Viki Grošelj: ... ki veliko obetajo
Ob okrogli obletnici fakultete za šport in ljubljanske univerze se je jubilejna odprava oktobra podala v centralni del nepalske Himalaje.
Zamisel o jubilejni odpravi ob 60-letnici Fakultete za šport v Ljubljani in 100-letnici Univerze Ljubljana se je pojavila v letu 2018. Pobudnika sta bila profesorja Tadej Debevec in Stojan Burnik, ki sta takrat na fakulteti pokrivala planinstvo in alpinizem. Fakulteta je že do takrat imela ugledno tradicijo organiziranja in izvedbe odprav v tuja gorstva, nekaj v južnoameriške Ande pa tudi na osemtisočak Gašerbrum II v pakistanskem Karakorumu.
Sčasoma je Stojan Burnik prevzel odgovorno in nehvaležno vlogo vodje odprave, s tem pa izbiro moštva, komunikacijo z nepalskimi oblastmi in njihovo agencijo, ki naj bi nam uredila vse potrebno na poti do baznega tabora pod izbrano goro. Nad njim naj bi na gori delovali sami. Z izjemo enega višinskega nosača – šerpe, ki ga po njihovih pravilih vsaka odprava mora imeti s seboj. Mene je kot dolgoletnega alpinističnega kolega in tudi diplomanta fakultete, takrat še visoke šole za telesno kulturo, prosil, naj izberem cilj, pripravim načrt vzpona ter predvidim okvirni potek odprave.
Izhodišča so bila jasna. Gre za jubilejno odpravo, zato je dobro, da je cilj relativno visok, tehnično ustrezno zahteven, smer vzpona pa kar se da varna. Dobro bi bilo, da je vrh na območju Himalaje, kjer Slovenci še nismo plezali. To je bil vsekakor dodaten izziv. Od leta 1960 smo namreč Slovenci ne le aktivni, ampak tudi zelo uspešni na številnih območjih Himalaje. Od Nepala, Indije in Kitajske do Pakistana. Izbrani vrh naj bi bil finančno in časovno kar najbolj ugoden. Lepo bi bilo, če bi izbrani cilj ponujal še kakšen dodaten izziv kot samo pristop na vrh.
Dve neznanki v enačbi: 71 in 30
Po temeljitem premisleku sem se odločil za območje Himlung Himala v centralnem delu nepalske Himalaje. Za tujce so ga odprli šele leta 2012. Leži ob meji s Kitajsko in prek njega vodi več zahtevnih prelazov v Tibet. Pritegnila me je možnost izbire med kar petimi, več kot sedem tisoč metrov visokimi vrhovi: Ratna Čuli 7035 metrov, Himlung 7126, Himjung 7092, Nemjung 7140 in Gjadži Kang 7074.
Izbral sem 7126 metrov visoki Himlung, ki je, kako primerno za jubilejno odpravo fakultete za šport, nakazoval še možnost smučarskega spusta. Vse je bilo pripravljeno, veselil sem se odhoda, tudi zato, ker bomo lahko preverili, kako načrt deluje v praksi.
Na leto izvedbe, 2020, pa je izbruhnil covid-19 in svet vrgel s tečajev, prestavljene so bile olimpijske igre … V naslednjih dveh letih je odprava večkrat visela na nitki, moštvo se je spreminjalo in preoblikovalo, a volja in želja, da zadevo izpeljemo, sta ostajali enako močni.
Prvega oktobra 2022 smo vendarle poleteli proti Nepalu. Vodja Stojan Burnik, Gregor Marinšek in jaz, kot diplomanti fakultete za šport, zdravnik Iztok Tomazin, izkušen himalajec, je »zastopal« medicinsko fakulteto, Tomaž Erpič, alpinist, tudi z višinskimi izkušnjami, pa fakulteto za elektrotehniko. Zraven pa še trojica mladih, zagnanih alpinistov in smučarjev, željnih dokazovanja tudi v Himalaji. Uroš Cigljar, Boštjan Dečman in Nejc Škrablin. Zaradi spleta okoliščin smo se med seboj večinoma spoznali tik pred odhodom. Najstarejši je imel 71 let, najmlajši 30. Še dve dodatni neznanki v enačbi, »kako pa to deluje v praksi«.
Slabo vreme v oktobru postaja pravilo
Petega oktobra smo v naselju Koto, na višini 2600 metrov, v strahovitem nalivu začeli pristopni pohod. V treh dneh nenehnega močnega deževja so nas dodatno ogrožali narasli hudourniki in zemeljski plazovi. Oktober je bil, od mojega prvega stika s Himalajo leta 1975, vselej mesec, ko se je vreme ustalilo in smo lahko uresničevali svoje načrte. Kakšno intenzivno poslabšanje v oktobru je bilo res izjema.
