Angelo Dibona, Alpinista e Guida - Anna Escher je napisala prispevek o njunih vzponih, tudi za nas najbolj pomembnega: prek stene Špika
da Cortina d’Ampezzo alle Alpi
Angelo Dibona
Alpinista e Guida
Edizioni ULd’A
Union de i Ladis de Anpezzo
Finito di stampare uel mese di giugno 2006
Piazzeta S. Francesco, 1
IT - 32043 Cortina d’Ampezzo
ulda@dolomiti.org
Knjiga s trdimi platnicami, kvadratnega formata (21 cm x 21 cm), 178 strani, dobro ilustrirana (s črnobelimi fotografijami in risbami) - bogata podatkov.
Pripravil Carlo Gandini, članke pa so prispevali še: Giovanni Cenacchi, Federico Terschak, Anna Escher, Riccardo Cassin, Lino Lacedelli, Luigi Ghedina Bibi, Bepi Degregorio, Mauro Bernardi, Italo Zandonella Callegher, Alberto Papuzzi, Pietro Crivellaro, Mauro Coirona in Luis Trenker.
Za nas je pomemben zlasti članek
Adesione di Anna Escher
Varese, 16 dicembre 1973
Objavljamo ga v prevodu Sandija Blažine.
Večkrat sem se čudila, da doslej se nihče ni spomnil napisati knjigo o Diboni, zato sem z velikim veseljem prebrala zbirko člankov o Diboni, ki jih je zbral g. Gandini.
Dovoljujem si napisati tudi jaz nekaj vrstic, da povem koliko mi je bil priljubljen in koliko sem spoštovala tega odličnega vodnika, da mi zmanjkuje primernih besed. Bila sem nadvse srečna in ponosna, da sem lahko imela Angela Dibono za vodnika vsako leto od 1923 dalje ter da sem opravila z njim toliko lepih vzponov, čeprav niso primerljivi z njegovimi vzponi z brati Mayer. Dibona je bil moj učitelj v skali, on me je naučil videti oprimke, z njim sem se vedno počutila varno, nikoli me ni bilo strah, ne zase ne zanj.
Prva leta sva hodila sama in sva opravila nekaj prvenstvenih vzponov na vrhove Di Prampero, to je blizu Agorda, na Cima Castello in na Cimo Moschesin. Ne jaz ne Dibona nisva pisala poročil o opravljenih vzponih in zato se ne spomnim vseh podronosti o teh vzponih, spominjam se le, da sva spala na pastirskih planinah, da sva bila sama In, da je bilo nekaj lepih vzponov. Mislim, da so tudi danes ti vrhovi še dokaj malo obiskani.
Oktobra 1925 je Dibona prišel z mano v Julijske Alpe kjer sva preplezala severno Triglavsko steno po Königovi smeri, ki je bila tedaj le nekaj krat ponovljena. Opravila sva tudi vzpona na Jalovec po enem od normalnih pristopov in na Rogico (?).
Dne 11. oktobra sva opravila prvenstveni vzpon na Špik po severo-severovzhodnem razu. Na tem mestu želim popraviti neko napako. V Alpinskem klubu v Ljubljani so lepo pisali o neki smeri Dibona v Špiku, vendar so jo vrisali po vzhodnem razu s prečenjem SV stene po "Dibonovi poloci" . Neki prijatelj mi je prinesel skico vrisane trase smeri ter me prosil za pojasnila o sami smeri. Jaz sem skico ustrezno popravila, vendar v Alpinskem klubu v Ljubljani so povedali da je smer tako že označena in naj ostane tako. In tako je ostalo.
Leto kasneje (1928) sta ga. Pibernikova in Stanko Tominšek iz Ljubljane, plezalca najvišjega razreda, opravila prvi vzpon po severni steni Špika, direttissima, zelo težka, katero je Dibona ponovil z Luigijem Apollonio, z menoj in z gopodično Ido Mally. Nekaj let po tem je Dibona prejel pismo ge. Pibernikove s sliko Špika. Spraševala ga je glede poteka Dibonove smeri, v poslani sliki je bila vrisana tudi trasa njene nove nove smeri po severovzhodnem razu. Ta je bila najina smer! Dibona je odgovoril Pibernikovi v tem smislu, vendar na to ni prejel nobenega odgovora ne katerekoli reakcije od strani Alpinskega kluba. Kasneje so prišli drugi slovenski alpinisti, ki so ponovili nepravo Dibonovo smer ter ne da bi vedeli opravili prvenstveni vzpon po severnovzhodni steni in po vzhodnem razu.
