Priložnosti je potrebno izkoristiti tudi v dnevih koronakrize.
Po dobrem zajtrku odpeljem iz mesta na Gorenjsko, torej v drugo regijo in se ustavim na plačljivem parkirišču na Ljubelju, kjer je že veliko avtomobilov in kar nekaj pohodnikov in turnih smučarjev stopa po skromni snežni in pomrzjeni odeji proti Zelenici.
Na smučeh grem po naravni sankaški progi, ki pa ima že nekaj kopnine in kasneje ugotovim, da bi bilo bolje iti po smučišču od nekdanje spodnje postaje sedežnice. Višje je snega precej več in obeta dobro smuko. Počasnega koraka se vzpenjam, se malce oziram na bližnjo Begunjsko vrtačo, pa na oddaljena vrhova Košutice in Velikega vrha. Nebo v daljavi je motno in kot so dejali vremenoslovci, polno puščavskega peska, ki zastira dober pogled. Pred kočo na Vrtači zavijem na servisno pot in tako ostanem dalj časa na soncu, medtem ko je pobočje nad kočo v senci in pomrzjeno. Nekaj turnih smučarjev me prehiti, a se ne sekiram, ker vem, da imam dovolj časa in se mi nikamor ne mudi. Ko grem mimo pobočja Šentanskega plazu, pripelje mimo kolesar in v naslednjem trenutku je že v ovinku in ga več ne vidim. Zapiha veter in v njegovem spremstvu pridem na Zelenico, kjer sončni žarki pobožajo zasneženo streho doma in odpre se pogled na vrh Vrtače, greben Na možeh, Zgornji plot, vrh Ljubeljščice in Spodnji plot. Pri koči sta v razgovor zapletena smučarja, drugi se vzpenjajo proti Trianglu in nad kočo sta druga dva naredila odmor.
Povzpnem se po bregu do zadnjih dveh in po pozdravu stopim mimo na odprto, od koder so lepo vidni Srednji vrh, Stol in Vrtača. Moja pot me vodi v Suho ruševje. Sprva preči pobočje na desni, držim se višje smučine in le z manjšim spustom dosežem pot v dolino in sem kmalu pri velikem balvanu, kjer grem mimo dvojice in se ustavim nekoliko višje, da se topleje oblečem in odžejam. Dvojica me prehiti in počasi stopam za njima. S hojo levo in desno dosežem vrh pobočja in odpre se dolina Suhega ruševja med vzhodnim pobočjem Vrtače in zahodnim grebenom Na možeh, ki se konča s Palcem. Na severu je lepo viden povezovalni greben z Zelenjakom. Pred menoj so turni smučarji, ki se vzpenjajo in drugi, ki že smučajo proti Zelenici.
Korak za korakom se bližam cilju in razmišljam ali se ustavim pri Žlebu ali grem še višje in na koncu se odločim za slednje. Gledam mesta na grebenu in koliko so zasedena, ko se bližam cilju. Iz srednjega ravno odmučajo in čez nekaj minut stopim na greben z lepim razgledom na avstijsko stran z virhovoma Mali Vogel in Kozjak, ostalo je v motnini neba. Kože na smučeh so dodobra premočene in jih zato pustim na soncu, privoščim si dobrine iz nahrbtnika in nato fotografiram naše lepe gore od bližnjega Zelenjaka, kamor plezajo smučarji, malce oddaljenega Palca z dobro vidnimi sledovi vzponov na njegov vrh, greben Na možeh, za katerim so slabše vidni vrhovi Košute, nadalje potujem s pogledom na Begunjščico in na drugi strani doline še na bližnje pobočje Vrtače in njenih dveh vrhov.
Ostanem dokler ne pride prvi smučar in za njim še dva. Pospravim kože, zategnem smučarska čevlja in stopim oprtan z nahrbtnikom na smuči. Pozdrav in odsmučam po pobočju v dolino. Vrhnja plast mehkega snega na trdi podlagi omogoča lepe zavoje, nekaj pobočja pod Vrtačo je še pomrzjeno in odločim se za dolgo prečnico, da ohranim višino in se nato v zavojih popeljem na greben preloma doline, kjer se nekoliko odpočijem in nato naredim krasen spust do balvana, kjer držim višino, ki mi omogoči tekoče smučanje brez vzpona skoraj do Zelenice, kjer ponovno prilepim kože na smuči in odkorakam po ratraktiranemu delu nekdanjega smučišča proti Trianglu.
Zadnji del ni ratraktiran, sneg omehčan in ker mi je postalo vroče, jopič roma v nahrbtnik in v naslednjih minutah se povzpnem na greben pod vrhom Ljubeljščice. Zopet zapiha in nemudoma oblečem topli jopič. Še nekaj korakov in sem pri vremenski postaji, kjer sestopim s smuči in naredim odmor. Brez hrane in pijače ne gre, prav tako pride na vrsto fotografiranje okoliških vrhov, pokličem še hči, ki je včeraj smučala s tega vrha in za konec pripravim vse za smučanje.
Na vršnjem delu pobočja je še trd sneg, nižje omehčan in dobro smučljiv. Prismučam do koče, kjer je večje število obiskovalcev, se povzpnem do zgornje postaje nekdanje žičnice, kjer iz sonca prestopim v senco in se pobočje prevesi proti Ljubelju. Trd sneg omogoča dobro vijuganje, izpod smuči hrešči, mimo mene smučajo v hitrih kratkih zavojih, medtem ko se sam nekajkrat ustavim in že sem pri koči na Vrtači, kjer nadaljujem po ratrakirani poti na zadnje pobočje. Snega je tu manj a dovolj, da mimo sankačev prismučam do parkirišča.
Pospravim opremo, popijem vroč čaj in odpeljem poln lepih občutkov z izhodišča proti domu.