Zadnjih nekaj let pa zaradi očitnih podnebnih sprememb slabo vreme v oktobru postaja pravilo. Najbolj tragično se to odraža prav v dolini reke Marsiandi, skozi katero vodi priljubljen treking okoli Anapurn in v kateri smo mi začeli pristopni pohod. Že lanskega oktobra, v času silovitega deževja, je orjaški udarni val reke, pomešan s peskom in kamenjem, dobesedno prerezal znano naselje Čame. Večino hiš ob reki je prerezalo na pol in odneslo. Idilično dolinico Tal je v zgornjem delu s podrtjem mostu odrezalo od te strani reke, polovico hiš je podrlo in lepo pašno dolino zasulo z dva metra debelo plastjo peska in kamenja. Redke preživele domače živali sedaj blodijo po pesku in grušču ter zaman iščejo kako krpico zelenja. Celotna, nekoč prekrasna dolina nad naseljem Besi Sahar je zdaj videti kot orjaški kamnolom, ki se iz Teraja vleče kilometre daleč proti Manangu. Letošnje močno deževje je stanje le še poslabšalo.
V naselju Kjang so nam povedali, da je pot naprej zaprta zaradi zemeljskih plazov, nismo pa vedeli, da nam je zaradi drugih plazov zaprta tudi pot nazaj v Koto. Naslednji dan smo se čez nasutine blata in skal vendarle prebili do naselja Phu 4100 metrov visoko.
Znočilo se je, in ko smo vse upe in dobre želje že prestavljali na naslednji dan, je v šotor jedilnice vstopil izčrpani, a nasmejani Gregor in povedal, da so bili vsi na vrhu! Iztok je sestopil nazaj v tabor dva, Boštjan, Nejc in Uroš so odsmučali do tja, Gregor pa vse do baze. Sijajno!
Dva dni kasneje, 9. oktobra, smo dosegli bazni tabor na višini 4830 metrov, v katerem nas je pričakalo več kot meter novega snega, na gori pa dva- do trikrat več. Kljub še vedno nestabilnim vremenskim razmeram nam je na gori 11. oktobra uspelo postaviti tabor ena na višini 5400 metrov, 16. oktobra, ko se je vreme nekoliko stabiliziralo, pa tabor dva na višini 6200 metrov. Jasno nam je bilo, da so razmere to jesen vse prej kot normalne in povsem nepredvidljive. Vsak kolikor toliko lep dan je treba do popolnosti izkoristiti. Odločili smo se, da na gori ne bomo postavljali še tretjega višinskega tabora, kot je običaj, ampak bomo prvi poskus opravili kar iz tabora dve. S tem bomo prihranili veliko dragocenega časa in energije, pa še precej manj časa se bomo zadrževali v velikih višinah.
Sporočilo gore
Tako so 17. oktobra ob treh zjutraj iz tabora dve v prvi poskus proti vrhu odšli Boštjan, Gregor, Iztok, Nejc in Uroš. V bazi smo napeto čakali na vesti z gore. Znočilo se je, in ko smo vse upe in dobre želje že prestavljali na naslednji dan, je v šotor jedilnice vstopil izčrpani, a nasmejani Gregor in povedal, da so bili vsi na vrhu! Iztok je sestopil nazaj v tabor dva, Boštjan, Nejc in Uroš so odsmučali do tja, Gregor pa vse do baze. Opravili so prvi slovenski vzpon na to lepo himalajsko goro, četverica pa še prvi slovenski smučarski spust z nje. Sijajno!
Osemnajstega oktobra smo se še preostali trije odpravili proti vrhu. Že malo pod taborom ena je orkanski sunek vetra mimo nas prikotalil šotor sosednje odprave, ki ga je odtrgal v taboru. K sreči brez ljudi v njem. V vetrovnem taboru so nas pričakale neobičajno nizke temperature, veter pa naj bi se po napovedih le še stopnjeval. Kot da bi nam gora dajala vedeti, da smo ujeli pravi trenutek, dosegli vse, kar smo želeli, in da je dovolj. Prepoznali smo njeno sporočilo, se naslednje jutro umaknili nazaj v bazo ter zaključili delovanje na gori.
V naslednjih dveh dneh sem, pretresen in nemočen, spremljal dramo na gori. Pilot reševalnega helikopterja je v več tveganih poletih do taborov ena in dva v bazo prepeljal šest povsem izčrpanih in pomrznjenih članov drugih odprav. Himlung tehnično res ni pretirano zahtevna gora, v ekstremnih vremenskih razmerah pa se hitro spremeni v skrajno zahtevno in nevarno.
Štiriindvajsetega oktobra je naša ekipa pred začetkom odprave večinoma bežnih znancev kot moštvo dobrih prijateljev, ki jih je združila imenitna pustolovščina, zapustila bazni tabor in se začela vračati proti domu. Tri dni pozneje smo prispeli v Katmandu, 29. oktobra pa poleteli proti domovini.
Vesel sem, da smo tako izvirno in uspešno proslavili okrogli obletnici obeh institucij, tako fakultete za šport kot ljubljanske univerze. Še bolj pa me veseli, da je odprava pripomogla k temu, da so se na slovenski himalajski sceni pojavili »neki novi klinci«, ki veliko obetajo.