... alpinistične šole AO TAM 2021/22
V nedeljo, 24. oktobra, smo se novi tečajniki alpinistične šole odpravili na spoznavno turo.
V Kamniški Bistrici je bilo malo pred osmo zjutraj hladno in oblačno. Tisti malo bolj zgodnji smo zaman upali na kavo, saj je bil dom še zaprt. Ko pa smo se nekaj minut čez osmo vsi zbrali, smo se odpeljali še malo višje do Jermance, kjer se je začelo kazati sonce. Načelnik Sandi je povedal nekaj uvodnih besed in razdelil opremo, pa smo zastavili korak.
Namenili smo se pod jugovzhodno steno Planjave in kjer se pot v Klinu odcepi za Repov Kot, se strmina precej poveča. Vendar smo zagrizli v kolena in jo premagali v zglednem tempu, tudi krajši skok lažjega plezanja nas ni prestrašil. Smo pa že med pogledovanjem nazaj ugotovili, da z razgledi ta dan ne bo kaj dosti in ko smo prešli gozdno mejo, smo se znašli v oblaku, ki se je zagozdil tja nekam pod Srebrno sedlo. Tako smo se naučili prve pomembne lekcije — če smeri v megli ne moreš najti, se je treba pač obrniti in upati na lepše vreme prihodnjič. Ko smo se torej že skoraj sprijaznili, da s pogledom na steno, ki je bila naš (namišljeni) cilj ne bo nič, pa se je vendarle oblak za nekaj kratkih trenutkov spustil in uzrli smo jo. Hitro smo izbrskali kopije iz legendarnega vodnika Rudija Zamana in Tineta Miheliča Slovenske stene, ki nam jih je pripravil Sandi, in imeli ravno dovolj časa, da smo s pomočjo skice in fotografije z vrisom smeri v mislih začrtali nadvse lepo in logično linijo smeri Humar-Škarja. Mislim, da lahko v imenu vseh tečajnikov rečem, da so nas takrat že pošteno zasrbeli prsti, vendar nas pred takimi plezalnimi podvigi čaka še kar nekaj dela. Zato smo z njim nemudoma začeli.
Pod steno so nam inštruktorji predstavili nekaj osnov premičnih varoval ter izdelavo sidrišč in kmalu so začela peti kladiva. Vsak od nas je zabil nekaj klinov (človek se pri tem početju kar hitro ogreje) in izdelal osnovno sidrišče na dveh točkah. Slutili smo lahko radost, ki se poraja v plezalcu, ko klin pravilno poje, ko se poglablja v razpoko — z vedno višjim zvokom. Sicer naši niso čisto vsi zapeli in nekaj bi jih, če bi bili res plezali, tudi popadalo pod steno, a tako smo videli, da je za to potrebna vaja.
“Po tisoč zabitih klinih že veš …”, je navrgel eden od inštruktorjev.
Za konec sta nam Špela in Sandi pokazala še osnove gibanje naveze in zaustavitev padca, vendar je preizkušanje tega v praksi ostalo za drugič — namen spoznavne ture seveda ni bil usvojiti čim več spretnosti, ampak se spoznati z inštruktorji, drugimi tečajniki in z nekaj osnovami alpinistične ture. S časom smo se tudi tečajniki malo sprostili in začeli postavljati vedno več vprašanj, na katera so izkušeni alpinisti seveda z veseljem odgovarjali. Spust v dolino je minil ob klepetu o vrvni tehniki, lepih vzponih, legendah alpinizma, društvenih aktivnostih, načrtih za prihodnost…
Mislim, da smo se vsi udeleženci s ture vrnili s še več motivacije in zagona za letošnjo šolo in vse, kar ji sledi. Na obvezni analizi ob pivu (ali čaju) v domu v Kamniški Bistrici, ki je bil takrat že odprt, je pogovor tekel čisto sproščeno.
Hvala Špeli, Dušanu, Jerneju in še posebej Sandiju za organizacijo. Tečajniki se veselimo vsega lepega, kar še pride!
Oskar Longyka
Foto: Jernej Huber