Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Cerkniške impresije

Žirafin Hitri: Radi hodimo po vsakdanjih poteh, a če je le možno, na manj običajen način. (V sliki in besedi tako za odrasle kot za otroke.)

Jesen in zima

 
Pravkar se poslavljamo od Malega naravnega mostu, ko se med šumenjem Raka zasliši mila melodija zvonjenja. Gregor sprašuje, ali smo že na Cerkniškem jezeru. »… še v Rakovem Škocjanu, tam bomo čez dobre pol ure.« V mobilniku nastane tišina. Na prvih izletih tudi nam, pliškotom, ni bilo jasno, kako zna Izi na tako majhnem kraju porabiti več kot tri ure.
 
Narava se ne da razumeti, dokler se ne začuti, taka pa je tudi narava ljudi.
 
   
 
Po klepetu v lokalčku se opremljeni z dobro voljo in škornji odpravimo k vodi. Kakšna je razlika po vsega štirih dneh! Danes je veliko manj vetra in precej več vode. Rešeto se je napolnilo do roba in čez, dostopni kolovoz je že pod gladino. Piko pogleda Izija: »Zakaj imaš tako velike oči – zato da bolje vidiš?« »Nisem vedel, da mi puščajo škornji.« In gremo naprej. Tokrat ima z mokrimi nogami srečo, saj ima v avtu superge. Večkrat pozabi, da je za k Cerkniškemu jezeru vedno dobro imeti v avtu rezervno obutev.
 
Cerkniško jezero so skušali regulirati, da ne bi vedno znova poplavljalo. Tudi nas, Slovence, vedno znova skušajo 'regulirati' ... Smo kot naše vodovje – iz globin vedno znova vzniknemo na površje.
 
   
 
Mali Bimbo je od utrujenosti zaspal v torbi, sam pa nisem tvegal, da bi se zmočil. Piko je pač Piko – dovolj je star, obenem pa je v sebi obdržal nekaj otroškega. Med prijemanjem za bilke, ki štrlijo iz vode, je spretnejši, kot sem si mislil. Izi pa mirno čaka in gleda, čeprav se po njegovem ustavljamo dlje časa, kot je treba. Ni pozabil, kaj pomeni biti majhen, a ga bomo kljub temu še večkrat spomnili na to.
 
Z otroki se težko enakovredno pogovarjamo. Pa ne zato, ker oni niso odrasli, ampak ker jim velikokrat mi nismo dorasli. Časi so taki, da so otroci največkrat korak pred nami.
 
   
 
Decembra se večkrat peljemo proti Primorski in vsakokrat brez pojasnila vem, kam gremo, ko z avtoceste zavijemo pri Uncu. Vsakokrat v Rakov Škocjan, k Cerkniškemu jezeru ali oboje. Nekateri koščki naše dežele, kot je Zadnji kraj, so očem večine odmaknjeni, pa vendar na njih lahko postanemo nekam zamaknjeni. Taka je narava Narave. Strmimo v daljavo in ničesar ne rečemo, samo osredotočeno gledamo. Danes je zelo zelo tiho, še vetrovi so onemeli. Izi počasi dvigne fotoaparat, kot bi šlo za kak ritual. Verjetno skuša na spominsko kartico ujeti tudi energijo pokrajine. Naj posnetki koga razveselijo, mu polepšajo dan.
 
Ko veter potegne po Cerkniškem polju, zaživi vse. Vetrovi so samotarji. Ko potuje eden, drugi mirujejo. Ko naenkrat zapihajo iz vseh smeri hkrati, nastane vihar. Ko se združijo na globalni ravni, nastane tornado. Njihova moč je v različnosti.
 
   
 
Jezerska drevesa, ki nas vedno pozdravijo prva, so praznično okrašena. Izi se nekoliko obotavlja s fotkanjem. Pravi, da je veliko dobrih fotografov naredilo že na tisoče posnetkov jezera. Pa slikaj nas, takih posnetkov še nimajo! Voda, sneg in led … počasi tacamo po planem. Čisto ob zadnjih korakih se mu predre ledena skorja in – čof! Izi ponovno nima v avtu rezervne obutve. Ravnokar je napovedoval dobro gobovo juho – no, pa je šlo po gobe kosilo pri Kontrabantarju!
 
Tako malo je treba, da se človek poveže z naravo: nekaj miru, kanček nebeške svetlobe in odprto srce.
 
   
 
Enkrat je sončno in drugič megleno, vsakič drugačno. Enkrat lučke na drevesih gorijo in drugič so pogašene, odvisno od sončne svetlobe. Tale megla ni ravno najboljša za zbujanje prijetnih občutkov, lahko pa človeka nagovori, da nekoliko pogleda vase. S pogledi smo zamaknjeni v mraz in tiha narava je še tišja kot običajno. Narava počiva. Izi, kaj se mora odpočiti tudi od ljudi? »Če ne drugega, se mora prečistiti in obnoviti.«
 
Tako kot voda se bodo tudi poti, ki izginjajo, slej ko prej spet pojavile. Kako pa je z našo reko spominov, kje ta ponikne in kod se ponovno pojavi v drugi obliki, lahko le slutimo.
 
   
 
Kdo ve, kaj vse bi skupaj še doživeli, če ne bi po božiču Iziju v Rakovem Škocjanu padel iz žepa. Vem, kaj si je mislil, ko se je vrnil pome, vendar me na kolovozu ni bilo več – šel sem služit k drugi družini, gotovo med dobre ljudi. Tako je pač življenje nas pliškotov … verjetno bo na izletih glavno vlogo sedaj dobil Piko.
 
Smo majha dežela velikih biserov in majhen narod velikih ljudi. Cerkniško jezero pa vedno vabi vsakogar, ki si ga zaželi.
 
Žirafin Hitri & Iztok Snoj

 

 

 

 

 

 

 

 


Cerkniško jezero,
27. in 31. oktober ter 12., 16. in 23. december 2018


Zadnjič skupaj

Povezava:
Semir Osmanagić o Notranjskem parku

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.