Najprestižnejša alpinistična nagrada je očitno zašla v krizo identitete.
Čeprav so organizatorji letošnjega Zlatega cepina v Grenoblu prireditev izpeljali brez zapletov je v zraku viselo nekaj nedorečenih vprašanj. Zakaj je GHM (Groupe Haute Montagne), eden soustanoviteljev priznanja tik pred zdajci odpovedal sodelovanje? Preveč očitno prilagajanje medijem, medsebojna neprimerljivost alpinističnih dosežkov z različnih področij ali še kaj, kar ni bilo navedeno v obrazložitvi...? Revija Montagnes (Montagnes Magazine) je tako letošnjo prireditev izpeljal samostojno.
Najprestižnejša alpinistična nagrada je očitno zašla v krizo identitete. Najbolj so to opazili tisti, ki prireditev spremljajo vse od njenih začetkov v letu 1991, ko sta nagrado dobila Marko Prezelj in Andrej Štremfej. Letošnja podelitev je bila tako že šestnajsta po vrsti. Za razliko od nekaterih prejšnjih izborov, ki so bili deležni resnih strokovnih kritik letos pripomb na nagrajence ni bilo slišati. Zunaj nominacij je sicer ostalo nekaj odličnih vzponov, ki bi si zaslužili imenovanje, a število izbranih je pač omejeno že od samega začetka.
Kaj je bilo torej tisto, kar je zamajalo Piolet v sedanji obliki? Mnogo je k temu vsekakor prispevalo vztrajanje revije Montagnes pri svojih organizacijskih zamislih, ki za mnoge niso bile več sprejemljive. Vse glasnejše so bile namreč zahteve po drugačni vsebini in obliki prireditve: bolj sproščeni in neformalni, z manj tekmovalnosti in manj podrejeni medijskim zahtevam tržne ekonomije, ki sicer obvladuje podobne prireditve. Šlo naj bi torej za mednarodno srečanje alpinistov, ki so v zadnjem letu opravili najvidnejše vzpone v svetovnem merilu – brez posebnih izborov in nagrad, zato pa z več idejami in razprave o tem, kako naprej.
A tudi v tem primeru stvari niso tako preproste: kdo in kako naj bi izbiral vzpone, ki so najbolj zaznamovali zadnjo sezono v svetu ? Kakšni naj bodo kriteriji za izbor? Bo to še vedno ”skupna vreča” alpinističnih dosežkov, v kateri so združeni in premešani Himalaja in Patagonija, Alpe, Andi in Aljaska, posebnosti plezanja na najvišje gore in značilnosti tehnično zahtevnih sten nižjih gorstev? Vsi ugotavljamo, da neposredne primerjave vedno bolj izgubljajo smisel, da gre za med seboj tako različne discipline, sloge in pristope, da dejansko primerjamo jabolka in hruške. Če iščemo ”absolutnega zmagovalca” v pogojih, ko merila niso natančno opredeljena praviloma prihaja do ribarjenja v kalnem, medijskih manipulacij in včasih tudi do konfliktnih situacij, ki v končni fazi vržejo čudno luč na pojem športa – v našem primeru alpinizma – kot celote. Primerov za to nam pravzaprav ni treba iskati v tujini, saj jih imamo dovolj kar doma. Konec koncev, s podobne vrste primerljivostjo ima hočeš - nočeš opravka tudi naša alpinistična kategorizacija, ki kljub (treba je verjeti) dobrim namenom občasno nekoliko ”brcne v temo”. A to ni kaj posebej novega. Tudi južna stena Šiša Pangme je bila nekega davnega leta kljub svetovnemu priznanju dobra le za državnega, ”ker so pike tako nanesle”.