Ne vem več katerega leta (vendar to je bilo v času ko sva še hodila sama z Dibono), sva plezala na Varelo po jugozahodnem razu (prvenstveni vzpon), kakor tudi v Conturines po zahodni steni. Nekaj let po tem, z Luigijem Apollonio in Ido Mally vzpona na Cima Bagni (Popera) po severovzhodnem razu in na Punta Anna iz severa (prvenstveni vzpon). Leta 1935 smo opravili prvenstveni vzpon po severozahodnem razu Široke peči (Julijske Alpe) skupaj s sinom Ignaziom Dibona in Jožom Lipovcem iz Ljubljane. Kakor je provedal Dibona, je bil ta najtežji vzpon, ki ga je opravil z mano.
Še toliko drugih lepih vzponov sva opravila z Dibono, čeprav niso bili prvenstveni. Tako v Austriji razen severozahodnega raza Oedstein v Gesoise še Rosskuppenkante, Hochtor od severa po dveh različnih snereh ter Planspitze iz severa. Južno steno Dachsteina, Dirndlspitze po neki težki smeri, menim da je bila Pernerjeva, vzhodno steno Watzmanna. V Dolomitih, greben Civette tam kjer je sedaj Via ferrata, južni steni Tofane in Marmolade, Vernel, Roda del MuIon, Agner, Croda Grande, Duranno, Cimone po južni steni, Cima Canali, Pala della Madonna, Spigolo del Velo (Raz tančic), prečenje Croda Rossa, Croda di Sesto po vzhodni steni. Cima Popera po severnem razu, Monte Popera, Cima Ondici s severa, Cima delle rondini (Schwalbenalpenkopf) po sneri Dülfer, Antelao z juga, Torre Fanis. V Švici, Bernina po Belem grebenu, Piz Rosegg, Piz Tschierva, prečenje Piz Glüschaint, Sella in Chaputschin, Finsteraarlhorn, Wetterhorn, Mönch, Aletschhorn. V Dauphineji, prečenje La Meije, prečenje Des Ecrins, Pic Coolidge, od koder sem lahko občudovala krasno smer na Ailefroide, katero je splezal Dibona z brati Mayer. Na Grande Ruine, kjer smo našli skupino jugoslovanov iz mojih krajev. Od njih sem izvedela, da je še del nove skupine na Berarde. Vse sem povabila na večerjo. Lepo je bilo gledati veselje, da so lahko osebno spoznali Dibono, katerega so poznali le po imenu.
Zadnje velike ture opravljene pred vojno so bile na Blumlisalp, na Weisse Frau, na Frundenhorn in na Doldenhorn.
Potem za sedem let ni mi bilo več mogoče zapustiti Egipta. Vendar takoj, ko mi je bilo mogoče vrniti se v Evropo, ena mojih prvih poti je bila Cortina, kjer sem našla mojega dragega Angela, nekoliko postaranega, vendar še čilega. Takrat sva opravila vzpone na Croda del Lago in na Croda Rossa di Sesto po vzhodni steni. Leta 1949 sva bila še na Grasleitenturnu, menim, da je bila ta njegova zadnja nekoliko zahtevnejša plezalna tura. Leta 1951 na Dachsteinu po normalni poti in še na Rauchkoflu in Bischofmutze, ta sta bila moja zadnja vzpona z Dibono. Dibona mi je kdaj rekel "Kaj bo ostalo od vseh teh lepih in težavnih vzponov, ki sem jih opravil? Sedaj jim je že padla ocena težavnosti za kakšno stopnjo in kmalu se jih nihče ne bo več spomnil." Vendar jaz sem mu zagotavljala, da bo spomin ostal za vedno, čeprav nekoliko obledel. Sedaj ostaja le še spomin. Spomini polni hvaležnosti in spoštovanja vseh tistih ki so ga poznali kot vodnika in kot človeka.
* Zapis ob sliki:
Špik (Julijske Alpe) smer Dibona-Escher, 11. oktobra 1925.
Neprekinjena črta označuje potek smeri, kakor je zmotno vrisana v slovenskih vodnikih. Črtkasta črta označuje pravilni potek smeri (slika ter vris smeri po Anni Escher).
(?) Nismo še sigurni, kateri vrh naj bi to bil.