Borut Peršolja: (Gradivo za inštruktorski tečaj. Prosim in hvala!)
Če se danes vprašam, ali smo pred tridesetimi leti hoteli svobodo ali boljše življenje, se mi še vedno zdi, da je svoboda pravi odgovor, ne pa zgolj ekonomske prednosti. Priča smo temu, da so številne tradicionalne dejavnosti (kot na primer gorništvo) zmanipulirane, razširjene in spremenjene le zaradi njihovega komercialnega potenciala.
< Pravopisni počitniški nasvet: (KA)ribi > (H)ribi. (vir: Twitter)
Največkrat tudi njihove socialne/družbene razsežnosti ostajajo nekje daleč, daleč v ozadju. Žal se to nanaša tudi na novinarstvo in tisti del komuniciranja z javnostmi (vključno z odnosi z javnostmi, marketingom, oglaševanjem …), ki nastaja izven novinarstva.
Mediji (še zlasti komercialni) nimajo redakcij za naravo in/ali okolje (seveda tudi ne za gorništvo). Zato so te teme pojavljajo občasno, od časa do časa. Mediji o teh problematikah ne poročajo sistematično v daljšem časovnem obdobju. Redko so mediji prvi prinašalci (poprej raziskovane) védnosti. Od kje/kod novinarji sploh črpajo védnost? Največkrat iz (komercialnih) sporočil za javnost, novinarskih poročil drugih kolegov, iz lastne izkušnje ter oblikovanega vrednostnega sistema (naročila urednikov tu – vem, precej neresno! – puščam ob strani).
Novinarji, ki poročajo o naravi, niso akademski eksperti. Novinarji so v najboljšem primeru poročevalci o dogajanju. Po navadi sta v igri dve strani in mediji nanju reagirajo na tri načine: dajo besedo enim in drugim, opišejo dogajanje, k temu pa dodajo še svojo vrednostno opredelitev oziroma komentar. Običajno pred kamero povabijo strokovnjake ali aktiviste, ki napolnimo poročanje s svojimi stavki. Ti opozarjamo, da bo treba spremeniti življenjske navade in ustaljene vzorce delovanja. Opozarjamo, da vsakdanje življenje ne more ostati enako, saj bodo tudi posledice enostavno enake. Druga stran se izmika in ponuja »rešitev«, pri čemer bo vsakdanje življenje ostalo enako.
Gore vodijo! (vir: Twitter) >
Tako je pisal že Blaise Pascal (1623–1662):
»Prva naloga razuma je, da najde svoje meje.«
Poskušati moramo biti razumni. Tudi in predvsem v medijih. Pa poglejmo, če zmoremo. Medijsko gorništvo.
* * *
V (civilni) gorniški sferi je/bo treba jasno (re)definirati kaj je v gorništvu izvirni interes aktivnih udeležencev – obiskovalcev gora, planinskih društev ter PZS (= Pohodniška zveza Slovenije). Zatem je/bo treba ugotoviti kaj je javni interes, celo nacionalni interes, interes politike na vseh ravneh, interes občin, interes (konkurenčnih) športnih organizacij, interes (turističnega, pohodniškega in gorsko kolesarskega) kapitala, interes managementa in še bi lahko naštevali. Predvsem pa interes lastnikov kmetijskih in gozdnih zemljišč ter številnih upravljalcev prostora.
Kakovostna množičnost? (vir: www.24ur.com) >
Vodila, predvsem pa dejanja pohodniške PZS vodijo v napačno smer in ne odgovarjajo ustrezno na ta vprašanja.
Se vam še zdi smiselno, da se na pot odpravite peš?
Mislim, kot dejanski, resnični pešec.
Tržaški novinar Paolo Rumiz na to nedvoumno odgovarja: »Svet pripada tistemu, ki po njem hodi peš in tlači zemljo s svojimi čevlji.« Prepričan je, da »vedno zmagajo ljudje, ki vstanejo in se premaknejo in da zgodovine ne delajo ljudje, ki se ne premaknejo s svojega dvorišča, zgodovino delajo neutrudljive noge homo sapiensa!«
Si še vedno upamo reči, da se v vojni ne zmaguje z droni v zraku, ampak s čevlji na nogah? Ali prevedeno v jezik dejavnosti, ki jo opisuje blog Razgledi: bo prevladalo pohodništvo ali gorništvo?
To so bivaki, ki so na voljo zastonj … (vir: www.siol.net) >
< Brezplačni nasveti plačanemu peresu. (vir: www.siol.net)
Je res treba razširiti roke in se razburiti, da je v Sloveniji gorniški nered tudi zato, ker nihče od pristojnih (=strokovnih) uradnikov (nekaterim ministrskim zgledom navkljub), ne hodi peš po planinskih poteh? Aktivni udeleženci »pohodništva« poznajo svoj teren, država pa domoljubnega ozemlja ne? Zaradi satelitske navigacije in komunikacijskih tehnologij se na cesti in v naravi izgubi manj obiskovalcev gora kot prej. Pohodništvo pa je postalo dostopnejše tudi za manj izkušene ljubitelje narave, zato se izgubljenci izgubijo veliko bolj temeljito.
****
Kaj pravzaprav pomeni beseda odgovornost? Odgovornost opredeljuje tistega, ki ima določeno nalogo ali poslanstvo ter hkrati tudi kompetenco in moč, da svoje poslanstvo obvladuje in uresniči. Ali je PZS odgovorna za gorništvo v Sloveniji? Menda je, če ima vizijo svojega poslanstva, pa strokovno, kadrovsko in materialno kompetenco. Če kaj od naštetega nima, potem je objektivno neodgovorna in bi ji pristojni državni organi morali odvzeti pooblastila za izvajanje nalog na področju uresničevanja javnega interesa. Na primer na področju varstva narave.
Univerzalno izhodišče hoje je popolnoma jasno. Do njega smo v preteklosti prišli z več tisočletnim dogajanjem (tudi v gorah), v sodobnosti pa še z mednarodno izmenjavo znanja in študijem, raziskovanjem.
Nepripravljenost nas ne sme začuditi. Očitno so bile v preteklih letih sprejete številne napačne odločitve, na podlagi katerih je sedanje stanje predvidljivo … A so bila redna opozorila, da se bomo znašli v neprijetni situaciji, samo glas vpijočega v puščavi. Zdaj, ko bi jim hoteli tudi politično prisluhniti, pa je (pre)pozno.
In kdo je kriv?
PZS je pozabila, da je zveza društev, ki lahko počnejo, kar se jim zahoče. Bilo bi celo bolje, da bi PZS v času epidemije ostala zgolj jockasto tiho in še naprej poganjala pedala sobnega kolesa.
Saščitite se – pred škodljivimi vplivi PZS! (vir: www.pzs.si) >