Pavel Škofic: Evolucija in boj za obstanek sta v zelo dolgem obdobju izkristalizirala množico rešitev za različne probleme različnih vrst. Osebno sem prepričan, da mimo določenih pravil, ki jih je postavila narava, ne moremo brez velikega tveganja.
Pred kratkim sem bil na zanimivem predavanju o odličnosti pri razvoju procesov in izdelkov. Začetna predstavitev je bila postavljen v afriško savano. Tema – boj za preživetje. Zgodba je bila enostavna. Če si lev moraš teči hitreje od najpošasnejšega plena, če nočeš biti lačen. Če si plen, moraš teči hitreje od najhitrejšega leva, da si varen. Še bolj enostaven je bil zaključek. Ni važno ali si plen ali lev. Ko se zjutraj zbudiš, začni teči. Vrhunski tekmovalni šport je kruta zadeva. Vsak tekmovalec se mora na vsaki tekmi posebej dokazovati. Popustov ni. Če ni vrhunsko pripravljen, pač ni v ospredju.
Vrhunska pripravljenost je edini recept za vrhunski rezultat. Mišljena je celovita pripravljenost (nisem strokovnjak in si jemljem pravico, da zadeve zapišem v širšemu krogu ljudi razumljivem jeziku). Ne glede na vse teorije in strokovna mnenja sem pristaš teorije, da narave in evolucije ne moremo obiti brez velikih tveganj. Naravna evolucija in boj za obstanek sta poskrbela za množico uspešnih sistemov, ki posameznikom in vrsti omogočajo konkurenčnost. Verjamem, da se iz teh rešitev lahko še marsičesa naučimo.
Priprava vrhunskega tekmovalca je s tega vidka precej podobna pripravi mladega levčka na kruto realnost življenja. Le ta se začne že v leglu pod budnim starševskim nadzorom. Tekmovalnost je še na zelo nizkem nivoju, razlike med posamezniki pa kljub vsemu že prihajajio na plan. V naših družinah je podobno. Ne želimo delati razlik, pa jih zaradi različnosti otrok kljub vsemu moramo. Z nekoliko več tekmovalnosti se mladi levček sreča, ko se sreča z vrstniki v tropu. Ta korak je nujen in trenutek, ko se zgodi, dejansko lahko zaznamuje levčkovo prihodnost. Ko se otrok pridruži vadbi v trenažni skupini (pri nas ji rečemo vrtec), je v skupini že nekaj otrok, ki situacijo sorazmerno dobro poznajo. Novincu lahko vaditelj (trener) in starši ta prehod delno olajšajo, odločilen pa je vsekakor otrokov odnos do spremembe. Nekateri se vključijo, nekateri pač ne. V levjem tropu postaja igra odraščajočih levčkov vedno bolj ostra in z njo si postopoma krepijo lovske veščine. Narava je poskrbela, da se levčki tega naučijo s čim manj tveganja in na način, ki jim bo zagotovil konkurenčnost nujno za preživetje.
Ko nek začetnik v športu pokaže zadosti znanja in volje za naslednjo lekcijo, ga vaditelj (trener) predlaga za višjo skupino (pri nas jo imenujemo pripravljalci). Kljub trudu, da bi to naredili čim mehkeje, se tudi pri tem procesu sigurno pojavljajo stresne situacije. Vsi nismo sposobni za vse in včasih se zaradi tega kakšnemu cilju moramo tudi odpovedati. Šele, ko gredo levji mladiči skozi vse te pripravljalne faze, se začnejo počasi in previdno ukvarjati z lovom. Prvi plen mora biti sorazmerno nenevaren in po možnosti na razpolago v večjih količinah. Več poskusov pomeni več vaje. Nagon v krdelu poskrbi, da se te stvari dogodijo na način, ki zagotavlja najboljši rezultat vrste.
Pri ljudeh je žal to bolj zapleteno. Otroci sami, starši in trenerji so v precepu kdaj začeti s tekmovanji. Teorij je toliko kot strokovnjakov, ogromno pa je izjem, ki ne ustrezajo nobeni teoriji. Vse to se še vedno dogaja na nivoju kluba. Niti organizatorji niti KŠP nimajo nobenega vpliva na odločitev kdaj bo kakšen otrok začel tekmovati. Interna klubska preverjanja pripravljenosti (po lastnem okusu vsakega kluba) niso prepovedana. Tekmovanja nižjega ranga so z večjim številom smeri različnih težavnostnih stopenj namenjena ocenjevanju uspešnosti priprav nadobudnih plezalcev. Ta tekmovanja morajo dati jasen odgovor otrokom, staršem in trenerjem, kateri otroci so že sposobni nastopiti na tekmah državnega prvenstva. Če tega odgovora ni, se lahko zgodi, da pridejo na državna prvenstva tekmovalci, ki temu niso dorasli. Taka tekma pa žal mora pokazati tudi dejstvo, da komu manjka še malo vaje.
