Gorniška potepanja: Koliko je sladak, povedo naslednji podatki: 45°/30°–40°, 300m; III+, mesto S4+ pa za tiste, ki bodo po njem tudi smučali.
Slatna in Kreda
Čas bi že bil, da gremo spet malo v gore nad Bohinjem. Priznam, da sem se nalašč izrazil tako, ker sem od objave o Ogradih še vedno malo zmeden. Takrat sem nehote napisal skorajda bogokleten naslov »Ogradi nad Fužinskimi planinami«, 
misleč seveda na gorsko kraško planoto, kjer v poletnem času pasejo živino, in si s tem »prislužil« toliko komentarjev kot menda samo še pri prvoaprilski potegavščini. Bohinjskemu alpinistu z veliko začetnico sem, če pogledam nazaj, skoraj preveč predrzno odgovoril, nato naslov zaradi miru v hiši »oklestil« samo na ime gore, vsem v razmislek pa predlagal, da začnemo govoriti in pisati o Fužinskih planinah in (tudi) gorah. Iz nadaljnjih komentarjev je bilo razbrati, da ima strokovna – lahko ji rečemo tudi za to poklicana – javnost dve kosti za glodanje. Prvič. Se pašni svet med dolinama Triglavskih jezer in Voj imenuje po Stari Fužini ali po njenih prebivalcih? Je torej bolj prav Fužinske ali Fužinarske (po domače F'ž'narske) planine? In drugič. Kako bomo, izogibajoč se zmedi, imenovali dvatisočake nad njimi: Fužinske planine ali Fužinske gore? Potem seveda nastopi še pravilo uporabe malih in velikih začetnic, ker vse po vrsti menda ni zemljepisno ime. In jaz siromaček naj vse to razumem, pišem reportaže o gorah nad Bohinjem in upam, da ne bom spet koga (domačina, jezikoslovca, geografa …) dvignil s stola. Prosim za milost, če sem ga spet kje polomil in se tudi tokrat priporočam za še kakšen koristen nasvet od tistih, ki vedo več o mene.
Poznamo tudi večne dileme o pravilnem zapisu (P)planine P(p)ri J(j)ezeru in (P)planine V(v) L(l)azu. Verjetno je tudi zaradi tega začel marsikdo (neupravičeno?!) krajšati zapise in je ostalo le še Jezero in Laz. Trikrat »hura« za slovenski jezik in njegova pravila! Avtorji večine zemljevidov so se znašli tako, da so imena planin zapisali dosledno z velikimi tiskanimi črkami. Seveda nimam dokaza, da so to storili ravno zaradi tega. Mi navadni pisci se ne moremo zateči k tej zvijači. Morda je tudi zato preteklo toliko vode v Savici do naslednjega prispevka o tem lepem koncu slovenskih gorá. Tole je še moja zadnja ideja, potem pa neham s svojimi laičnimi predlogi. Pašni svet naj bodo Fužinarske, gore nad njimi pa Fužinske planine. Pika. Čeprav spet … Mihelič je bil domačin in je v svojih vodnikih pisal samo o Fužinskih planinah – v obeh primerih z veliko začetnico. Dovolj, Gorazd! Dovolj! Gremo v hribe!
Tokrat vas vabim na dva vrhova, ki kljub povečanemu obisku na neoznačenih stezicah in brezpotjih še vedno bolj ali manj samevata. S Slatno (2077 m) in dobrih petdeset metrov nižjo Kredo se končuje greben bohinjskih Voglov. Planini V Lazu in Dedno polje sta, če gre verjeti zemljevidom, na do metra enaki nadmorski višini, a se ne moreta kaj prida sporazumevati med seboj. Loči ju jugovzhodno pobočje Krede, ki se vsaj na južni strani obiskovalcev brani z obsežnimi pobočji ruševja. Na vrh se je bolj modro, predvsem pa lažje povzpeti drugje. V nadaljevanju nekaj o tem.
Po najinih izkušnjah je najbolje oditi po markirani poti s planine Dedno polje čez prvo stopnjo proti dolini Za Kopico, nato pa oprezati za odcepom (običajno 
možic, višina 1700 m) neoznačene stezice, ki nas pripelje na preval med Prvim Voglom in Slatno. Na slednjo je s prevala kratek sprehod, po razglednem slemenu pa lahko nadaljujemo proti jugovzhodu do malo bolj oddaljene Krede. Če se ne želimo utapljati v ruševju, je najboljša vrnitev po isti poti. Na prej omenjeni preval se lahko povzpnemo tudi s severa, a je to precej zahtevnejše, saj moramo s planine V Lazu prehode v zaraščenem svetu poiskati sami, na koncu pa splezati še skozi »hladilnik« – krušljiv žleb, kjer je še poleti hladno.
V zimskem času sta vrhova lahko dostopna, vendar bolj ali manj redko obiskana turnosmučarska cilja, med njima pa je na severovzhodni strani tudi grapa, ki jo je Vlado Habjan v svojem vodniku Zimski vzponi v slovenskih gorah poimenoval kar »pravi mali 'cukrček' tega okoliša«. Koliko je »sladak«, povedo naslednji podatki: 45°/30°–40°, 300m; III+, mesto S4+ pa za tiste, ki bodo po njem tudi smučali. Podrobnejši opis si preberite v vodniku. Grapa se med hojo s planine V Lazu proti zahodu lepo odkrije, zato večjih težav z orientacijo ne bi smelo biti – vsaj midva jih pred leti nisva imela. Grapa je v ugodnih snežnih razmerah zelo prijetna, če je snega manj, pa je treba v srednjem delu preplezati krajši skok I. stopnje. Na vrhu grape se lahko obrnemo levo proti Kredi ali desno na Slatno. Z nje lahko sestopimo v dolino skozi prej omenjeni mrzli žleb ali na južno stran proti planini Dedno polje. Naju je iz grape neslo na Kredo, saj sva pozimi na Slatni že bila.
S »cukrčkom« se nama je bilo dano sladkati tudi pri sestopu. »Hladilnik« je bil v hudi zimi z dobrotami bolj slabo založen …