Išči

Objavljalci

Poobjave gradiv z aktualnimi vsebinami, objave naših sodelavcev  ...

Objavljalci

Authors

Arhiv

Daljši komentar o Križu na Škrlatici

Dejan Ogrinec: ... o padlem (in vstalem) križu na Škrlatici

Zgodba o križu, zakaj ja in zakaj ne ter spet zakaj stoji nazaj, je deloma in kolikor sem ji pač lahko namenil besed, opisana v mojem članku o Tonetu Jegliču (PV - marec 2012).

Zgodba o "Sandijevem križu" ima močno osebno noto, enako močan čustveni naboj in predvsem zanimiv zaplet, ko so akterji odstranitve bili sprva tiho - takrat, ko so ga podrli, ko pa sta ga Marko Čar in Tone Jeglič našla in se je organizirala postavitev nazaj - del originalnega križa in novega skupaj, pa so postali "glasni" tudi ti akterji, ne samo ostali. Še najbolj ravno "podiralci".

dr. Tone JegličVse pa je motila izjemna množica vernikov pod steno Škrlatice in na njenem vrhu, ko se je zgodila vnovična posvetitev, ker to dejansko sploh ni bil osnovni namen "originalnega" križa.

Križ ima vkljub nasprotnemu mnenju, zdaj dejansko uradno dovoljenje, potrjeno s strani države. V rokah ga drži Tone Jeglič, ki je tudi poskrbel, da križ stoji nazaj, kot spomin na njegovega vzornika in prijatelja Wisiaka in Prevca, padle Skalaše med vojno in vse ostale alpiniste. Gre za spomenik in ne simbol. Spomenik, ki je bil pač samo zamišljen kot križ. Namesto neke drugačne estetske podobe. In ker se je original našel, naj gre original tudi nazaj, je povzel.

Križ torej prvotno ni bil tam zaradi klerikalizma, ampak zaradi znamenja miru, še posebej v tistih časih po drugi vojni, ko so bile v našem narodu močne napetosti. Torej v spomin. Je pa res, da je bil navsezadnje postavljen iz suhoparno gledano izključno osebnih razlogov, čeprav recimo nekega kluba. Četudi se je Wisiak zaobljubil, da (si) ga bo (bodo) postavil(i), ostaja v zraku vprašanje - kdo mu (ali ostalim), tako pravico sploh daje. Gore namreč res niso namenjene temu, da vsak na njih "obesi", kar mu pade na pamet. Vsaj upam, da ne. Ker kot je nekdo v komentarju dobro zapisal, bi se lahko v nasprotnem (pre)hitro našli v objemu preštevilnih božanstev in podob.

Kot nekakšen protest, proti (preveč) križem po vrhovih Bergella (in Dolomitih), so recimo domači plezalci iz doline Val di Mello (italijanski gorski vodniki), na vrh Pizzo Badile v septembru 2005, prinesli lep, keramični kipec Bude, težak 20 kilogramov. Prav estetski je. Takoj je postal prvi fotografski simbol vsakogar, ki stopi na ta vrh in že krasi tudi razglednice, ki se prodajajo v vasi spodaj.
Že to, da se ni razbil, je bilo nekaj, so se vodniki muzali ob tem, ko so ga cementirali v tla. Za "abzajl" je enako dober, trdijo. Nič slabši, kot recimo Madone po Dolomitih.

Kipec je bil do pred nekaj leti še tam, ne vem, če ga kdo ni v zadnjih letih "napadel", pritrjujem pa njihovim besedam, češ da je bilo to sporočilo enostavno - da ljudem dobre volje ne nosi samo križ znamenja "miru", ampak da lahko obstaja tudi drugačna simbolika, ne samo križ, če že tako mora biti ali če tako simboliko potrebujemo tudi v gorah.

Seveda so s tem precej razburkali domačo (klerikalno) sceno, še posebej s tem, ko so priznali, da so za posvetitev kipca Bude prižgali en džoint, si ga razdelili med seboj in v kip vnesli veliko svoje dobre volje. Zakaj taka posvetitev tudi "ni ustrezna" ne vem, a vem pa, ker sem se z enim od njih osebno pogovarjal, da je bil to samo njihov nekakšen protest, proti posiljevanju vrhov s pretirano simboliko neke religije, ki ni ravno všečna vsem in ki je že stoletja preveč spolitizirana, pri nas že kar krepko preko besede "rahlo".

