspešnem prečenju Kamniško-Savinjskih Alp (zimsko prečenje je bilo takrat rezervirano za uveljavljene alpiniste kot vstopnica za kasnejšo Himalajo) so naju začarale še stene. Leta 1957 sva se znašla na Planinskem društvu Univerza z vprašanjem, kako postaneš alpinist in koliko to stane. Odgovor je bil nepričakovano dober – nič, le kladivo morata imeti.

Tisto pomlad smo večino prostega časa preživeli na Turncu in julija zaključili alpinistično šolo. Postal sem alpinist.

 

Tisti časi so se precej razlikovali od sedanjih. Kakšne so bile takrat razmere v alpinizmu?

Takrat so bile razmere v slovenskem alpinizmu bolj uboge. Opreme ni bilo. Svojo vrv so imeli le redki posamezniki, drugi smo si jo izposojali na odseku (ferajnu). Večkrat si ostal brez nje, če si je nisi pravočasno rezerviral. Od varoval smo poznali le kline in vponke – oboje iz železa. Za vzpone v Travniku (Aschenbrenner) je takrat veljal "standard" 30 klinov in 30 vponk, dve vrvi (30 metrov) in kladivo. Ni bilo še čelad in plezalnih pasov, niti plezalnih copatk. Vse smo plezali v težkih gojzarjih. Alpinistov nas je bilo še malo (najbrž ne več kot 100) in vsi, ki smo bili malo bolj aktivni, smo se poznali med sabo. Za vsako navezo smo vedeli, kje je bila tisto nedeljo. Ja, nedeljo, ker takrat še ni bilo prostih sobot. Zato so bile gore na primorski strani Vršiča za nas dostopne tako, kot je danes Himalaja.

 

Kdo pa so bili tvoji soplezalci in kam si najraje zahajal plezat?

Soplezalcev nisem imel prav veliko. Miloš je vzel življenje bolj resno kot jaz in se je posvetil karieri, tako da sem se takrat našel z Lojzem Šteblajem, s katerim sva preplezala kar nekaj solidnih vzponov. Kasneje sem se bolj družil s prijatelji iz ferajna: Miloš, Vako (Vlado Schlamberger), Frene (Franc Jeromen) so ostali moji sopotniki do danes. Tine Mihelič je bil naš mentor za Dolomite in Zahodne Julijce in nam je odprl pot v svet. Sicer pa nimam kake posebej izbrane gore ali gorske skupine. Vse so po svoje lepe in zanimive. Vedno me je vleklo tja, kjer še nisem bil. Pod vsako neznano steno me je vlekla radovednost, neka odkrivateljska sla (gremo "šnofat"), tako da se je v letih od 1957 do 2013 v moji knjigi vzponov nabralo 630 plezalnih smeri. Začel in končal sem s Triglavom (Slovenska smer). Kot se spodobi! V tem času sem dobro spoznal slovenske gore in njihove stene.

Je pa res, da se mi spomini največkrat vračajo na primorsko stran. Tam smo s prijatelji, kot prvi pozimi, preplezali Loško steno, steno Vršaca in prečili grebene Kanceljnov (od Čukle do Planje) in greben od Ušja do Bavškega Grintovca.

 

Med svojo alpinistično kariero pa si doživel tudi več tragičnih izgub soplezalcev, ali si bil priča hudih nesreč. Ali lahko kaj poveš o tem in kako so ti dogodki vplivali nate in tvoje nadaljnje plezanje?

V grebenu Kanceljnov sem spoznal tudi trenutek končnosti – en sam trenutek, ki se ga ne da zavrteti nazaj. Pred zadnjim težkim raztežajem sva se hotela malo odpočiti. Poldač je stopil par korakov po grebenu, da si ogleda nadaljevanje v Prevčevem stolpu. Naenkrat zaslišim krik: "Drži! Drži!" in oblije me vročina. Poldača nikjer več, le krik iz globine. Pograbim kup vrvi in se vržem na drugo stran grebena, ne vedoč, kam bom priletel. Na mojo srečo sem hitro pristal med podrtimi skalami in brž ovil vrv okrog nekega roglja. V tem trenutku se je vrv že zategnila in ustavila padec … In jaz sem se ponovno rodil, Poldač pa ni imel te sreče. In spet tisto vprašanje: Zakaj nekdo ja in zakaj nekdo drug ne?

