Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Begunjščica

Lepo je na vrhu, še lepša je pot.

Begunjščica

Nočna mora iskanja prave odločitve za obisk gora mi je vzela nekaj ur spanca, a kljub temu sem ob prvem pisku budilke pokonci in čez dobrih pol ure pripravljen za pot. Zapeljem na cesto in se ustavim šele na Ljubelju, kjer ob nekaj avtomibilih parkiram in oprtam nahrbtnik.

 

V pričakovanju sončnega vzhoda izza Velikega vrha stopam po nekdanjem smučišču in pred kočo Vrtača zavijem na servisno cesto, po kateri pridem visoko pod Spodnji plot, ko posije sonce in s svojimi žarki osveti zahodno pobočje nad Šentanskim plazom. Zapustim cesto in pričnem vzpon po kamenju plazu iščoč predele z nekaj zemljine in rastlinja, preko katerega zlahka napredujem navzgor ob pogledu na zlatorumene pramene sončnih žarkov na bližnjih vrhovih.

 

Držim se levega pobočja, kjer je travnati pas z nekaj cvetov gorskega rastlinja in napredujem navzgor, ko me preseneti žvižg gamsa. Pogledam naokoli, a ga ne vidim in tako grem dalje. Prestopim pas kamenja, da dosežem naslednji strmi travnati pas, sedaj že blizu pobočja Begunjske vrtače, ko se v bližini sproži kamenje in ga zagledam, gamsa, ki hitro izgine za razom gore, še preden utegnem vzeti v roki fotoaparat. Sem visoko na plazu in imam čudoviti pogled na Zelenico globoko pod seboj in dolino Suhega ruševja nad njo, ki jo obkrožajo pobočja Vrtače, Zelenjaka, Palca in greben Na Možeh. Sonce je že visoko na nebu, a še ni prešlo vzhodnega grebena Begunjščice. Rumene barve so izginile in sonce je osvetlilo zelena in siva pobočja gora. Stopim pod steno, kjer v skalovju zasledim kopico nasršenega in skorjastega kamnokreča ter liste lepega jegliča. Prečim v desno okoli neizrazite glave v pobočju, previdno stopam po kamenju in skalah in pričenjam vzpon po levem izhodnem kraku Šentanskega plazu, na vrhu katerega stojim po nekaj minutah hoje.

 

Sem na sedelcu, s katerega je lep pogled na Dobrčo preko travnatega pobočja, kjer še cveti brezstebelna lepnica in iz trave poganja in cveti mali sviščevec. S sedla grem proti vzhodu in se vzpenjam ob grebenu na vrh Begunjske vrtače. Še preden dosežem vrh, si ogledam nekaj strmih in skoraj prepadnih grap, od katerih se ena ponaša z lepo rdečo kamnino. Vse padajo preko severnega pobočje gore v dolino. Na 1991 m visokem vrhu stoji možic, ki mu dodam kapico in že pogledujem na vzhodni greben, ki se vleče in pada v Šentansko dolino, nad katero sta na drugi strani izraziti gori, Košutica ali Ljubeljska Baba tudi poimenovana in Veliki vrh, pred katerim so Zajmenove peči. Vidljivost ni idealna, kar kaže na bližino vremenske fronte, a zato so še vedno izrazite ločnice med vrhovi gora in dolinami. Daleč v sivi modrini dneva je Storžić in Tolsti vrh Kriške gore, za njima pa so komaj opazni vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp.

Na vrhu si privoščim kratek odmor z okrepčilom in že stopam nazaj med rožami na sedelce, od koder se povzpnem na strmi greben, ki povezuje vzhodni in zahodni izhod Šentanskega plazu. Zanimivo je videti spreminjajoči se pogled na oba izhoda, ko stopam po grebenu in se bližam zahodnemu izhodu, ki je največkrat uporabljen pri zimskem vzponu s smučmi. Šele z grebena začutim pravo strmino in veličastnost plazu, a pogled uide že na komaj viden najvišji vrh v grebenu Begunjščice, do katerega pa se je potrebno še potruditi. Stopam po travnatem pobočju z nekaj neizrazitimi vzpetinami in zagledam veliko čredo ovac, ki počiva in se ne meni za obiskovalca. Zastanem in fotografiram, nato pa pohitim proti sedaj že dobro vidnemu Velikemu vrhu, a pred tem ugledam še leseno spominsko tablo preminulemu planincu na eni od vzpetin. Čeprav sem bil že večkrat na gori, prvič preberem besedilo: “Čeprav tvoj glas se več ne sliši, beseda tvoja v nas živi, povsod te slišimo mi vsi, med nami si.”

 

Še kratek vzpon in sem na višini 2060 m, na Velikem vrhu, kjer se pridružim obiskovalcem in ugledam komaj vidne Julijce s Triglavom za zahodnim grebenom gore. Pogled drsi naprej na najvišji vrh Karavank, Stol, in preko Celovške špice na izrazito pobočje Vrtače in ostale vrhove nad Zelenico. Medtem ko fotografiram, poiščem primerno mesto za počitek in komaj sedem, prileti pernati prijatelj, s katerim podelim obrok in že je tu drugi, tretji in jih naštejem dvanajst, ki skušajo ujeti v svoje kljune kar se da veliko vrženega kruha in sira. Medtem se je vrh izpraznil in nekaj trenutkov ostanem sam v tišini in frfutanju planinskih kavk, ki nemudoma odlete, ko ne dobe več hrane.

Odpravim se z vrha srečajoč planince, ki hite svojemu cilju naproti. Spuščam se proti zahodu po označeni poti, počasi izgubljam višino, a pogled nazaj razkrije veličastno strmino Velikega vrha. Bližam se Srednjemu vrhu, stopim na greben in pogledam v globino, kjer že vidim melišča, ki padajo z vrha proti Smokuški planini, a do tja je še dolga pot. Nadaljujem spust po in pod grebenom in dosežem križišče s potjo med Roblekovim domom in Zelenico. Ob poti počivata planinca, ko stopim na desno pot in preko grebena pričenjam spust na severozahodna pobočja Begunjščice. Razgledna pot se vije okoli skalovja, med pasovi ruševja in grap, se spušča in vzpenja dokler ne doseže širokega in strmega melišča Smokuškega plazu, priljubljenega smučarskega spusta z gore. Za trenutek zastanem in nato pohitim preko melišča na drugo stran, kjer se ponovno prične ples spustov in vzponov. Srečam pohodnici s kosmatincema in opazujem stolpe v pobočju, ko preidem na severno pobočje. Še nekajkrat se povzpnem in nato pričnem zadnji spust po sedaj nekoliko vlažni zemljini in spolzkih skalah, po katerem dosežem še naslednje melišče.

Prečim, srečam pohodnika s psom in že sem pri večji skali, kjer čelado zamenjam za klobuk, stopim še nekaj korakov naprej in sem nad kočo z nekaj obiskovalci.

 

Zadnji pogled objame planino in vrhove Na Možeh, Vrh Ljubeljščice in Spodnji plot in ko jim obrnem hrbet, zapustim Zelenico ter pričenjam hojo proti Ljubelju. Ne gre brez postanka ob robu Šentanskega plazu, da v mislih podoživim slikoviti vzpon, nato pa pot pod noge in se ustavim šele ob avtomobilu, na izhodišču in zaključku lepe pohodne ture, s katero sem letos zaključil vzpone na vrhove okoli Zelenice, a nikoli ne reci nikoli, saj gore vabijo in vabijo.

 

Značke:
GL4 SBaznik

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.