Optimisti gredo na sončni vrh.
Rahlo rosenje me spremlja na prvih kilometrih, a ko se mi pridružita prijatelja in vozimo skozi šentviški predor smo v rahli meglici, ki postaja vedno bolj gosta na vožnji po avtocesti. Pred Bledom nizke megle ni več, na poti na Pokljuko se gibljemo med dvema plastema oblačnosti in na Rudnem polju ustavimo pod sivino neba.
Parkirišče je poledenelo, pesek niso posuli, parkirnino pa kljub temu poravnamo, skočimo v smučarske čevlje, oprtamo nahrbtnike, smuči v roke in gremo čez cesto, kjer stopimo na smuči. Hodimo po pomrzjenem snegu do smučišča, kjer ugledamo nekaj modrine nad meglico. Povzpnemo se trdem pomrzjenem snegu do gornje ceste in po njej pridemo do Krucmanovih kont, kjer prevladuje megla in zakriva pogled na naš smučarski cilj. Nič se ne obiramo, le hodimo in hodimo po zasneženi cesti do odcepa, ki nas popelje pod pobočje Malega Selišnika, ki ga ugledamo, ko stopimo iz gozda, nad njim pa modrina, da srca zaigrajo. Sneg je pomrzjen, veliko je starih smučin in čas je za kratek strm vzpon, ki mu sledi razpotje. Sprva gremo malce levo, nato poiščemo pot do desne variante in nadaljujemo v sončnem vremenu vzpon po sledeh starih smučin. Višje na svoji levi uzremo Veliki Selišnik. Čeprav gre stran od idealne linije vzpenjanja, sledimo smučini na strmo pobočje nad dolino pod pobočjem Mrežc in po nekaj prestopih smeri je na vrsti malce zoprno prečenje strmine. Previdno stopam in se vzpenjam, prijatelja v varni razdalji gresta za menoj. Dosežem vršnji greben nad levo dolinico, kamor bi sicer prišli po običajnem vzponu in počakam prijatelja. Odpre se pogled na dolgi greben Mrežc, nekoliko višje pa še na pobočja Debelega vrha in v daljavi ugledamo Viševnik, pod katerim se vlečejo meglice. Končno smo na zbitem snegu, ki obeta dobro smuko, a snega ni na pretek. Nekateri deli pobočja so skoraj brez snega, ki ga je veter odnesel v dolinice. Oblačnost vztraja na višini med tisočšesto in tisočsedemsto metrih, nad njo pa se vrhovi kopljejo v toplem zimskem soncu.
Nadaljujem vzpenjanje, medtem ko prijatelja nekoliko predahneta. Povzpnem se na prvi greben s pogledom na Lipanski vrh, Mrežce in Razor, se nekoliko spustim in prečim dolinico in golo pobočje nad njo ter dosežem vršnje pobočje, od koder se odpre pogled na Viševnik, oba Draška vrhova in Velikega Selišnika. Pod smučmi čutim, da se nabira sneg na kožah, kar me upočasni, a do 1962 m visokega vrha imam le še nekaj korakov, ki so hitro za menoj. Sestopim s smuči in naredim kopico posnetkov gora z očakom Julijcev na čelu, ko se mi pridružita prijatelja, ki sta imela manj sreče. Sneg pod smučmi ju je upočasnil in porabila sta preveč energije za dostop. Skupaj si privoščimo daljši odmor z okrepčilom na razglednem sončnem vrhu, še pred tem pa postrgamo cokle s kož, ki jih pospravimo, smuči pa povoskamo.
Razgledi so čudoviti. Megla prekriva doline in nižjeležeče vrhove. Severne stene visokih gora so skoraj brez snega in potrebna bo obilna nova pošiljka snega za dobro smuko. Tudi na Debelem vrhu ni ravno obilica snega, a ga je še dovolj za solidno smuko. Pripravimo vse potrebno za smučanje in prvi zavoji po trdem snegu so tu in z njimi tudi navdušenje, ki pa se nižje že poleže, ko naletimo na skorjast sneg pred vstopom na strma gozdnata pobočja. Nebo nad nami ni več modro, stopamo v območje meglic. Smučamo po nam znanem pobočju, strmina ne povzroča težav in če ne gre v zavoj, pa z nekaj podrsavanja med gostim drevjem izgubljamo višino. Prismučamo do starih smučin, ki še nekoliko otežijo spust in kjer je možno, gremo po svoje. Nekajkrat se ustavimo, da zajamemo sapo, popijemo nekaj tekočine in se ponovno zaženemo med drevje in grapce, dokler ne presmučamo celotno pobočje in stopimo na gozdno cesto.
Tudi tokrat ne posežemo po kožah, temveč uporabimo moč rok in z nekaj prestopanja kljubujemo vzponom, navzdol pa po pomrzjenem snegu gre hitro in da ne bi bilo prehitro, je potrebno tudi malce upočasniti. Tako prismučamo nazaj do Krucmanovih kont, kjer je ena sama sivina, ki zastira pogled. Nič se ne obiramo, temveč nadaljujemo smuko po cesti do smučišča, kjer je sneg težko smučljiv, a kot že tolikokrat tudi to ni nerešljiva uganka. Hitro navzdol in smo ponovno na poledeneli cesti. Smučamo in prehitimo družino z odvezanim psom, ki se pred prijatelji zapodi navzdol in uide lastniku, ki teče in nekaj vpije. Smučam za njimi in se ustavim pri prijateljih, ki ju lastnik psa nadira in ko mu zabrusim, da je psa treba voditi na povodcu, se vsuje dodatna kopica nepotrebnih glasnih besed in le malo je manjkalo, da ni prišlo do fizičnega obračuna. Vsekakor je Štajerc pokazal svoj pravi značaj, le škoda, da je oče in slab vzornik svojim otrokom.
S smučmi v rokah prestopimo cesto in pri avtomobilu zamenjamo obutev, pospravimo opremo in odpeljemo s sicer nam ljubega Rudnega polja.