Razgledi - Borut Peršolja: Objava ni sponzorirana
Dara McAnulty, prevedla Ana Radaljac:
Dnevnik mladega naravoslovca
UMco 2021: 280 strani, ISBN: 978-961-7050-94-3, cena: 24,9 €
Knjigo sem od založbe UMco dobil brezplačno – kot recenzijski izvod.
(Številka v oklepaju je navedba strani v knjigi.)
* * *
Literarna veda dnevnik ponavadi definira kot zbirko osebnih zapisov, urejenih po časovnem zaporedju, bodisi kot beleženje dejstev, bodisi kot refleksijo in emocionalno izpoved. Zato dnevnik sodi med polliterarne oziroma ne povsem literarne zvrsti. Nujni lastnosti dnevnika sta fragmentarnost in pripovedovalni čas, saj nastaja sproti, zaporedoma v določenih časovnih presledkih, pri čemer se pisec zmeraj znajde v sedanjosti, saj piše sproti, čeprav večkrat gleda tudi nazaj (ali celo naprej).
»Ljudje me sprašujejo, zakaj naravo doživljam tako intenzivno, resnica pa je, da to, da sem jo izkusil, vem šele, ko kasneje vse zapišem. Intenzivnost se izlije iz mene in vse občutim še enkrat. S tem ko dogodke zapišem na papir ali jih natipkam, jih podoživim. Ni mi treba veliko razmišljati o tem, vse nadrobnosti so tam, v mojem spominu, in to me prav vsakokrat preseneti. Tukaj, visoko gori, ne razmišljam. Čutim, opazujem.« (238)
»Moram se uglasiti z okolico. Nekaj časa bo trajalo, toda kmalu mi bodo letni časi povedali, kar moram vedeti. Obrat leta bo razkril svoje skrivnosti.« (139)
»To sicer ni pohod v gore, ker nas kasneje čakajo opravki, gore pa so za ustavljanje časa – potrebuješ ure in ure.« (158)
Knjiga Dnevnik mladega naravoslovca je ustvarjalna delavnica, v kateri zobnik opazovalca nikoli ne miruje. Pri McAnultyju je razločno razvidno njegovo dogodkovno, datumsko in letnočasno zapisovanje. Mikroskopska opazovanja narave ga močno vlečejo v literarizirane zapise o doživetjih iz sveta rastlin, živali in sestavin pokrajine. Piše tudi o svoji šolski ekološki skupini, lastnem aktivizmu, povezanem z gibanjem Mladi za podnebno pravičnost ter govorih, srečanjih in sestankih z oblastniki.
Zapiski so pričevanjsko zanimivi, v določeni meri podatkovno relevantni (zlasti z vidika ornitologije in fenoloških opazovanj) in v veliki meri osebnostno zasnovani, saj razkrivajo dileme avtistične osebnosti in so zato verjetno celo psihoterapevtski. Skratka, splet resničnosti mladega človeka, začaranega od narave in prestrašenega od ljudi.
»Družabna omrežja prinašajo številne slabe reči, vir anksioznosti, stresa in sovraštva, a vendarle tudi povezujejo ljudi in reči, ki so nam pri srcu. Zame je bil to pravi blagoslov. Ker v »resničnem« svetu nisem bil zmožen vešče voditi pogovorov, so mi platforme, kakršna je Twitter, omogočile, da sem lahko, kdor sem, dale so prostor mojemu srcu in možganom, da spregovorijo z jasnostjo, ki bi bila zame nemogoča. Za to sem hvaležen.« (176)
»Kadar koli sem visoko v gorah, sam s seboj sklenem dogovor, da bom vse svoje človeške skrbi, probleme in misli pustil za seboj. Ne smejo zasenčiti moje izkušnje narave, tega kraja. Veliko napora je bilo potrebnega, da sem se tega naučil, in ne uspe mi vedno, omogoča pa, da pride prav vse do mene. Vsrkavam vsak vonj, zvok, prhut, utrip; vse dokler ne zasede vsega prostora v moji glavi.« (237-238)
»Čutim, da se mi vrača energija, z njo pa tudi tek. Dolge dneve se nisem počutil zares lačnega, toda ko se praznina v moji glavi zapolnjuje s svežimi razgledi in zvoki, tudi praznina v mojem trebuhu ponovno potrebuje zapolnitev.« (134)
Trepetavka iz naslova ponazarja prirodoslovno vsebino in avtorjevo silovitost pri odkrivanju sveta narave. Da iz njega vre, dokazuje druga knjiga, ki izšla pred kratkim.
Resna knjiga iz iskrenega žanra dnevnikov, prebujajočega se mladostnika in spoznavajočega se avtista.
»Največja bitka je ljubiti in varovati svet narave.« (184)
Prebrano knjigo sem podaril mladi Z.