Komentarji na to njihovo dejanje na internetnih forumih padajo že osmo leto, nekateri (malo jih je) se zgražajo nad skrunitvijo narave, večina pa žal, samo nad neumestnostjo simbola. Križ je OK, Buda pač ni OK, je zaključek.

In kaj je morda prav ali ne? Tisti kupec Bude stoji tam na Pizzo Badile (če sploh še?), kot "opomin". Če ga ne bi bilo, bi pozabili na "problem" - ali religiozna simbolika spada v gore ali ne. Če pa se bodo začeli umikati križi iz drugih vrhov, bodo tudi Budo odnesli takoj, sem še slišal.
Taisti plezalci, so precej svobodnega duha in sicer izjemno častijo "nevrtanje" smeri in čisto plezanje in maksimalni rizik. Kajti res je, brez tega alpinizem ni tisto, kar naj bi bil, avantura človeškega duha, kot v enem izmed komentarjev lepo pravi Benjamin Ravnik. Torej ne ljubijo "kičarjenja" ali smetenja narave.

Kot simbol spomina na umrle, torej na Škrlatici, je bil pred drugo svetovno vojno križ. Simbol. Naši Skalaši so se enostavno zgledovali pri severnih in zahodnih sosedih in niso kaj dosti razmišljali o tem, da bodo nekoč s to obliko "kipa", onečastili simboliko nekega drugega družbenega reda. Tako da na ta dogodek ne smemo gledati iz tega zornega kota, ampak če že, iz čisto estetsko ekološko etičnega. Ostaja samo vprašanje ali si "ostali" želimo takega spomina/spomenika ali ne. Dopuščamo tak element ali ne!?

Dokler je en sam tak kip/križ, mu recimo naj bo; kot tudi pravi eden od komentatorjev. Recimo temu, da stoji kot nekakšen spomin na preteklost in pretekli alpinizem. Če pa nam sledi poplava te simbolike, kot v Avstriji (in tudi drugod), pa se čisto strinjam, da bo to lahko stopilo globoko preko meje zdravega okusa. Sicer imamo zdaj križe tudi po vrhovih v Karavank, ki imajo recimo da bolj direktno (gorniško) sporočilo, a tudi marsikoga zbodejo v oči. Ampak ker si (državno) mejo delimo s sosedi, imajo nekakšno pravno pravico do takega "šarjenja" vrhov. Ampak ponavljam: ali jo res imajo in kdo jim jo daje? Ali pa, kaj pa na to porečemo mi, ki imamo enako pravico "govoriti".

Morda za konec, bolj pomembno sporočilo. Ko recimo izstopamo (izplezamo) iz sten ali osvajamo vrhove Dolomitov, so nam križi recimo že tako domači, tako močan del tistih gora, da če jih ne bi bilo, bi nam že skoraj nekaj manjkalo, mar ne? Temu se reče "človeška prilagodljivost".
Nekaj te moti samo določen čas, potem pa se pač navadiš in pozabiš, da je sploh kaj (bilo) napačnega. Da se nam pa podoben psihološki "moment prilagajanja" ne zgodi v prihodnosti, bi bilo verjetno res smiselno, da se doreče na nekem ljudskem nivoju (država?), ki ga do neke mere predstavlja tudi PZS, kakšne gore bi želeli imeti. Načičkane, obarvane ali čim bolj prazne, če je to sploh še mogoče.
Kako izpeljati kaj takega ne vem. Referendum? Internetno glasovanje? Direktna demokracija? Ali pa navadna zdrava kmečka pamet, ki pravi, da kar je narava ustvarila, naj človek ne zamaže/pokvari!?

Dejan Ogrinec

Planinski vestnik/G-L, 20.02.13:
Bili so pač takšni časi
      - komentarji -



 

 

G-L:
Tedenske slike, 6. septembra 1934
 

 

radio.Ognjisce.si, 1. avgust 2007
Na vrhu Škrlatice je bilo slovesno

Kategorije:
Novosti SLO Vse objave
Značke:
EKO novosti

Za objavo komentarja se prijavite ali registrirajte.

OBJAVLJALCI

Objave naših sodelavcev in poobjave (nam dosegljivih) člankov/objav.