 

To si se kasneje še večkrat spraševal in verjetno te je to tudi pripeljalo med gorske reševalce?

S smrtjo v gorah sem se srečal že osem let prej na precej krut način. Dva prijatelja s ferajna sta padla v Koglu in vsi, ki smo bili takrat v bližnjih stenah, smo odhiteli na pomoč. To je bilo leta 1961 in ta datum zame velja kot moj vstop v GRS. Dejansko sem bil sprejet v ljubljansko ekipo GRS kako leto kasneje. V letih aktivnega reševalnega obdobja se je nabralo kar precej tragičnih dogodkov. Na društveni odpravi v Ande je naveza dveh mlajših članov zgrmela z opastjo vred v globino. Eden je preživel.

 

Tudi na nekaterih drugih od tvojih petih alpinističnih odprav je prihajalo do precej dramatičnih izkušenj.

Na odpravi v Pamir (Pik Komunizma) je naveza dveh Rusov, ki sta se vračala z vrha, padla z grebena. Ustavila sta se sto metrov pod mano in ker sem bil najbližji (vrha tako ali tako ne bi dosegel) sem sestopil do njiju. Bilo je na višini okrog 7200 metrov in tu ni treba veliko, da nehaš dihati. Pokopali so ju kar tam. Tudi na Kavkazu ni šlo brez tragedij. Na srečo ne v naši ekipi. Smo pa doživeli in preživeli kar solidno slabo vreme, ko ruske reševalne ekipe niso mogle na pomoč. Saj v bistvu nismo rabili pomoči, le tura je zaradi vremenskih težav trajala 11 dni. Kar je bilo le preveč, saj z vsebino enega nahrbtnika nisi preživel. Če ne drugega, je zmanjkalo hrane. Bili smo na grebenskem prečenju Bezengijske stene na višini okrog 5400 metrov. Z grebena smo se izvili sami, s spustom preko ledene stene Džangi Tau (5151 m).

 

So bile tvoje druge odprave srečnejše?

V Himalajo sem šel samo vreme gledat, kot eden od inštruktorjev na šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu (Sherpa Training). Tistega leta (2000) je bilo toliko novega snega, da nismo šli izzivat plazov. Davo Karničar je takrat ugodne snežne razmere izkoristil in uspel v enem zamahu presmučati z vrha Everesta do dna. Vsaj eden! Kljub temu pa je bila to zame lepa in koristna izkušnja. Preostali dve odpravi Sahara (Hoggar) in Lofoti sta minili srečno, v naše splošno zadovoljstvo. Naklepáli smo nekaj novih smeri in se imeli dobro.

 

Si tudi gorski vodnik.

Moja vodniška kariera traja od leta 1965 (eno leto prej sem bil še pripravnik). V "Jugi" smo bili čisti amaterji. Vodili smo v glavnem v okviru planinskih društev. Po osamosvojitvi smo se priključili mednarodni vodniški zvezi in ob stalnih preverjanjih naših mentorjev (Južni Tirolci) smo pridobili profesionalni status. Moja generacija je komajda še lahko malo izkoristila nove razmere. Leta so nas prehitela. Se je pa treba zavedati, da je to naporen in nevaren poklic. Pozabi romantiko! Po uspešni turi je največja nagrada, če vidiš zadovoljstvo na gostovem obrazu. Pred leti sem peljal ameriškega gosta na turno smuko pod Kriško steno. Bil je krasen pomladni dan, sneg rahlo odtajan srenec. Skratka, nebesa. Ko sva spodaj na tratah čistila smuči, je gost rekel: "Sedaj pa ne vem, kako bom še lahko smučal na žičnicah!" Zadovoljstvo je bilo popolno za oba.

 

Bil si med prvimi slovenskimi alpinisti, ki ste odkrivali Paklenico na Hrvaškem kot meko za plezanje.

V Paklenico smo šli prvič leta 1965. Stena Anića kuka je bila do takrat preplezana le kakih trikrat. Za nove, težke smeri je bilo še veliko prostora. To so uredili kasnejši rodovi. Slovenci pri tem nismo zaostajali. Jaz se v to steno, pomladno nevplezan in s skromno opremo, nisem upal. Preplezal sem le nekaj klasičnih smeri. Sva pa z Marjanom Ostermanom leta 1976 odkrila Malo Paklenico. Vse stene deviške! Na mah sva preplezala štiri nove smeri. In še eno v Koti 670 metrov z Vahotom in Frenetom naslednje leto.