Pri nas je pogosta praksa, da trenerji ne prijavijo plezalcev niti na domačo tekmo, ker ocenijo, da za to še niso sposobni. Otroci lahko posebej zaprosijo za udeležbo in tem željam ustrežemo ob obveznem pojasnilu, da bo težko in naj ne bodo razočarani, če ne bodo splezali nič. Zanimivo je potem opazovati njihovo veselje, če jim kljub vsemu uspe doseči kakšen bonus ali celo vrh. Ustvarjanje lažnega upanja slabo pripravljenim plezalcem je etično sporno in zanesljivo zelo nespametno početje. Kriviti organizatorje, da so organizirali tekmo namesto druženja, je tudi precej sporno. Na naši tekmi poskrbimo, da imajo tekmovalci čim manj pravil. Tudi sodniki imajo navodila naj sodijo, kot da so v vlogi tekmovalca oni sami. Ker smo ljudje različno samokritični, se lahko razlikujejo tudi kriteriji posameznih sodnikov. Kriterij o doseženem vrhu po pravilih IFSC tudi meni ni všeč. Odločitve sodnikov o tem kdaj plezalec obvladuje zaključni oprimek , bodo vedno sporne. Rešitve z računalniško vodenimi kamerami in ustrezno programsko opremo ali kakšna podobna rešitev, bi ta problem lahko rešile, preteklo pa bo še nekaj časa in v najnižji rang tekmovanj najbrž ne bodo prišle nikoli.
Na sistema Vzhodne in Zahodne lige KŠP nima nobenega vpliva. KŠP je članica IFSC in s tem avtomatsko zavezana upoštevanju predpisov te organizacije. Tekme morajo biti organizirane v skladu s pravilnikom IFSC . Tu večjih popustov in odstopanj ne more biti več. Gre za kruto resničnost tekmovalnega športa. V primerjavi s tem sta Vzhodna in Zahodna liga le demo verziji. Z vidika vrhunskega športa ima KŠP še eno zelo pomembno nalogo. Skrbi za selekcioniranje tekmovalcev za mladinsko in člansko selekcijo. Kriteriji za selekcioniranje morajo biti čim bolj enostavni in transparentni, da ne prihaja do nepotrebnih trenj. Doseženi rezultati so najbolj vidna karakteristika posameznega tekmovalca. Morda bi se dalo ocenjevati tudi potencial, žal pa bi to pomenilo veliko verjetnost za dodatne napetosti in prepire. Osebno sem prepričan, da bi se morali selektorji ob enakih rezultatih odločati v prid mlajših tekmovalcev in tistih, ki še niso dobili prilike, da se izkažejo, vendar pa odgovornost za odločitve sprejemajo slektorji in zato morajo imeti tudi pravico dokončne odločitve.
Za konec pa še nekaj o vrednosti nagrad. Splošno velja mnenje, da je največ vredna medalja Olimpijskih iger in Svetovnega prvenstva. Predvsem za discipline pri katerih zaradi nacionalne kvote na tekmovanje ne pridejo vsi najboljši, se s takim vrstnim redom ne strinjam popolnoma. Na teh velikih tekmovanjih pogosto zmagujejo tekmovalci, ki so imeli le veliko sreče in najboljše živce. Nekdo, ki cilja na take lovorike, mora biti imun na stres in pritiske. Svojo psiho mora obvladovati še bolje kot svoje telo. Tega se noben človek ne nauči v letu ali dveh. To se gradi počasi in z majhnimi koraki kot pri levčku. Evolucija in boj za obstanek sta to tehniko izpopolnila do potankosti. Teorija kakšnega strokovnjaka, da bo ustvaril šampione z ujčkanjem do dvajsetega leta je sicer mikavna in zelo humana, žal pa z vidika končnega uspeha za povprečne ljudi zelo malo verjetna. Seveda so tudi tu možne izjeme. Če je nekdo po naravi hladen kot špricer in zadosti dobro pripravljen na dan tekme, se zgodijo presenečenja. Iz tega lahko hitro zaključimo, da splošno veljavne teorije za uspeh ni. Kar nekoga krepi, lahko drugega ubije. Slišali smo že tezo o relativni vrednosti mladinskega svetovnega prvaka. Ko gremo tako navzdol po lestvici se vrednost lovorik zmanjšuje z rangom tekmovanj. Vrednost državnega mladinskega prvaka je še nižja, zmaga v eni od lig pa velja po tej logiki še manj. Kakšna je torej vrednost medalje v neki še nižji verziji tekmovanja, ki jo zagovarja nekdo, ki ne priznava vrednosti naslova mladinskega svetovnega prvaka. Če bi človek samo malo pomislil, kaj dela, bi hitro ugotvil, da stvari ne gredo skupaj.
V Radovljici teden pred tekmo Zahodne lige organiziramo tekmo pokala iRCC na tej tekmi podelimo diplome in nagrade do zadnjega mesta. Kar nekaj tekmovalcev na podelitev ne pride, kar pomeni, da jim to ne pomeni kakšne posebne vrednosti. Vsi, ki si želijo take pozornosti, pa se lahko mirno prijavijo tudi na to tekmo. Osebno sem prepričan, da je vsak naslov tudi v najnižjih starostnih kategorijah in najnižjem rangu tekmovanj vreden več od poskusov samozvanih strokovnjakov, ki bi se radi uveljavili brez truda. Neargumentirano omalovaževanje dosežkov drugih človeka ne naredi velikega.
Pavel Škofic