Zdaj, že na oni strani, je še vedno nekje tam gori ...
“Oktobra greva, seveda,” sem mu dejal v telefonskem pogovoru, ko sem ga lani poleti z navdušenjem poklical izpod vasice Krn in mu sporočil, da sem se sam prebil skozi Mrzli potok. Ko sva pred več kot dvema desetletjema skupaj odkrivala divjino in starožitnost grap pod Krnom, še nisva vedela za marsikaj, niti za Dujence, eno od svetišč t. i. „starovercev“. Daria je zanimalo vse! Bolj ko je bilo nenavadno, divje, bolj ko je imelo vonj po preteklosti in samoti, bolj privlačno je bilo. In je spraševal, iskal ljudi, ki so vedeli, bral in raziskoval, se učil in nam razlagal ... Oktobra nisva šla. Po novem letu je zbolel, pa sva rekla: „Maja greva!“ Pa sva prestavila na letošnji oktober. In zdaj je on odšel sam, drugače.
Kakšna simbolika in tragika obenem! Štirje prijatelji, ki smo se petintrideset let družili, hodili po gorah in grapah, po daljnih gorstvih in domačih polhograjskih slemenih, smo se zadnji dve leti menili, da ga pridemo obiskat v Cerkno in gremo skupaj na Porezen. Pa smo prišli šele zadnjo julijsko soboto. Na poslednji obisk! In šli skupaj na Porezen. On nekje v onostranstvu, na „nevidni strani neba“, v neki drugi razsežnosti, mi kot človeški sleherniki. A bil je z nami, čutili smo. Kot bi nam pripovedoval, kazal na vse vrhove, slemena, grape, ki smo jih tolikokrat prehodili. Učil nas je o rožicah ob poti, o drevju in gobah, posebej o njegovih priljubljenih divjinkah (še dopisovanja je večinoma zaključeval z „
Divje!“). Tam nekje na senožeti je rastel kup imenitnih kopriv, drugje že malo posušena šentjanževka. Ure in ure je znal razlagati, mi pa smo hodili, poslušali. Le kaj vse bi nam to soboto še pripovedoval tam gori? A kljub temu, da ni govoril, smo ga slišali. V prepletu spominov, ki so vreli na dan, v nasmehu, ki se je večkrat pojavil, čeprav je bil težak dan. A kaj, ko so bili to veseli spomini, spomini na najpristnejše ure s človekom, ki je vedno našel pot do drugega človeka. Njegova odprtost je bila neverjetna, bistrost izjemna, hudomušnost pa je zadeve zaokroževala. Ne, nikoli se nismo sprli, nikoli ni bilo kakšnih napetosti. Svojo dobronamernost je delil med ljudi. Se je morda razdal? Mu je zato zmanjkalo moči? Kdo ve?
Daria sem spoznal, ko je z dekletom neke pozne jeseni prišel v zimsko sobo v Koči pri Triglavskih jezerih. V nahrbtniku je imel sadni žele, ki ga je že tedaj delal sam. Ker sem sam zrastel na kmetiji, sva v pogovoru brž našla pot do fižola, ščurkovca ... Res, bil je človek, ki se je vedno učil, in človek, ki je svoje znanje z veseljem posredoval naprej. Kmalu zatem smo se „oblikovali“ v skupino štirih prijateljev, ki je v naslednjih letih skupaj ali v „dvojkah“ ali „trojkah“ prekrižarila gore in doline, bližine in daljave ... Dario je bil vedno naš „skupni imenovalec“, manjkal ni takorekoč nikoli. Pa naj je šlo za srečanje za kmečko pečjo v polhograjskih hribih ob obloženi mizi ali pa za treking po daljni Himalaji. Nikoli na pohodih ni manjkalo tudi divje hrane – od vsem znanih zvarkov do zadev, ki so mejile že na „eksperimentiranje“. A Dario je vedel, kaj je dobro, zdravilno, kaj škodljivo. Naj smo trgali zelenje z gorske livade ali žvečili neko čudno podrast v gozdu, je bilo pod njegovo strokovno roko vse prav dobro. Vse to znanje je pričel spravljati v knjige, kakšnih petnajst se jih je nabralo! Pa ne samo o divji (rastlinski) hrani, pač pa tudi o kalčkih, čaju, enolončnicah. Dariove knjige so prave mojstrovine. Ne le, da je uporabljal izboren jezik, v besedišču so se našli še raznovrstni „novoreki“, ki so popestrili že tako zanimivo branje. Opisi niso bili „prepisi“, pač pa njegova opažanja, recepti preizkušeni (ja, tudi sam sem bil kdaj poskusni zajček), fotografije vse njegove, izjemne. Kot je znal poslušati, je znal tudi videti. Kolikorat me je zeblo, ko se je on „metal“ po snegu, da bo našel boljši kot za fotografiranje stene, ki so jo božali zadnji bledi žarki poznojesenskega sonca. Kam vse sem moral iti in denimo ponavljati skok čez neko skalno špranjo! A na koncu je bil – posnetek! Z veliko začetnico. Pisal je za številne revije, časopise, njegov opus je izjemen, mirno lahko rečemo, da je Dario Cortese „slovenski doktor divje prehrane“. Neskončna vrsta delavnic, na katerih je posredoval to svoje neizčrpno znanje, samo potrjuje to dejstvo. Še več pa ure in ure pogovorov, bolj predavanj, ko smo hodili po gorah, planjavah in goličavah, po grapah in slemenih. Bil je resnično učitelj!
