Dnevnik, Kjer tišina šepeta - Mitja Košir: Karavanke niso le dolga veriga gorskih vrhov, prepadnih grebenov, globokih sedel in ostrih škrbin, so tudi gostoljubno gorovje, ki v svojem naročju razpredajo, od zahoda nad Trbižem in Ratečami tja do vzhoda na Koroškem, pod Peco in Uršljo goro,
... ljubka terasasta sredogorska nadstropja prostranih planin, ki se vso to dolgo karavanško pot od sončnega zahoda do vzhoda držijo skorajda za roke. To so karavanške planine, tista velika, prostrana, zelena, pozimi pa seveda pobeljena očesa, ki zrejo izpod strmih grebenov in iznad temnih gozdnih prostranstev na jug, na Savsko dolino tam spodaj in na vse prelestno bogastvo skalnega sveta Julijcev na južnem in zahodnem obzorju. Seveda se Karavanke lahko pohvalijo s svojimi lepimi in prostranimi planinami tudi na severu, na Koroškem (ena najlepših v Karavankah sploh je Mačenska planina pod severnim ostenjem Stola), vendar so sončna prostranstva na jugu bolj blagega značaja. Tu je manj razdrapanega skalovja, manj prepadnih ostenij in strmih grap. Sem stopamo bolj sproščeno, saj je vse okrog nas odprto, svetlo, tu začutimo dih človekovega prvobitnega sožitja z naravo.
Dovška Rožca (1652 m)
Julijski mogočneži s Triglavom z Dovške Rožce. Foto:Mitja Košir
Ena takih blagih poljan v južnem karavanškem naročju je planina Dovška Rožca pod vrhom Dovške Babe (1891 m), ki se razprostira na oblem hrbtu med sedlom Mlinco na zahodu in Hruškim vrhom na vzhodu. Globoko spodaj, na sončni terasi nad Savo Dolinko leži vasica Dovje (planini in gori je posodila pridevniški del imena), ki je posebej zapisana v slovensko gorniško zgodovino. Tukaj je desetletja pasel duše znameniti »triglavski župnik« Jakob Aljaž, tu in v Mojstrani spodaj, onstran Save, so doma rodovi naših vrhunskih smučarjev in alpinistov, in končno je na tukajšnjem pokopališču našla svoj zadnji mir vrsta velikih gorniških imen, ki jih je vzela Triglavska stena in gore tam naokrog.
Dovška Rožca in Baba nad njo sta radodarni sleherni dan v letu. Bogastvu razgledov, ki jih ne preganjajo letni časi, se spomladi pridružijo cvetlične poljane z goliškimi ključavnicami (narcisami), ki prav na Dovški Rožci in Babi sežejo najdlje na karavanški zahod. Visoko poletje našo planino in seveda tudi goro nad njo spremeni v pašnik z vznemirljivo godbo kravjih zvoncev, jesen pa vse naokrog obarva z zlatnino macesnovega igličevja. Ko pa prvi snežni poprh pobeli opustela pobočja, se na ostrih robeh Kepe, Gubna, Plevelnic, Kurjekov in Hruškega (po domače tudi Velikega) vrha pojavi kakšna drobna gamsova sled.
S pravo zimo, ki je letos že dala slovo, in z debelo snežno odejo planina in gora nad njo oživita. Na njunih gladkih poljanah se v deviško belino zarisujejo razposajene vijuge turnih smučarjev, ki v snežnem obilju(kadar nam ga zima privošči)na smučeh pridrsijo tudi več kot tisoč metrov globoko na Dovje, na izhodišče, od koder bomo na Dovško Rožco in naprej na Babo tudi zlezli. Z Dovjega čez potok Mlinco, prek Goreljš in pod Belimi pečmi na Lahov preval ter strmo navzgor do planine je le ena, najbolj gorniška možnost. Kadar je cesta na Ravne visoko pod Babo prevozna, nam vzpon na planino in na vrh skrajša skoraj za pohujšljivo polovico- Vendar karavanška lepotica zaradi tega ni prikrajšana. Morda smo prikrajšani le tisti, ki z avtomobilsko potuho okrog prinašamo sami sebe in naše pohodniške zmogljivosti.
Dvoje knjig vam bo pomagalo na pot. Stanka Klinarja Karavanke (PZS, 1997) ter Irene Mušič in Vladimirja Habjana Karavanke (Sidarta, 2007).
Mitja Košir