Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Brez težav 50 ferat na leto

Večer, Reportaže - Asja Matjaž: Mariborčan Tone Železnik je eden tistih, ki strastno osvajajo zavarovane plezalne poti

Vse se je začelo s taborništvom, se spominja Tone Železnik. Mariborčan, navdušen feratist, planinec, ki se najraje podaja na zavarovane plezalne poti. In ker so imeli mariborski taborniki svoj letni tabor v Bohinju, so bile blizu tudi gore. Mladi alpinisti, ki so se tam pripravljali za svoje vzpone, so s taborniki hitro našli skupni jezik. In Toneta je to, kar počnejo, še posebno zanimalo. "Kot osnovnošolec sem se prvič povzpel na Triglav in na počitnicah pri sorodnikih v Avstriji osvojil svoj prvi 'skoraj tritisočak', Hochkonig, 2941 metrov," se spominja. "In ker smo tudi na planinskih turah kmalu zavili na zavarovane plezalne poti, sem se poskusil tudi na njih. Ko si namreč v gorah, so ferate oziroma zavarovane poti sestavni del posamezne ture v visokogorje in prav vse vodijo preko naravnih prehodov. Mene so še posebej pritegnili vertikalni vzponi v severnih ostenjih, ki smo se jih ponavadi lotili kmalu po svitanju. Potem smo pa imeli na vrhu obilo časa za čudovite razglede."

Na pravo plezarijo, kot temu pravi sam, se je prvič odpravil pred kakšnimi tremi desetletji, ko je bil zaposlen še pri teritorialni obrambi. Sodelavec ga je vzel v navezo na Štajersko Rinko. "In ta prvi plezalni vzpon mi je za vedno ostal v spominu," pravi Tone. "Predvsem zaradi tragičnega padca nekega Avstrijca z vrha Mrzle gore, ki sva mu bila priča, ko sva na dnu Turškega žleba po povratku nameravala malicati. Drugič sem plezal s sodelavcem iz Slovenske vojske, sicer helikopterskim reševalcem gorske reševalne službe, to je bila Slovenska smer v severni v severni triglavski steni."

In potem se je nad tem povsem navdušil. Čeprav je še zmeraj ostal zvest tabornikom, s katerimi je dodobra spoznal Slovenijo in še dobršen del nekdanje Jugoslavije. S tem da je s kolegi veliko let rekreativno gorsko kolesaril in s kajaki premagoval domače in tuje divje reke. "Ob vsem tem," pravi Tone, "pa sem ob koncu tedna in med dopustom zmeraj našel čas za hribe in gore. In vse bolj so me mikale tudi te z jeklenimi vrvmi zavarovane poti, ferate. Sicer pa je bila moja prva prava ferata Tominškova pot. Takrat sem bil še srednješolec, moji alpinistični prijatelji pa so že osvojili Mont Blanc in druge najvišje evropske vrhove. V tistih časih nam je vse bilo igraje lahko, zato tudi občutki niso bili posebno vzneseni." Sčasoma pa se je začelo zares. Ne samo po domačih poteh, tudi po tujih. "Ekstremne ferate v tujih gorstvih po težavnosti seveda niso primerljive z zavarovanimi plezalnimi potmi v naših Alpah," ugotavlja Tone. "Vsaka ima posebnost in eno ali več ključnih mest."

Spopad na spletu
Je pa res, pravi Tone Železnik, da vsi gorniki, ljubitelji gora, predvsem pa alpinisti niso najbolj navdušeni nad feratami oziroma železjem v gorah. "In na spletu že nekaj časa divja' boj med zagovorniki in nasprotniki železja v gorah," pravi Tone Železnik, ki vse skupaj z zanimanjem spremlja. "Nesporno je, da nove ferate omogočajo vzpone na posamezne vrhove po stenah, ki so bile doslej izključna domena šolanih alpinistov. V komunikacijsko znanem načinu večinoma anonimnega obračunavanja so ljubitelji ferat označeni za zdolgočasene 'uličarje', ki na nepravem mestu iščejo adrenalinske užitke. Krona komentarjev pa je trditev, da feratisti preprosto spadajo v opičji svet v živalskih vrtovih, saj iz dolgega časa v stenah 'telovadijo' na umetnih napravah, da bi nekako zapolnili praznino vsakdana. Zelo lep odgovor je: Če ne maram zrezka, si ga v gostišču zagotovo ne naročim!" pravi Tone, ki v taki obliko gorništva ne vidi nič nenavadnega.