Leto kasneje (1978) bi me mama jastrebovka skoraj snela iz stene. S Frenetom sva plezala novo smer v Koti 645 metrov. Čez vso steno se vleče dolg zasigan kamin in prav tja me je vleklo, tako da sem se mu preveč približal. Nenadoma me je zagrnila vreščeča temna senca – mati jastrebovka je prešla v napad. V kaminu sta v gnezdu ležala dva mladiča. Puhasta in mehka kot laboda. Mati pa – čudovita ptica, dobre tri metre čez krila in kremplji kot noži, se me je hotela znebiti. Seveda sem ji izdatno pomagal in plezal, kot sem mogel hitro stran od gnezda. Pticam sva se že takrat opravičila, sedaj se pa še vsem ostalim prizadetim. Kmalu po tem so oblasti zaprle dolino za obiskovalce in zagotovile pticam mir.

 

Tudi v Ospu si plezal med prvimi.

Za Osp sem prvič slišal od Tineta Miheliča, ko me je povabil, da preplezava Osapsko steno. Bilo je marca 1979. Opisal mi je strmo steno, prekinjeno s strehami, kar je že dober znak za težavnost. Če bo pretežko, sem računal, bo že Tine potegnil čez. In res je najtežji raztežaj pripadel njemu. Slovenci takrat še nismo vedeli za Osp, pa vendar nisva bila sama pod steno. Milan Vošank s soplezalcem je prav tako razvijal vrvi in med nami se je razvilo tiho tekmovanje, kdo bo prej vstopil v smer. Nama je šlo na roko to, da sem svojo vrv pozabil v avtu in s to prednostjo sem prvi vstopil v smer v kateri je prehitevanje nemogoče. Tako sva tudi prva izstopila iz stene. Ona dva sta bivakirala na izstopni polici, za kar sva bila deležna očitkov, da sva ju zaradi počasnosti ovirala. Očitkov ne sprejmem, ker je bila razdalja med nami dva raztežaja.

Tvoja alpinistična kariera je bila očitno kar pestra!

Ja, takih in podobnih dogodkov je bilo res kar nekaj. Na srečo ne usodnih! V Mojstrovki je plezalka zgornje naveze padla name in me skoraj izbila iz stene. V Montažu mi je kamen razbil čelado (in malo tudi glavo), da o številnih strelah, ki so nas rukale, ne govorim. Ko so rušilni potresi mučili Furlanijo, sva bila z Marjanom Ostermanom v stenah nad Zadnjo Trento. Pritegnilo naju je ostenje Vratic in ko sva bila že v zadnjem raztežaju se je začel svet okoli naju majati. Z vseh polic je letelo kamenje in pokalo in škripalo je vse okrog naju. Snežno bel prah je zajel vso steno. Marjan je v zadnjem raztežaju precej zabil, a sem kot drugi vse kline izruval z roko. Kar se je dalo hitro sva izplezala in se podala stran od roba stene v varno zavetje travnikov južne strani Veverice.

Kako zdaj gledaš na svoje alpinistično delovanje in tudi na sedanje dogajanje v stenah?

Bili so težki in lepi trenutki, ampak na koncu – imeli smo se lepo! O športnem plezanju pa vem toliko, kot vsi drugi, ki skupaj spremljamo to novo in zanimivo športno zvrst. Je varno in omogoča objektivno merjenje rezultatov. Za zdravo tekmovalnost je priporočljivo, da v to vključijo čim večje število mladih ljudi. Z alpinizmom pa to nima nobene zveze. Na vprašanje o razliki med športnim plezanjem in alpinizmom je Janja Garnbert odgovorila: "Mi plezamo 5 minut, oni pa cel dan." Naj mi bo dovoljena še moja definicija: "Vi se v steni lahko spustite, mi pa ne." Se je pa ne še tako dolgo nazaj o trenutnih razmerah v slovenskem alpinizmu izrekel tudi Tone Škarja: "Plezanja je še veliko, alpinizma pa bolj malo." Kdo zna tu potegniti črto?