Veliko je preizkušal na sebi. Nekaj let je bil vegan in to so bila tista leta, ko smo vsi pričeli na veliko jesti sadje, on pa je svoje gajbice sadja kar s tovorno žičnico pošiljal na Komno, kadar je šel gor. In sva tako nekega dne prišla nazaj s Planine za Skalo, nekje med Kočo pod Bogatinom in Domom na Komni se je odločil „malicati“. Meni se je malce mudilo v dolino, on pa je, še zdaj se spomnim, zložil v krog dvanajst jabolk. Lepih, rumenih. In jih pričel počasi rezati na krhlje in še počasneje jesti. Je treba prežvečiti, je dejal. Najprej sem hodil v krogu, potem sem šel do koče in nazaj. In groza, še devet jabolk je čakalo tam na tleh! Ja, tudi to so bile prigode, ki si jih lahko doživel le s tako vsestransko osebo, kot je Dario Cortese bil.
Glasba, predvsem „alternativni rock“, je bila ena od njegovih velikih ljubezni, morda neka protiutež gorskim samotam. Pa tudi dude, didžeridu in razne piščali so mu odlično šle od rok – pravzaprav od ust. Bil je glasbeni urednik na Radiu Študent in enkrat sva se malce zamudila v bohinjskih gorah in prišla že v temi v Podbrdo. Ni še bilo mobilnih telefonov. V edino gostilno sva šla, poklical je na radio in povedal, da pač tisti večer ne bo napovedoval. Ko pa sva že sedela tam, je bilo treba kaj pokusiti ... in sva naročila zaseko, ob tem je izvedel za kožne klobase in si vse vestno zapisoval v svojo znamenito beležnico. Neke gluhe noči sva ob enajstih prišla na Sv. Jakoba v Polhograjskem hribovju. In Dario je potegnil iz nahrbtnika šakuhači, japonsko piščal, in zaigral v noč. Takoj sem lahko v temi preštel vse kmetije v krogu nad Ločnico, saj je nenavadni zvok pritegnil pozornost vseh psov v bližnji in daljni okolici.
Dario Cortese je planinaril, tudi turno smučal, se podajal na trekinge v daljna gorstva. Bil je velik popotnik, ki je videl svet od Južne Amerike preko Afrike do daljne Himalaje, vedno in predvsem pa je iskal manj znane, neobljudene, neodkrite konce sveta. Bil je velik pohodnik, a je sedel tudi na motor (pravilno: na rdečega enfielda) in z njim obvozil in prekrižaril Slovenijo in Evropo. A zdi se mi, in tudi sam je večkrat rekel, da se je najbolje počutil tam v zahodnem delu Slovenije, na Cerkljanskem, Idrijskem, v Trnovskem gozdu, na Banjšicah, v Posočju ... Kolikokrat sva sedela v divjih grapah, v pobočjih ob zapuščenih nekdanjih kmečkih domovih, ob preluknjanih senikih, brskala po sesuti izbi nekje na Šentviški planoti, in našla „lepopisnico“, v kateri se je neka Justina Laharnar leta 1917 učila lepe pisave ... Neutruden je bil Dario pri raziskovanju, imenitno se je bilo z njim spraševati: kako, kdo, kdaj, kje, zakaj. On mi je tudi prvi povedal za Nikrmano, za kačje glave, za divjo preteklost tistih krajev, kjer se je staroverstvo ohranilo skoraj do naših časov. Ko se je na svojih potepih ustavil v kakšnem župnišču, so ga zanimali svetniki. Skoraj na vsakem hribu je videl gradišče. Verjetno je imel prav, v tisočletjih zgodovine se je zgodilo marsikaj in pustilo sledi.
Rad je imel daljave, obzorja, ki vabijo. Sinjino. Ni čudno, da je svojemu planinskemu društvu dal ime „Meconopsis – modri mak“, saj je sinjina cvetov te tibetanske cvetlice simbolizirala vsa njegova hrepenenja. Nekoč, ko sva v divji grapi pod Utrom, nad Idrijco, sedela v prepadnem robu, je potegnil iz nahrbtnika planinsko izkaznico, vpisal vanjo ime moje hčerke (bila je stara štiri leta) in v knjižico pritisnil še žig, ki ga je prinesel s seboj. „Da bo vpisana na primernem mestu,“ je dejal. Da, Dario je imel smisel tudi za svojevrstne rituale, naredil je dogodek, kjer ga drugi niso videli. Vedno spoštljivo, dobronamerno do kogarkoli, ki je bil ali ob njem ali daleč stran, in vedno z neizmerno ljubeznijo in veseljem do narave. Ni čudno, da je tudi svojo založbo poimenoval po vrhu, ki ga je gledal iz Cerknega, po Poreznu. Zadjih deset let je bil veliko tam, zadnja tri leta je tam živel.
In zdaj, že na oni strani, je še vedno nekje tam gori, na Poreznu. Ostaja z nami.
Marjan Bradeško