Se pa strinja, da ljudje na takšno pot ne morejo iti nepripravljeni. "Za ture v svetu ferat spadajo v obvezno opremo plezalni pas, samovarovalni komplet, čelada in rokavice. Za lažje zadostujejo visoki pohodniški čevlji, za težje pa priporočam posebno izvedbo gorniške obutve, ki omogoča varnost na dostopih in sestopih. Zaradi mešanice gume podplata in drugačne profiliranosti v konici pa zagotavlja večje trenje na glad- | kih stenah. In tako kot v gore nasploh se tudi na ferate nikoli ne podajamo sami! Čeprav lahko v tujini srečamo veliko samohodcev, je vendarle najbolje, da manjšo skupino vodi nekdo, ki je na predvideni turi že 'doma'. Izjemno pomembno je tudi pravilno načrtovanje ture in obvezno je upoštevanje vremenske napovedi. Na ferate lahko gremo le v stabilnem vremenu. Nikoli ne smemo pozabiti," svari Tone Železnik, "da je jeklenica v steni kot pravcat klasični strelovod!"

Avstrijci so v tem našli tržno nišo
In kam se sicer sam najraje poda? Pravi, da je zanj gotovo najlepša ferata Kaiser Franz- Joseph Klettersteig, ki vodi na 1771 metrov visoki Hochblaser. Tudi zato, ker se med vzponom vedno spreminja podoba jezera pod njimi, idiličnega rudarskega mesteca in ogromnih teras dnevnega kopa. Sicer pa so Avstrijci obnovili nekatere zelo stare ferate, v zadnjih letih pa ! nadelali vrsto novih, pri katerih je velik poudarek na športnosti in neprekinjenem varovanju z jeklenico. Veliko pozornost so namenili tudi paleti razgledov, saj ferate pogosto že od začetka vodijo po grebenskem razu ali vertikalnih gladkih delih masivnih sten. Nekatere so ves čas zelo navite, pri mnogih pa se menjujejo lažji in težji odseki z nekaj obveznimi ključnimi mesti. "Pri novejših nadelavah je značilno, da vstop v ferato ali njen začetni del spada v zgornji del težavnostne lestvice, kar v hipu opravi selekcijo in s tem onemogoči morebitne težave in zaplete v višjih delih. Sestavni deli večine ferat so ob jeklenici še klini in skobe. Viseči mostovi in žičnice pa po navadi premagujejo razdalje med prepadnimi stenami," razlaga Tone Železnik. "In medtem ko razmah nadelav novih ferat v Zahodnih Alpah počasi pojenjuje, je v Avstriji še zmeraj prisoten trend rasti. Ključnega pomena pri tem je zasebno lastništvo primernih naravnih objektov, zelo kooperativna je zasebna pobuda in dostopnost sredstev EU za te namene. Kar malo se zamisliš, ko pri zanikrnem lesenem bifejčku pri jezeru pod steno ferate Kaiser Franz-Joseph ugotoviš, da je njihov dnevni inkaso v poletnih mesecih zagotovo večji od vseh neprimerno uglednejših gostinskih objektov na našem Pohorju. Zadeva je sila preprosta: namesto prepirov s skupnimi močmi izkoristijo naravne danosti, nadelajo novo ferato, potem pa znajo to novost tudi promovirati in tržiti. V vseh letih v avstrijskih gorah nisem naletel na zarjavelo ali poškodovano jeklenico, tipične zimske poškodbe zaradi plazov pa še pred pričetkom sezone vsakokrat sanirajo. Treba pa je tudi povedati, da je v Sloveniji prepovedana nadelava novih planinskih poti. Poleg tega so naše najtežje zavarovane poti umeščene v spodnji  težavnostni razred v tujih vodnikih ki v potankosti prikazujejo skoraj vse obstoječe ferate v evropskem prostoru."

Seveda pa je za takšne vzpone in plezanje potrebna tudi dobra kondicija. Kot nekdanjemu teritorialcu in vojaku mu | je ni nikoli zmanjkalo. Dovolj pa je ima tudi sedaj, čeprav je že šesto leto v pokoju. Zdaj si z veseljem oprta nahrbtnik tudi! med tednom in jo mahne na Pohorje. Lani se je nanj povzpel kar 120-krat. "In potem tudi 50 planinskih oziroma gorskih tur na leto ne pomeni nobenih težav. Edini problem je slabo vreme," se nasmeje Tone Železnik in že hiti naprej. Vendar tokrat ne na Pohorje - le z vnučkom na daljši sprehod.

Asja Matjaž
Foto arhiv Tone Železnik

Vecer.si  13.01.2011

 

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.