Na dejstvo, da se Zlatemu cepinu v sedanji obliki počasi izteka rok trajanja je najbolj ostro in neposredno opozoril prav letošnji nagrajenec Marko Prezelj. Ko se je na vodilnih alpinističnih spletnih straneh pojavila njegova kritika prireditve (glej povezavi 1 in 2) se je javnost odzvala zelo različno. Med drugim je bilo izpostavljeno vprašanje: če se ne strinjaš s pravili igre - zakaj se je potemtakem udeležuješ ? Markov odgovor – pravzaprav je na vprašanje odgovoril z vprašanjem – je bil: ali se boš umaknil s prizorišča, če hočeš nekaj povedati? Lani so to storili Salvaterra, Garibotti in Beltrami, ki so bili nominirani za novo smer na Cerro Torre. Podelitve se niso udeležili, v obrazložitvi so tudi navedli svoje razloge za takšen korak. Sicer so dvignili prah v alpinističnih krogih, slišati je bilo številne odmeve, a zgodilo se ni nič konkretnega - karavana je šla dalje...
Letos se bo kot kaže vseeno nekaj zgodilo. Bomba, ki jo s svojo kritiko vrgel Mark (tako so zapisali na Mounteverest.net) je bila dovolj močna. Očitno je bilo treba povedati dovolj na glas, saj se uredništvo revije Montagnes v zadnjem času na kritične pripombe in pomisleke alpinistov glede izvedbe prireditve v glavnem ni odzivalo. Dodaten razlog za razmislek kako naprej pa bo verjetno dodala pravkar objavljena vest, da je nominirana ukrajinska naveza zaključila svoj vzpon 100 metrov pod vrhom pakistanske Singu Charpe, kar sta plezalca je na predstavitvi v Grenoblu seveda ”pozabila” povedati. Tekmovalnost in želja po zlatu sta očitno prevladali, čeprav tokrat le za kratko... Primer znova odpira vprašanje ali še lahko zaupamo alpinistični etiki - ali pa morda zaupamo le še podrobnemu preverjanju dejstev, ki se mu na podobnih izborih odslej verjetno ne bo moč izogniti.
Seveda je težko verjeti, da bi Zlati cepin preprosto šel v pozabo. Francozi se bodo vsekakor potrudili, da ohranijo alpinistično priznanje, ki se je poleg vedno številnejših ”lokalnih” podelitev edino zares uveljavilo v svetu. Tudi namen pisanja in razprav po letošnji podelitvi ni bil usmerjen v to; velika večina pač poskuša iskati najboljšo pot naprej. Nekateri načeloma tudi ne nasprotujejo povečani prisotnosti medijev v alpinizmu. Poljak Artur Hajzer, nekdanji soplezalec Kukuczke na primer piše: ”Naj vsak dela kar hoče, a medijem in organizatorjem prireditev naj prepusti njihovo delo - mediji se ne bodo spremenili. Smo svobodni državljani, vsakdo ima pravico do svojega mnenja to mnenje je treba spoštovati”. Konkretna pobuda za ”prenovo” prireditve pa je ponovno prišla s strani GHM in na spletnih straneh je bilo pred dnevi mogoče prebrati naslednje vabilo:
Join the "French Revolution"
Times have changed and so it"s time for the Piolet d´Or to change as well. On March 23rd, in Grenoble, the GHM will suggest to partners that a new trophy ought be developed, one that will be in harmony with today"s generation of leading mountaineers.
The Piolet d´Or should become a fun event again, an opportunity for people to meet and share their experiences, an opportunity to put mountaineering and its values in the spotlight. All of those who like, support and promote mountaineering are welcome to come and work together with respect for each other’s qualities, means and status. ...
Torej, na kratko povzeto: čas je, da se Zlati cepin prenovi v skladu z idejami sedanje generacije vodilnih alpinistov, da spet postane družabno srečanje ljudi, idej in vrednot alpinizma. Vabljeni ste vsi, ki želite k temu prispevati.
Tako torej GHM. Če je vabilo k novi ”Francoski revoluciji” naletelo na dovolj velik odziv in če bo v Grenoblu prišlo do sporazumnega dogovora, potem se Piolet d‘Or morda ne bo izgubil med množico ostalih pozlačenih kipcev. A razprave same ne bodo rešile sveta: pomembno je, da ne pozabimo tudi še kaj dobrega splezati...