Slovenske novice - Drago Perko: ... vrvi iz ameriških padal
LEGENDE SLOVENSKEGA ALPINIZMA
v Slovenskih novicah vsak ponedeljek v sodelovanju s Komisijo za alpinizem PZS.
Božidar Lavrič se je kot otrok navdušil nad gorami
Velik pečat je pustil v založništvu pri Planinski založbi
MEDVODE • Slovenci radi hodimo v gore. Lažje, predvsem pa varneje je, če se človek prepriča, kam gre, kod bo hodil in kaj ga čaka na poti. Kakovostni planinski vodniki ne bi smeli manjkati v nobenem nahrbtniku. Števila tovrstna dela izdaja Planinska založba pri Planinski zvezi Slovenije. Kar 14 let, med letoma 1998 in 2012, je vlogo predsednika Založniškega odbora Planinske založbe pri Upravnem odboru Planinske zveze opravljal Božidar Lavrič.
»Imel sem izkušnje z založništvom,« se spominja, kako je leta 1998 sprejel izziv. »Pri založništvu je tako, da je treba najprej določiti ciljno skupino, potem pa izbrati verodostojnega avtorja. To je ključno. Eden teh avtorjev je bil zagotovo
Tine Mihelič.« Lavrič se zaveda, da je predsedoval založbi ob koncu zlatih časov založništva. »Pri teh zadevah so ključni fiksni stroški, ki so enaki, pa naj si natisnemo enega, 800 ali pa 10.000 izvodov. Tudi zato danes vodniki stanejo 18, nekateri pa 30 evrov. Kljub temu verjamem, da bo obveljalo, kar pravi latinski pregovor: Litera scripta manet, da pisana beseda ostane,« Lavrič opozori, da se številni, ki danes hodijo v gore, preveč zanašajo na znanje na spletu, premalo zaupajo preverjenim avtorjem. V času njegovega delovanja v Planinski založbi so velik poudarek namenili tudi kartografiji, učbenikom za mlade, varstvu okolja in leposlovju, vključno z delom o
Valentinu Staniču, pionirju modernega alpinizma, ki je kot prvi stopil na vrh Watzmanna, simbola Bavarske.
Lavrič je ponosen na zbornik Planinske zveze Slovenije ob 110-letnici, ki ga je uredil, avtorji prispevkov pa so Franc Ekar (Stodesetletno planinsko sopotništvo slovenstva), Matjaž Deržaj (Kratka predzgodovina nastanka SPD), Tone Strojin (Ustanovitev in razvoj SPD, 1893–1945), Stanko Klinar (Leposlovna žetev zadnjega desetletja), Jurij Dobravec (Varstvo gorske narave), Anton Ramovš (Z geologom po slovenskem gorskem svetu), Janez Duhovnik (10 let Združenja gorskih vodnikov Slovenije, 1993–2003), Bine Mlač (Vnovič na razglednem stolpu zgodovine slovenskega alpinizma), Tone Škarja (Odprave v tuja gorstva – Himalaja), Tomo Česen (Športno plezanje) in Danilo Škerbinek (Zgodovina Gorske reševalne službe). Iz nemščine je v slovenščino prevedel delo Jošikazuja Širakave, ki je zaobjel najlepše fotografije svetovnih gorovij. Je tudi avtor planinskega vodnika Polhograjsko hribovje.
Danes je norišnica
Božidar jih šteje 78, na sprehod jo še vedno rad mahne. Živi v Medvodah, rojen je bil v Ljubljani. Kot dijak bežigrajske gimnazije se spomni, kako je s hodnikov šolske zgradbe opazoval Kamniške Alpe. Ljubezen do gora in hribov mu je privzgojila mama, s katero sta šla sprva na Šmarno goro, potem pa naprej.
»Bistveno je, kako so ti hribi vsajeni v dušico. Ko se to zgodi, je to to. Sprva želiš na čim več vrhov, potem pa začneš iskati svoje poti. Ko iščeš svojo pot na vrh, je to korak do alpinizma. Tako sem tudi sam našel družbo, s katero sem začel plezati,« se ozre na pozna 50. in zgodnja 60. leta minulega stoletja.
Sprva je hodil v steno s
Tomažem Banovcem, potem z
Andrejem Kalarjem,
Janezom Škarjo,
Matjažem Deržajem in
Milenkom Arnejškom. »Vsi po vrsti so bili izvrstni alpinisti. Sam sem bil nekakšen srednji razred, nikoli nisem silil v ospredje,« pove Božidar, ki pa ima v svojem repertoarju preplezanih smeri nekaj domačih klasik: Dolga nemška smer v severni steni Triglava, Bavarska smer v Steni, Raz Jalovca in Dibonova smer v Špiku ter Nemška smer z izstopom Zimmer-Jahn, piko na i pa je postavil z Rumeno zajedo v Koglu.
»To so bili še časi, ko je bilo malo opreme. Kline smo kupovali pri Kroparjih in Jeseničanih, vponke so bile iz vojaških rezerv, a so bile nepopisno težke, imeli smo rudarske čelade, ki smo jim odrezali sprednji ščitnik. Uporabljali smo vrvi iz ameriških padal. Blago za hlače smo dobili iz Srbije, vetrovke pa so iz platna šivali lokalni krojači. Nahrbtnike je izdeloval oče alpinista Francija Savenca, rekli smo mu kar Savenčev nahrbtnik. Spodaj je bil ojačan z usnjem, na vrhu je imel objemko, da si ga lahko pripel na vrv,« popisuje tedanjo opremo.
Še danes rad prihaja na letna srečanja alpinistov veteranov, ki se zbirajo vsako leto prvi vikend v oktobru. Pri PZS je bil načelnik Komisije za varovanje narave in Gorsko stražo, bil je soustanovitelj PD RTV Ljubljana in predsednik PD Cerknica, leta 1962 tudi načelnik AO Železničar. Spomni se dni, ko je še zahajal v Zahodne Alpe in ko so domačini tožili, kako je pri nas lepo in mirno. »Danes pa je tudi pri nas prava norišnica, veliko ljudi hodi v hribe in gore.« Meni, da bi morali še več narediti pri vzgoji mladine in vseh, ki zahajajo v hribe. In po potrebi uvesti točno število dovoljenj za prehod in prepovedati hojo zunaj označenih poti, kot so npr. storili na Slovaškem v nacionalnem parku Tatre.
Ljubitelj gora in umetnosti
Izšolal se je za inženirja agronomije, ob delu je končal študij ekonomije. Šolal se je tudi v Nemčiji (v Hamburgu in Berlinu), velik pečat pa je pustil v medijih in založništvu. Deloval je v biroju za ekonomsko propagando v Dnevniku, bil je vodja oglaševanja na RTV, deloval v DZS (direktor knjižnega založništva) in na Delu (namestnik generalnega direktorja), poklicno pot pa sklenil kot direktor Časopisnega podjetja Pavliha. Danes je ponosen na sina, dva vnuka ter pravnukinjo in pravnuka. Ko se je upokojil, je veliko hodil naokoli – v Zahodne Alpe, tudi na Mont Blanc, v Visoke Ture, navdušile so ga Karnijske Alpe. Ob gorah in fosilih obožuje tudi slike, premore veliko zbirko slik s planinsko tematiko avtorjev Eda Držaja in Franceta Godca.