Po dolgih letih sem se spolnil na lep del Pohorja, ki sem ga v preteklosti že večkrat obiskal.
To je Črno jezero, naravni biser in eden izmed najlepših predelov Štajerske.
Zgodaj zjutraj sem se odpravil od doma in prispel do koče na Osankarici okoli 9. ure. Na parkirišču je bil le en avto. "Čudovito, ne bo gužve" sem si rekel. Saj je bila ura že pozna za pohodnike. Na začetku sem opazil novost, brunčano pot. Lepo urejene lesene stopnice so vodile po hribu navzgor. Pot iz brun je bila postavljena z namenom varovanja občutljivih barjanski tal.
Po nekaj minutah hoje, so mi v oči padli robčki, ki so krasili naravo na obeh straneh poti. "Ne moti me, saj se bodo kmalu razkrojili", sem si rekel. Nadaljevanje poti ni prineslo izboljšav. Robčki so se množili in naštel bi jih lahko malo morje. Oh, tam je bila tudi alufolija od sendviča. Ravno ko so mi smeti skoraj prišle do živega, sem prispel do Črnega jezera, obsijanega s soncem. Smeti so bile pozabljene, moja pozornost pa je bila osredotočena le na prelepo jezero in naravo.
Pogled je bil dih jemajoč. Kljub temu, si je telo po nekaj minutah stanja zaželelo sesti. Kot priročena je bila klopca ob obali jezera. A ob klopci naletim na mnogo cigaretnih ogorkov.
Raje si jezero še naprej ogledujem stoje, a ogorkov ne zmanjka. V bližini zagledam dobro uhojeno in se veselo odpravim po njej, saj imam občutek da vodi do šotnega barja, ki je značilno za del Pohorja. Preskočim pivovske pločevinke ...
... a kmalu ugotovim, da je to le pot kamor ljudje hodijo na potrebo. Zopet me pričaka malo morje robčkov.
Ljudi ustavi šele večja veja, ki onemogoča dostop globlje v gozd. Preplezam jo in se znajdem na šotnem barju. Ogledam si ga, vendar se do jezera želim vrniti drugje. Med smrekcami in rušjem se prebijem do potoka, ki se izteka iz jezera. Pri pogledu na bister potok, me zmoti pogled na osvežilni robček in plastično vrečko.
Ob potoku ozrem pot, ki vodi nazaj proti jezeru. Kmalu ugotovim, da sem zopet na wc poti, saj je robčkov veliko. 
Obhodim še smreke, za katerimi se skriva bogastvo faune in flore ...
... stopim mimo zapuščene table, ki so jo za drevo skrili vzorniki varovanja narave...
... in že sem pri jezeru. Opazim, da se je v tem času nabralo veliko ljudi. Razlikujejo se od pohodnikov, ki jih vidim drugje v hribih. Svoje užitke doživljajo s pomočjo cigarete, mlada dekleta nazdravljajo s pijačo, ki so si jo nalile v plastične kozarce, otroci spuščajo zmaja. Oprema oz. obutev pohodnikov, ni prav nič pohodna. Ugotovim da gre za turiste, ki neke kulture do narave še niso razvili.
S tem lahko zaključim: Črno jezero je zavarovano kot naravna vrednota in je del gozdnega rezervata, v katerem so sečnja in druge človekove dejavnosti prepovedane, z namenom raziskovanja naravnih procesov, ki se odvijajo v gozdu brez vpliva človeka. A opaziti je, da je vpliv človeka velik, saj okolica poti deluje kot javni wc, odpadki pa predstavljajo del človeka, ki s svojo nepremišljenostjo uničuje del narave. Pri tem se je potrebno vprašati o smiselnosti naravnih vrednot, ki bi naj ščitile pomembne dele narave a jih s promocijo in neprimernim upravljanjem le ogrožamo. Zapuščena tabla, kot simbol takšnega upravljanja, prikazuje nepravilno ravnanje pri varovanju naravnih vrednot. Urejena pot, ki le olajša pot množicam turistov do skritega dela narave, prinese le težave. Zato je takšno pot potrebno nadgraditi s poučnimi tablami, ki bodo obiskovalcem vcepili kulturo ravnanja z naravo oz. naravovarstvenim nadzornikom, ki bi opozarjal ljudi na neprimerno ravnanje. Ljudi, ki na tej poti najdejo prostor za olajšanje pa bi bilo potrebno olajšati že na parkirišču s kemičnimi wc-ji.
V upanju na lepše ravnanje s črnim jezerom v prihodnje, se od njega poslavljam in upam, da ob naslednjem obisku takšnih stvari videl ne bom več.